ZAKON – zaradi otroka ali ne?
Pozdravljeni,
Po prebiranju zanimivih tem na različnih forumih sem se odločila, da tudi jaz postavim dilemo.
Kakšni so še dopusti razlogi za prekinitev zakonske zveze?
Stara sem 33 let, z visoko izobrazbo, službo na vodstvenem položaju. Imam otroka starega 5 let.
Včasih sem počela marsikatero stvar, kot na primer potovala, plesala, hodila v družbo, se ukvarjala s športom, se veselila …
Po poroki se je vse to spremenilo in vse kar smo počeli je bilo ustvarjanje doma. Mož je povsem pozabil name, kot na zakonsko partnerico, na ženo, na ljubljeno osebo. Kadarkoli sem mu poskušala povedati, da to pač ni življenje dveh zakoncev, me je preslišal in se o tem ni hotel niti pogovoriti. Po rojstvu otroka je zakon pričel funkcionirati le še kot tehnični zakon – skupaj sva ostajala predvsem zaradi otroka in zaradi tega, ker se pač zakon, kar tako le ne razdira. 4 leta sem se trudila, da bi zakon postal vsaj približno podoben zvezi dveh, ki sta skupaj zato ker se imata rada in ne zato, “kaj pa bodo rekli, če se ločiva”. Seveda moža vse skupaj ni prav nič motilo, njemu se še danes zdi, da pravzaprav sploh ni nič narobe, čeprav mi v zadnjih 5 letih niti enkrat ni namenil kake lepe besede, nobene pozornosti, nobenega dotika, nobenega objema, … Pred enim letom sem ga prosila, da si poiščeva zunanjo pomoč, sicer se bom ločila, pa me je preslišal. Sedaj sem se odločila, da se ločim, ne glede na to, kaj bodo drugi rekli. Upam seveda, da bo otrok čimamnj prizadet, vendar…
Mož bi zakon ohranil zaradi otroka, češ, da mora imeti oba starša, ki živita pod isto streho, pa čeprav le kot brat in sestra. Mati pravi, da pričakujem preveč čustev v zakonu (čeprav jih sedaj sploh nimam) in, da je pač potrebno potrpet zaradi otroka ter, da se zato zakona ne razdira. Jaz pa moža po vseh teh letih niti videti ne morem več.
Zanima me vaše mnenje, razmišljanje, … Ali je vredno ohranjati zakon samo zaradi otroka ali tega “kaj bodo drugi rekli (od vsega mi največ pomeni mnenje mame)”? Kaj je tisti minimum, zaradi katerega bi Vi še ohranjali zakon? Kakšen po Vašem mnenju bi moral biti pravi odnos med dvema partnerjema v zakonu?
Meggy
Vajin zakon je tako kot mnogo drugih zajadral v rutino in otopelost. Zaradi otroka menim, da bi se mogla potruditi, saj ko gledam sinove prijatelje (8let), ločenih staršev opažam, da nič ne more nadomestiti očeta. Da se otrok razvija uravnovešeno, v celovito osebnost definitivno potrebuje ženski in moški pol. Če se boš ločila, se bo tvoj otrok v družbi sovrstnikov vsaj določeno obdobje počutil inferiorno. Verjamem, da ti je težko živeti v zakonu kot ga imaš, a vendarle poskusi storiti vse kar se da in ne vrzi puške v koruzo. Moja prijateljica, ki se je pred kratkim ločila- (mož je odšel z drugo) zelo obžaluje, da takrat ko je bil zakon že v krizi ni ukrepala maksimalno (zakonska posvetovalnica ….) oziroma da ni bila tako dober psiholog, da bi našla pravi način, da se z možem zbližata. Zakon je bil v krizi in vstopila je tretja oseba.
Mislim, da je tvoj mož zaspal in tvoja naloga je, da ga zbudiš. ne vem, naredi ga ljubosumnega ZBUDI GA, kajti ko bo sprevidel, da te RESNIČNO utegne zgubiti se bo predramil. Očitno do sedaj nisi bila prepričljiva in te ne jemlje resno.
Potrudita se zaradi VAJINEGA otroka.
Pozdravljena!
