Mamice v tujini
Lep pozdrav mamicam v tujini!
Jaz živim v tujini (Belgija) 1.5 leta in mandat mojega moža tukaj traja 4 leta. Tako je pred mano še kar lepo obdobje življenja v tujini. Takoj ko sva z možem prišla sem, sem zanosila in verjetno mi ravno zato ni bilo nikoli dolgčas. V tistem času sem se pospešeno pripravljala na materinstvo, hodila na tečaj francoščine, se šla turistko in poleg tega seveda opravljala še vsa gospodinjska dela ter pa dolžnosti, ki so posledica narave moževe službe. Vsak dan se mi je zdel prekratek in tako je prvih devet mesecev minilo kot bi mignil. Nato se je rodil najin škratek in od takrat naprej pa na domotožje niti najmanj ne pomislim več. Odkar se je mali rodil, sva bila tudi že dvakrat na obisku v Sloveniji in sicer sva poleti tam preživela cel julij in avgust. Mali je trpežen in je pot do Slovenije prestal zelo dobro tako z avionom kot tudi z avtom (nočna vožnja).
Ker mož veliko dela sva veliko sama in hodiva na sprehode, skupaj pospravljava, kuhava, se igrava itd. Poskušamo se družiti tudi z drugimi otroci tako tujimi kot tudi s peščico tukaj živečih slovenskih otrok.
Problem otrok v tujini je predvsem to, da so in vedno bodo tujci. Za nas zaenkrat jezik še ni ovira, vem pa da bo to nastopilo, ko bom malega dala v vrtec, da bo lahko več v družbi svojih vrstnikov in da ne bo cele dneve gledal samo mene. Dejansko še ne vem kako naj se lotim učenja jezika – pri tem me čaka še nekaj branja literature, da bomo izbrali metoda, ki bo vsaj približno najboljša, da mali ne bo preveč trpel. Nekatere kolegice, dajo svoje otroke v francosko govoreče vrtce in otroci so zato popolnoma zgubljeni, ker so nekako izolirani od ostalih, ker nič ne razumejo. No, počasi se seveda naučijo jezika, ampak na začetku je res hudo, še zlasti, če je otrok star že nekaj let. Nekateri pa dajo svoje otroke v angleško govoreče vrtce, kar pa ima spet prednosti in slabosti. Ravno zaradi problema jezika baje otroci spregovorijo kasneje, nekaj časa mešajo jezike, kasneje pa pač govorijo tako materin jezik kot tudi tuj jezik.
Sicer smo pa tukaj na splošno zelo zadovoljni. Kar se tiče zdravstva je za vse zelo dobro poskrbljeno. Jaz imam tukaj z zdravstvom veliko boljše izkušnje kot pa v Sloveniji. Tudi kar se poroda tiče, nimam prav nobenih pripomb. Vse skupaj je bila zelo prijetna izkušnja in prav gotovo je k temu v največji meri pripomogla prav epiduralna anestezija. Naslednjega otroka bom prav gotovo hotela roditi tukaj in ravno tako s pomočjo anestezije. Zelo sem bila zadovoljna tudi s prenatalno oskrbo. Imela sem številne preglede in vsak mesec tudi ultrazvok. Vsakič so mi pregledali urin in kri, me testirali za toksoplasmozo, v določenem obdobju so mi naredili tudi trojni krvni test itd. Tukaj nimajo materinske šole, ampak nosečnica hodi k fizioterapevtu, ki te nauči pravilnega dihanja, sproščanja, te masira in po porodu s tabo telovadi.
Moj ginekolog je bil enkraten in pri vsem mi je najbolj všeč to, da je osebni ginekolog v vseh primerih prisoten pri porodu ne glede na uro ali dan. Izjema je le, če je na dopustu ali kaj podobnega. Pri porodu ni bil prisoten ves čas (samo na začetku in v sklepnem dejanju), ampak vse je imel pod nadzorom, sicer pa je vse izvajala njegovo asistentka s pomočjo babice, anestezista in drugih, ki so morali biti zraven. Babica ima tu le majhno vlogo. Praktično je njena vloga zreducirana na vlogo, ki jo ima sicer v Sloveniji soprog. Ona me je bodrila, držala za roko in po porodu možu pokazala kako naj on z njeno pomočjo, če želi, okopa novorojenčka. Ona pa ga je potem oblekla, stehtala itd. Mož se je zaradi te »popolne oskrbe«, ki mi jo je osebje pokazalo sicer počutil kar malo odveč, ker praktično ni imel nobene vloge (mene pa tudi zaradi anestezije ni nič bolelo, da bi rabila kakšno moralno ali ne vem kakšno pomoč).
