Otroci brez meja
Pozdravljeni forumci,
vzgojiteljice v vrtcu so nam povedale, da je določen odstotek (ki narašča) otrok vsako leto bolj neprilagodljiv, otroci ne priznavajo avtoritet, se ne pustijo voditi, so nevzgojeni, ne cenijo moralnih vrednot – skratka, da imajo o njihovi vzgoji občutek, kot da ti otroci odraščajo brez vseh meja.
Menijo (temu mnenju se pridružujejo tudi nekateri starši), da je temu kriva preveč permisivna vzgoja staršev, ki otroku nočejo postavljati meja oz. je vzrok za tako (ne) vzgojene otroke treba iskati v pomanjkanju interesa staršev za ukvarjanje s potomcem.
Kot predstavnica sveta staršev sem se o temi veliko pogovarjala s starši, žal navadno s starši tistih otrok, ki so manj “težavni”, če se lahko tako izrazim.
Organizirali smo “vrtec za starše” s predavanji, ki pa so bila slabo obiskana.
Zanimajo me vaša mnenja o tem, kako naj bi sodobni starši z delovniki, ki so vedno daljši in zahtevnejši, vzgajali otroka, da bo kasneje zrasel v samozavestno, odgovorno, čutečo osebo s spoštovanjem moralnih vrednot.
Hvala in lep dan vsem
Ali
Tudi midva se loviva pri vzgoji. Sama se večkrat zalotim, da popustim iz razloga, da ne bi preveč dušila otroka. A otrok nujno potrebuje meje, avtoriteto. Zdaj prebiram knjigo Otroci so tega vredni in način vzgoje, pisan v tej knjigi, mi je všeč, še posebej poglavje, ki govori o tem, kako prepustiti otroku, da sam reši svoje probleme in sam popravi svoje napake.
Otroka imata 4 in 2.5 leta in sta zaenkrat v vrtcu neproblematična, celo pridna. Doma sta vključena v vsa opravila, opazujeta kuhanje (in zraven malo packata), vedno gremo skupaj nakupovat.
Lep pozdrav!
Pozdravljeni, jaz te knjige nisem prebrala, trenutno berem Rasti z otrokom.
Kar se tiče avtoritete, je zelo težko – tako je moje mnenje. Težko se je uskladiti z možem, včasih vpliva na to naše razpoloženje itd. A teorija je lažja kot praksa. Moj sin je star 4 leta in je septembra začel v vrtec. Zelo je komunikativen, priden in oh in sploh ga v vrtcu pohvalijo…RAZEN tega, da on noče v vrtec. Vztrajam in ga vozim vsak dan, kaj pa naj drugega??! Pravijo mi, da se kakšno uro kuja, potem pa se razživi in je tak, kot sem opisala.
Doma pa je postal zelo zahteven in na čase prav zatežen (sorry izrazu). Težko ohranim mirne živce in se obvladam. Ker fizično ga ne kaznujem. Sem proti temu -mož pa ne. Pravi, da bi mu dobra batina izbila to trmo in samovoljo in izmišljevanje. Kaj mislite vi, starši??
Hvala, Mimi
Zdravo,
res je da je danes veliko otrok ki nimajo mej, ki ne znajo pokazati spoštovanja do odraslih, do sogovornikov, v javnosti, da agresivnost med mladostniki narašča vedno več, (sami veste o dogodkih v ZDA, o streljanjih na šolah, o pretepih, o izsiljevanjih in podobno) kar je posledica pretirane permisivne vzgoje. Tudi največja uspešnica na temo vzgoje otrok dr. Benjamina Spocka doživlja vedno več ostrih kritik, in vedno več psihologov in psihijatrov ugotavlja, da permisivnost ni podlaga za pravilno vzgojo. Treba je uporabiti tudi meje pri vzgoji, koliko in kako je pa drugo vprašanje.
Skratka, sem pristaš “ostre” vzgoje, je pa res, da se ogromnokrat sprašujem ali delam prav??? (osebno sem zrasla v družini kjer je bila vzgoja zelo ostra in “trde roke”) in ali to ni samo “nasledstvo” moje vzgoje. Bojim se da ne bi jaz prešla mejo običajne vzgoje in pretiravala pri zahtevah, po drugi strani se mi zdi to danes že skorajda nujno.
Sem v večni dilemi, in glede na to, da sem samska toliko bolj čutim to breme. Oči sicer redno hodi na obiske, samo pri njemu ne morem pričakovati doslednosti, niti postavljanja mej ker pač jo obiskuje premalo da bi to lahko uporabljal (pa prav zanimivo, njegovi starši so bili zelo “mehke” vzgoje, tako da je zelo pasiven v življenju, črnogled, brez ambicij, boji se odgovornosti). Dostikrat sem ugotavljala da je prav razlika v vzgoji naših staršev, veliko pripomogla da sva se razšla.