Omenila si, da si že poskušala možu dopovedat, da nekaj ne štima pa on to presliši. Če misliš, da bo (čeprav se ob tvojem zadnjem poskusu kaj spremeni) (kot ti je napisala Ines, ki je očitno prebrala med vrsticami da mu to povej), to trajalo v neskončno poskusi še enkrat. Če že vseš, da ne bo oziroma za kak mesec ali dva pa, mislim, da si že preveč žrtvovala za to nerešljivo zvezo. In da se tvoj mož ne bo spremenil.
Poišči si boljšega in vedi da se dolga pot začne z prvim korakom.
Zdravo!
Ko sem prebirala prejšnji odgovor so mi šli lasje pokonci, Ines, lepo te prosim, kje živiš?
V zadnjem času je bilo veliko govora o enostarševskih družinah, in če ste pazljivo poslušali dejstov je da se otroci iz enostarševskih družinah ravno tako razvijajo v vseh smereh, kot tudi tisti iz dvostarševskih. NI večjih razlik, seveda, če starši pametno ravnajo!
Če otrok odrašča v družini, kjer ni ljubezni, medsebojnega razumevanja, spoštovanja in iskrenosti, bo otrok zrastel v osebo, ki ne bo vedel kaj je to ljubezen, iskrenost, spoštovanje drugega, in bo zbegan v svojih bodočih razmerjih.
Zato bi moj nasvet bil: poskušaj se pogovoriti z možem, kaj je pripravljen narediti za vaše razmerje (mimogrede tega sploh nisi omenila). Dejstvo je, da si ti že vsej družini dala vedeti kako ti je pri duši, in kaj čutiš. Vprašanje je ali so drugi za to da se to uredi, ali je vajin zakon še “živ”, ker če je še kaj čustev med vami, se to z dolgotrajnim “delom”, med katere sodijo iskreni pogovori, pomoč terapevtov, da urediti in mogoče bo tvoj zakon rešen. Če so pa čustva ugasnila in jih ni več z obeh strani je pa najbolje da se razideta, in sicer kolikor umirjeno se to da (zaradi otroka, to pa res zaradi njega).
Verjemi, da bo bistveno bolje, če bosta vsak s svoje strani otroku nudila vso podporo in ljubezen in iskrenost, kot se šla skupaj eno tiho vojno, pa prazaprav trpela. Prej ali slej bi otrok to opazil, in situacija bi bila veliko hujša.
Povej, kaj si se odločila, oziroma v kateri smeri razmišljaš!
Pa ne pusti se preveč čustveno “izsiljevati” s takimi odgovori kot je ta od Ines, mamice so občutljive na to temo, pa takoj pademo na finto “zaradi otroka”, zelo pazljivo premisli kaj je res prav “zaradi otroka” ali tvoja osebna sreča ali nesreča v dvoje,
pa lep pozdrav, in upam da imam kaj somišljenic, če ne, se pa preklopi na forum srednja leta, ki je bolj razumevajoč…….
Otrok zaradi razpadle veze ne bo trpel nič bolj – kvečjemu manj, kot če bo živel v vrtincu prepiranj, očitanj in življenja eden mimo drugega.
Meggy – napisala si, da mož zna pokazati otroku da ga ima rad – torej si bo tudi po razvezi znal vzeti čas za otroka – in ne skrbi – tvoj otrok ne bo odraščal brez očeta.
Imam znanca, ki ima otroka iz prve veze. Žal nista bila skupaj in sta šla narazen, pa je bil otrok star komaj dve leti. Oče ga hodi iskati vsak teden, vsak drug vikend, ter počitnice preživijo skupaj – tudi z novo partnerko. Odlično se razumejo in imajo radi. Tudi mamin nov partner je dober z njim in se ima tam prav tako lepo.
Tako, da ima namesto ene razpadle, hladne družine dve ljubeče, polne razumevanja in lepih besed.
Zdaj pa naj se Meggy sama odloči kaj si želi zase in za svojega otroka.
Sanja
Spoštovana Nives!
Hvala za razmišljanje!