Napisala sem torej nekaj svojih izkušenj, zanima pa me tudi kakšne so vaše izkušnje z življenjem v tujini in pa nasploh z vašimi otroci.
Lep pozdrav,
Nataša
No, da se jaz kaj povem… Na Norveskem sem zdaj tretje leto, in upam da je to zadnje, ker imam tudi strasno domotozje, sploh zdaj, ko se dan tako zelo krajsa in vem,da bo zima do konca aprila, jak.
Sem pa jaz tudi skoraj takoj zanosila, ko sva prisla sem. Zdravstveni sistem pa zgleda, da je cisto drugacen od belgijskega – vso nosecnost sem ginekologinjo videla dvakrat, drugace je zame skrbela babica. Pa moram reci, da mi je bilo kar vsec. Bila je zelo pametna in pomirjujoca zenska. Ultrazvok sem imela samo en, pri devetnajstih tednih, in to mi ze takrat ni bilo vsec, pa se vedno mi ni. Na porodnisnico imam pa kar lepe spomine, posebej vsec mi je bilo, da je bil moz zraven cisto ves cas poroda (to je bilo posebej pomembno, ker je mene popadla nekaksna trma, in sem se odlocila, da bom porod opravila v norvescini, ne npr. v anglescini, potem pa po 14 urah nisem imela vec energije, da bi se mucila se z norvescino – razumela sem jo se, govorit se mi pa ni vec dalo.), in potem se zadnje tri dni (od petih), ko smo bili v porodnisnici. Tako je on prvi previl skratka, prvi okopal skratka, prvi nosil skratka, ki se je drl 36 ur skupaj…
Zdaj je dete staro 13 mesecev in je zacelo hodit v norveski vrtec. Vrtec je samo za te cisto majhne, tako da nobeden ne govori prav dosti in kaksne posebne zmede se nismo opazili. Po mojem mnenju bolj ali manj govori tri slovenske besede in eno norvesko, ampak za norvescino je pristojen moz in on ne verjame… Doma slisi predvsem slovenscino in nekaj esperanta, v vrtcu pa norvescino in zaenkrat se mi zdi, da se znajde. Edino, kar nama gre na zivce je, da je “umitniski vodja” vrtca – ta galvna vzgojiteljica, ki jih uci nove pesmice in podobno – Svedinja. Ki seveda ne govori norvesko. Pa se tu se nama zdi, da so ostali otroci, ki so vsi popolni Norvezani, bolj zmedeni od nasega, ki je ze vsega hudega navajen, kar se jezikov tice.
Drugace pa jaz predvsem pogresam prijatelje, tukaj jih nekako nimamo – moz srecuje ljudi v sluzbi, jaz pa delam doma in mi je malo dolgcas…
Draga nataša, mislim, da se poznava, zato te prosim, da se mi javiš na mail naslov [email protected].
Mi živimo v Sarajevu (moj mandat), ampak sem rodila v Sloveniji, ker tukajšnje zdravstvo ni najbolje. Fantek je sedaj star 9 mesecev in smo ga prvič imeli tukaj pri zdravniku prejšnji teden, a nismo najbolj zaupljivi do tukajšnjih zdravnikov, poleg vsega pa čistoča ni ravno briljantna. Ampak smo na zvezi s svojim pediatrom v Ljubljani. Vsa cepljenja opravljamo v Sloveniji. Pogrešamo Slovenijo, saj nam je tukaj gibanje omejeno, ker so še mine, tako se lahko sprehajamo po samem mestu, ki pa je umazano (menda je sedaj zelo čisto po besedah domačinov) in hrupno. Vrtcev za tako male otroke ni. Obstaja samo mednarodna osnovna šola.
Rozica, si še na Norveškem, ter kje? Prosim če me kontaktiraš na [email protected]. Morda pa sva celo že bili na vezi, če si še vedno na NO. Lp in upam na odgovor čeprav je veliko let minilo že od tega pisanja tu nazadnje..