Veliko razmišljam o tem in prav všeč mi je da ste odprli to temo!!!
Mojca, jaz si pod tem pojmom predstavljam vzgojo, ki rezultira v otroka, ki mu v ranem otroštvu starši niso znali (ali hoteli) postaviti mej med dovoljenim in nedovoljenim, med zaželenim in nezaželenim obnašanjem; tak otrok ne ve, kaj lahko počne in kaj ne, osnovna pravila obnašanja v družbi so mu tuja…
Slučajno poznam znanko, ki se je (bojda zaradi travm iz lastnega otroštva, ozadja ne poznam) odločila, da sina ne bo omejevala s “pravili”, sinu je pustila, da sam določa npr. kdaj se bo odpravil spat, kdaj in kaj bo jedel, oblekel, kam bo šel – m to še ni najslabše, ni mu uspela približati osnovnih moralnih norm družbe, v kateri živimo, tako ta otrok danes ne razume, zakaj njegovo obnašanje drugod ne žanje odobravanja kot doma.
Verjetno si je pojem permisivne, vzgoje brez meja mogoče razložiti tudi drugače.
Lp, Ali
Ali, hvala,
ves permisivno lahko pomeni marsikaj in mislim, da sva se medve v prejsnjih temah ze pogovarjale na to temo.
Jaz svoje otroke vzgajam permisivno, to pomeni, da imajo pravico do soodlocanja skoraj pri vseh stvareh.Toda hkrati so postavljene meje in moram ti priznati, da so moji otroci zelo vljudni in empaticni do drugih ljudi.Vedno jim poskusam dajati vzgled, da delajo in se obnasajo tako, kot zelijo da se drugi obnasajo do njih.Pri prijateljih in znancih na obiskih vedno pospravimo igrace, ker zelim, da tudi od mene odhajajo obiski tako, da ostane hisa v normalnem stanju.o raznih brskanjih po torbicah in predalih pri nas ni duha ne sluha in vem, da so moji otroci dobro vzgojeni.Mogoce tudi kdo razmislja drugace.Saj vemo, da vsem nagoditi sploh ni mogoce.
Glede tvojih razlag o permisivni vzgoji pa gre po mojem samo za neukvarjanje z otroci in ne za permisivno vzgojo.Saj kaj pa je drugega , kot neukvarjanje, ce otroku ne razlozis , zakaj se to ne sme delati tako, kot to trenutno on pocne.To pa zahteva starsevsko pozornost, ki pa je marsikateri otrok ni delezen.Zaradi osebnih vzrokov , se veckrat pa zaradi naglice zivljenja, v katero smo potisnjeni.
Lp Mojca
Ni Rezepta, ki bi lahko zagotavljal en ustreznejši, celo zadovoljivi pogled na našo Družbo, ki bi ji naj bil nosilec vzgledinh staršev. Za kaj takšnega je potrebna ena cela Generacija.Klub maximalni vzglednosti samih staršev lahko otroci postanejo povsem nekahj nepričakovanega, kot bi si to starši želeli.Predvse, da je tako je kriva nedoglednodst v vdružbenem sistemu do same Familije in pa nič majn, današnja Medija, in pa vsestranska odprtost do različnih tokov vseh informacij, ki vspodbujajo vso radovednost pri že samih otročičkih in jih vodijo z Reklamami skozi naivnos vse tja do sprtosti z svojimi najbližjimi in pa tudi do povsem različnih pogledov do ene tako na papirju imenovane socialne Družbe.Današnja mladina pogosto zamenja ljubezen z “DATI” in že nastane nasprotje v kolikor nisi uklonil. Toliko za tokrat: Prepričan sem trdno, da Otrok ni bil nikoli kriv za svoje početje in nikoli nebo; Kriv je naš nekontroliran družbeni sistem, ki bi naj imel dolžnost v prvi liniji postaviti “PRIORITETe” in se posvetiti vsem mladim Materam, ki nam prinašajo na svet tako dragocena Bitja, kot so to naši otroci. Matere naj bi bile vsaj do šolskih let zraven otrok in sem prepričan, da bi se investicija iz družbenega pogleda dobro obrestovala.
Za mojo slovenščino prosim za veliko porcijo tolerance,sem že preko 4 desetletja izven prelepe čudovite v naravi še vedno bogatev v slovenskem jeziku sinfonične Slovenije!
Lep pozrav iz Baden-Württemberga Deutschland
Franc Jazbinsek
Zdi se mi zanimiva opredelitev postavljanja mej… ki jo opisuje Jesper Juuli, brala sem intervju z njim in je rekel…” otroku postavljaš mejo, to je, to, kjer si ti” nekako tako, no… Torej, če starš otrok ne postavlja sebe naproti otroku, otrok ne ve, do kam sega…
knjiga ki govori o mejah, a je še nisem prebrala