Z možem sem se poskušala pogovorit velikokrat in sicer od leta 1996 do leta 2000! V nobenem pogovoru ni aktivno sodeloval. Včasih je sedel za mizo in poleg reševal križanke (tudi če sem rekla naj posluša) ali poleg gledal TV ali rekel, da ni primeren dan in bi se drugič pogovoril (ta drugič ni z njegove strani nikoli prišel) ali pa je preprosto vstal in odšel. Moj zadnji poskus je bil lani proti koncu poletja, ko sem mu povedala, da to kar imava pač ni odnos med dvema zakonskima partnerjema, prosila, da greva po pomoč k komu tretjemu, rekla, da se bom sicer ločila in poleg jokala. Njegov odgovor na vse to je bil, da je preprosto odšel iz hiše ven in to brez besed. Takrat se je pravzaprav v meni zlomilo popolnoma vse, saj je pokazal, kot da mu je povsem vseeno. Takrat sem se odločila, da je zadnji čas, da storim tudi kaj zase in si dvignem samozavest. Poleg tega pa je s svojimi dejanji povzročil celo to, da sem iz simpatije do njega pričela čutit antipatijo do njega, ko se s težavo odpravim domov.
Nives – isto vprtašanje sem postavila v treh različnih forumih – tudi v tistem za srednja leta.
LP
Meggy
Spoštovana Sanja!
Hvala za mnenje!
Samo zaradi otroka se pravzaprav sprašujem ali vztrajati ali ne oziroma do kdaj. Če bi se odločala zaradi sebe in samo zaradi sebe, bi ta zakon že davno prekinila.
Otrok v nobenem primeru ne bo ostal brez posledic. Če ostanem v zakonu, bo prevzel miselni vzorec reševanja problema, tako kot sem ga jaz od svojih staršev, ko sta ravno tako živela en mimo drugega, brez čustev (kot najstnica sem vedno rekla, da bi bilo bolje, če bi bila starša ločena, kot pa da kot otroci nismo čutili nobene povezanosti in ne ljubezni). Če pa zaključim zakon, pa se lahko zgodi, da bo sedanji mož preko njega reševal svoje probleme. Razlika je po mojem mnenju le v tem, da če se ločim, dam sebi in otroku možnost, da še kadarkoli začutim pravo ljubezen, sicer pa te možnosti nimam več.
LP
Meggy
ja, Meggy, ravnokar sem ga odkrila in napol prebrala, mislim, da zdaj vidim za kaj gre. Če verjameš ali ne, ko sem brala ta tvoj odgovor sem v njem videla tudi sebe, na srečo (ali tudi ne na srečo, ker sem pretrpela celga hudiča) je pri nama uskočila ta tretja, oziroma druga ženska, ki ga je “odnesla”. Hudo je bilo, zelo hudo. Vem, da je za me in za punčko boljše tako.
Meggy, lahko mi pišeš o tem kako se ti počutiš in kaj misliš da boš naredila, jaz ti želim da ti uspe pa karkoli že, povej mi koliko je star otrok in kaj o tem čuti ali misli če se z njim o tem pogovarjaš??
Ciao
Spoštovana Nives!
Moj otrok je deklica stara 5 let in pol. Z njo se o tem ne pogovarjam oziroma se nikoli nisem, saj mislim, da pri njenih letih res nebi šlo.
Kako se jaz počutim? Predvsem izigrano, saj mi je bilo vzeto vse tisto, zaradi česar naj bi ljudje šli v zakon. V prvi vrsti je zakon odnos med dvema, ki se odločita, da bosta šla na skupno pot do konca svojega življenja, da se bosta pri tem spoštovala, se ljubila, si zaupala, …
Kako pa lahko rečemo zakonu, kjer partner v prvi vrsti vidi delo in ne partnerja. Saj je logično, da je delo zelo pomembno, vendar le toliko, da so zagotovljene osnovne potrebe za življenje (dom, hrana, …) , vse kar je več kot to, pa je potrebno med dvema uskladit in ustrezno postavit prioritete. Po mojem je razlika med IMETI ali ŽIVETI – potrebno je postaviti pravo razmerje, ki pa vsekakor mora biti usklajeno med dvema partnerjema, sicer je vsaj z ene strani to egoistično ravnanje, ki pa vsekakor ni osnova za zakon, saj to med drugim ne pomeni spoštovanja do želja drugega partnerja,… Dolgo tako verjetno ne gre, kot ni šlo pri meni, razen … če si pripravljen negirati samega sebe in se povsem podrediti željam in interesom drugega partnerja, na svoje pa popolnoma pozabiti.
