Dragi starši, zanima me, kje pa je vaš prag, vaša meja, do katere lahko gredo vaši otroci, preden vas spravijo iz ravnovesja? Kaj je tisto, kar vas spravi iz tira pri vaših eno-, dvo-, tro-, pet- itd. letnikih? Se hitro razburite in kaj naredite takrat? Ali pa ostajate mirni ob vseh vragolijah, ki si jih mali izmislijo?

Sam prejkone sodim v slednjo skupino. Prijatelj se recimo zelo razburi, kadar mu njegova dveletnica pobegne, ko jo pokliče, da bi jo oblekel. Za razliko od mene, ki se mi zdi takšna situacija smešna in zabavna.

Kako pa je kaj z vami?

Zdravo,

moje mnenje je, da je tovrstna toleranca odvisna od okoliščin, in vzgoje ki smo jo mi sami bili deležni od naših staršev.

Starši, ki so sami bili deležni “trde” roke je bodo nehote uporabljali tudi pri vzgoji svojih otrok; starši, ki so bili deležni “mehke” roke bodo puščali otrokom svobodo in ne bodo postavljali mej.

Ooliščine pa tudi prinesejo svoje: osebno nezadovoljstvo, nesrečen zakon, finančne stiske, samohranilstvo, in tako naprej………..

Osebno sem za zlato sredino, seveda če se da………….

Glede na to, da na svoje otroke NIKOLI ne položim roke in smatram, da si NIKOLI NE ZASLUŽIJO klofute ali “ene čez rit” in da je največ kar uporabljam povzdignjen glas in grd pogled, mislim, da sem kar tolerantna. Zahteva pa to večkrat globok vdih pred reakcijo in dobre živce. Strinjam se tudi, da če v splošnem nimaš večjih problemov in težav in si tudi od doma navajen mehke roke, to lažje nadaljuješ, saj je del tvojega vsakdana.

Na pobeg in skrivalnice mojega triletnika pa se tudi jaz nasmehnem.

Morda še to – vsi prijatelji nimajo načina, ki ga izvajamo pri nas in moram priznati, da me večkrat moti, ko nekdo v moji prisotnosti otroka udari, ker si je zaslužil. Le kdo od nas si ne bi istega zaslužil s kakšnim svojim dejanjem in najbrž ne bi ostali mirni, če bi mož/žena ali pa starši… tako reagirali do nas.

Moj prag tolerance pa je precej odvisen od dneva, ki je za mano. Če sem bolj utrujena npr. je nižji in mi hitreje uide grd pogled ali glasnejša beseda. Najhuje mi je bilo dvakrat, ko sem bila res na koncu z živci, pa sem jo močno udarila po rokici – sama sem sicer proti fizičnemu kaznovanju otrok. Vedno se vprašam – če bi bil moj otrok velik 1.70m in jaz 90 cm, ali bi ga tudi udarila? S tem vprašanjem se mi prag tolerance vedno nekako “dvigne”, pa še pomirim se ob premišljevanju. Sicer pa tudi mene zelo zabava, ko mi nagec beži po stanovanju in kliče “pejt sem, pejt sem”…..