Kaj pa če vse ne bo vredu????
Pozdravljene drage mamice, očki in drugi spremljevalci tega foruma.
Sem v 6 mesecu nosečnosti in ne morem pregnati vprašanja, kaj bo, če ne bo vse vredu z otrokom. Vsi me sprašujejo kaj si želim – fantka, punčko ali kako me je kaj strah poroda, ali če imam kaj težav v nosečnosti (ki je kar nekaj) – meni pa je po pravici povedano vseeno, kaj bo z menoj, jaz bom že nekako – ampak kaj če kaj ne bo vredu z otročičkom.
Ta občutek me že skoraj preganja – neskončno si želim tega otročička in kako ste se ve ubranile, da niste razmišljale o slučaju, da ne bo vse tako kot ste si želele?
Lep pozdrav,
Maja.
Maja,
ali ves sploh, v koliksnem odstotku “ni vse v redu”? V enem samem! Se splaca obremenjevati zaradi enega odstotka moznosti, da ne bo vse v redu?
Moznosti, da pa ne bo imel cisto taprave lege pred porodom, so pa stiri do pet odstotkov.
Vem, da si vec kot vse drugo zelis, da bi bilo vse v redu. Toda negativno razmiljanje in bojazen imata lahko tudi ze zdaj vpliv nanj, prav tako pa na tvoje dozivljanje nosecnosti in potem poroda, ki je se vecji stres. Skusaj se pomiriti, s kom pogovoriti, zaupaj se svoji ginekologinji, naj ti razlozi, kaj tocno vidi na ultrazvoku, pa bos tudi ti videla, da je vse v redu.
Hvala Frucka!
Kar hudo mi je postalo pri srcu, ko sem prebrala prvi del odgovora o 1 % .
Jaz naprimer sem v tistem 1% in lepo se mi zdi, da nekdo pomisli tudi na nas.
Res pa je, da se jaz med nosečnostjo nisem tako obremenjevala, pa je vendar prišlo do tragedije. Sedaj osebno mislim, da se je bolje malo bati, pa se tako tudi malo bolj paziti nase. Jaz se nisem nič obremenjevala s tem, saj sem bila prepričana, da bo vse v redu. No, in ko ni bilo, pa me je prizadelo in šokiralo še toliko bolj, ker nisem bila pripravljena.
Hvala Frucka!
Kar hudo mi je postalo pri srcu, ko sem prebrala prvi del odgovora o 1 % .
Jaz naprimer sem v tistem 1% in lepo se mi zdi, da nekdo pomisli tudi na nas.
Res pa je, da se jaz med nosečnostjo nisem tako obremenjevala, pa je vendar prišlo do tragedije. Sedaj osebno mislim, da se je bolje malo bati, pa se tako tudi malo bolj paziti nase. Jaz se nisem nič obremenjevala s tem, saj sem bila prepričana, da bo vse v redu. No, in ko ni bilo, pa me je prizadelo in šokiralo še toliko bolj, ker nisem bila pripravljena.
Hvala Frucka!
Kar hudo mi je postalo pri srcu, ko sem prebrala prvi del odgovora o 1 % .
Jaz naprimer sem v tistem 1% in lepo se mi zdi, da nekdo pomisli tudi na nas.
Res pa je, da se jaz med nosečnostjo nisem tako obremenjevala, pa je vendar prišlo do tragedije. Sedaj osebno mislim, da se je bolje malo bati, pa se tako tudi malo bolj paziti nase. Jaz se nisem nič obremenjevala s tem, saj sem bila prepričana, da bo vse v redu. No, in ko ni bilo, pa me je prizadelo in šokiralo še toliko bolj, ker nisem bila pripravljena.
Seveda ne trdim, da se tragedije NE dogajajo. Toda nasa diagnostika je zelo napredovala, tako da so razlicna “presenecenje” res res zelo redka. Ne pravim, da se ne zgodijo (torej: 1 odstotek), ne vem pa, zakaj bi se moral nekdo tako obremenjevati s tem. Tudi, ce bi Ingrid vnaprej vedela za “tragedijo”, kot jo je poimenovala – bi ji bilo res lazje? Ali pa bi se obremenitev zacela ze veliko prej?
Lahko nas je groza vsakic, ko se vsedemo v avto, na letalo, se vec, lahko nas je groza stopiti v kuhinjo ali kopalnico, ker se v njih zgodi najvec nesrec doma – pa se vam ne zdi, da bi ta strah precej paraliziral nase zivljenje, ga celo onemogocal? Ravno tako Maji ta strah onemogoca, da bi popolnoma uzivala v svoji nosecnosti. Ne verjamem, da je prava sreca mogoca, ce je clovek do vsega tako crnogled in v sebi premleva, kaj bi bilo lahko in kako “velik” je ta en odstotek!
Te razumem; proti koncu nosečnosti sem si tudi sama zastavljala vsa mogoča vprašanja, čeprav je bilo vse lepo in prav. Najverjetneje se to bolj ali manj pogosto pojavlja pri vseh mamaicah, še posebej, če je prisotnih še kaj težav. Najbrž se takim mislim povsem ne boš mogla izogniti, pa jih vzemi kot dobre…skrbi te za otroka, kar je zelo nesebično… gotovo boš tudi zelo skrbna mamica…
Srečno, Anita
Lep pozdrav Maja!
Popolnoma razumem tvoj strah in kar podoživim svojega, ki je trajal vseh devet mesecev. Pred to nosečnostjo sem imela dve izvenmaternični nosečnosti in dva spontana splava. Si lahko misliš kako me je bilo strah. Ponoči sem sanjala grozne sanje, čez dan sem razmišljala o vsem mogočem. Pa sem le rodila zdravega krepkega fantka. Tudi jaz sem si na začetku govorila, da bo še slabše, če bom ves čas mislila na to. Delala sem jogo, brala pozitivne knjige, se pogovarjala….. pa ni nič pomagalo. Sem pa imela kar nekaj prijateljic in znank, ki so bile istočasno noseče in smo se o tem lahko pogovarjale in videla sem, da je to v bolj ali manj hudi obliki prisotno pri vsaki bodoči mamici, sploh če je malo starejša ali je imela že prej kakšne probleme.
To ti pišem, da boš videla da smo bile tudi druge prestrašene in da se to ne dogaja samo tebi. Boš videla kako hitro bo vse minilo. Ne sekiraj se preveč zaradi tega, ker te je strah. Pusti svojim čustvom na plano, kakršnakoli že so. Čim več se pogovarjaj o tem in……….glej, glej, glavica je že skoraj tu.
Srečno, Jakica