LP
Meggy
Pozdrav
rada bi ti napisala bolj na kratko. Zivljenje je eno samo, in začni ga uzivati.
Ne bodi v zakonu zaradi otroka. To je najslabse. Tudi otrok ni srecen, bodi
sigurno, tudi on bo kmalu zacutil napetost doma .
Zato še enkrat-ne bodi v zakonu zaradi otroka. V zakonu moraš biti zaradi
moza , in če to ni moz kakšenega si zelis, pojdita z otrokom drugam.
Ha, vidim da se je na to temo v forumu srednja leta razvnela cela debata, v tem pa gre bolj slabo, kar je tudi logičino. Tega “starševskega” berejo ta pridne mamice, ki nimajo časa za te stvari, (mal se hecam, ampak najbrž delno že drži)
Vseeno ti tukaj odgovarjam, raje. Se strinjam popolnoma s tvojimi stališči in nasploh (kot sem ti že napisala prej) se dost vidim v tvoji situacij.
Moja punčka je stara tudi dobrih 5 let in jaz se pač na en bolj preprost način o tem že pogovarjam z njo. Midve sva same že od rojstva praktično (nekaj mesecev po porodu je “kao” bil očka zraven, ampak to so bile nekakšne zgolj prijazne usluge, preden se je dokončno odselil), tako da ji nekaj že razlagam. Dogaja se, da me vpraša: zakaj je očka drugje, kje je očka, zakaj ga ni, zakaj je pri Urški očka skoz doma? in podobna vprašanja. Skušam ji razložiti da ima očka drugo “teto” da jo ima kljub temu rad, in da jo pogreša in to, ampak tukaj imam težave, ker pač očka njej tega ne prizna. Razlaga ji da je cele dneve v službi in da spi pri svoji mami (pri babici). Ko pa gre otrok k babici je ves zmeden, ker dejansko očka ima v otroški spalnici svojo nekdanjo posteljo, tako da je ona vsa zmedena, in mi razlaga, da očka je pri babici in da se jaz lažem. Verjemi, da se bojim trenutka, ko bo izvedela kdo laže kdo ne.
Zato sem ti povedala da predvsem zaradi otrok moramo biti iskreni in jih že sedaj imeti za “ravnopravne” in jim vsaj mal razložiti te zadeve. Če se boš odločila za razvezo bo to naenkrat prehud udarec za otroka, lahko bi ji že sedaj včasih kaj razložila. Celo v knjižnicah obstajajo slikanice oziroma nekakšne “pravljice” na to temo. Lahko jo vprašaš, “po ovinkih” če je kakšen otrok v vrtcu ki stanuje samo z mamico, ali če imate kakšne prijatelje ji lahko omeniš ….. Ne vem……
Kar se pa tebe osebno tiče, imaš popolnoma prav, ko si želiš živeti tako kot tebi ustreza, in če ti partner ne sledi oziroma ne najdeta nobenih skupnih točk ne za pogovor ne za karkoli drugega, odločitev je sicer tvoja, ampak…..
Vseeno se mi zdi brano med vrsticami da nisi čisto prepričana v to da imaš prav in da nisi čisto odločena kaj bi ali boš naredila, a se motim?????????
Moram po otroka v vrtec ura je že čez 3,
Ciao
Meggy mislim,da razmišljaš pravilno.Jaz v zakonu kjer me mož nebi upošteval tudi nebi vstrajala,pa imam tri majhne otroke(dve 9 mesecev in sina 2.5 let).Mislim da je prvi predpogoj za zdravo vzgojo in lep odnos do otrka ,to da se počutiš ljubljeno(to velja tudi za moškega).Otroku ne moraš nuditi vse kar si želi in se mu ne morešposvetiti popolnoma kot si želi,če ti leži ta črna senca na srcu.Imam zelo rada svojega moža in sem prepričana,da ima on tudi mene,kar si vsak dan kaževa,tudi pred otroci,pa vndar mislim,da če bi se to iz katerega koli razloga prekinilo nebi vstrajala zaradi njih,čeprav se moj mož ne strinja.On misli ,da morata dva ostati skupaj dokler otroci niso tako samostojni,da jih več ne potrebujejo,pa čeprav to pomeni,da živita en mimo drugega.Mislim, da to ženske občutimo drugače,ker smo bolj čustvene.Imaš pravico in tudi dolžnost sama do sebe in hčerke,da si ljubljena in da ljubiš kot si želiš.
Meggy, zaigraj ali pa ga resnično prevaraj. Če je v njemu še kaj čustev do tebe jih boš sigurno prebudila pa kakršnakoli že bodo. Naredi nekaj šokantnega zate nepredvidljivega, da se bo zavedal da misliš uresničiti svojo grožnjo z ločitvijo, v primeru da se v vajinem odnosu nič ne spremeni. S hčerko odidita za 1 mesec po svoje na dopust, s katerega ga ne pokličeš niti mu ne pošlješ razglednice. Nazaj prideš sijoča, sproščena …………..
Potrebno je poskusiti resnično vse. Ločiš se še vedno lahko.
Spoštovana Nives!
Želela sem čimbolj celovit pogled na problem, zato sem dala temo v tri forume: starševski, srednja leta in mladi.
Odgovori so primerni strukturi ljudi, ki prihaja na te strani. Le te pa ne poznam. Vendar bolj bistveno. Namen ni bil iskati kaj drugi mislijo, vendar samo posamezna mnenja in vsak ima svoje. Tako ali tako se bom na koncu odločila sama (v bistvu sem že nekaj časa odločena), vendar kot sem nekomu že odgovorila: ne želim, ko me bo otrok v prihodnosti kdaj vprašal zakaj, da bi ne bila prepričana sama v sebe, da sem ravnala prav, da sem dobro premislila, preden sem se odločila za ta korak.
Premišljevala sem v preteklosti veliko, veliko je bilo argumentov za ohranjanje zakona, veliko jih je bilo proti. Marsikaj sem tudi storila, da bi zakon ohranila ali ga vsaj naredila zame smiselnega. Sedaj sta edina argumenta za ohranjanje zakona žal le še: otrok ima oba biološka starša pod isto streho in mnenje moje mame. Strinjam se, da to ni razlog zaradi katerega bi bilo vredno zakon ohranjati, vendar … tudi taki zakoni so.
LP
Meggy
Ha, vidim da se je na to temo v forumu srednja leta razvnela cela debata, v tem pa gre bolj slabo, kar je tudi logičino. Tega “starševskega” berejo ta pridne mamice, ki nimajo časa za te stvari, (mal se hecam, ampak najbrž delno že drži)
Vseeno ti tukaj odgovarjam, raje. Se strinjam popolnoma s tvojimi stališči in nasploh (kot sem ti že napisala prej) se dost vidim v tvoji situacij.
Moja punčka je stara tudi dobrih 5 let in jaz se pač na en bolj preprost način o tem že pogovarjam z njo. Midve sva same že od rojstva praktično (nekaj mesecev po porodu je “kao” bil očka zraven, ampak to so bile nekakšne zgolj prijazne usluge, preden se je dokončno odselil), tako da ji nekaj že razlagam. Dogaja se, da me vpraša: zakaj je očka drugje, kje je očka, zakaj ga ni, zakaj je pri Urški očka skoz doma? in podobna vprašanja. Skušam ji razložiti da ima očka drugo “teto” da jo ima kljub temu rad, in da jo pogreša in to, ampak tukaj imam težave, ker pač očka njej tega ne prizna. Razlaga ji da je cele dneve v službi in da spi pri svoji mami (pri babici). Ko pa gre otrok k babici je ves zmeden, ker dejansko očka ima v otroški spalnici svojo nekdanjo posteljo, tako da je ona vsa zmedena, in mi razlaga, da očka je pri babici in da se jaz lažem. Verjemi, da se bojim trenutka, ko bo izvedela kdo laže kdo ne.
Zato sem ti povedala da predvsem zaradi otrok moramo biti iskreni in jih že sedaj imeti za “ravnopravne” in jim vsaj mal razložiti te zadeve. Če se boš odločila za razvezo bo to naenkrat prehud udarec za otroka, lahko bi ji že sedaj včasih kaj razložila. Celo v knjižnicah obstajajo slikanice oziroma nekakšne “pravljice” na to temo. Lahko jo vprašaš, “po ovinkih” če je kakšen otrok v vrtcu ki stanuje samo z mamico, ali če imate kakšne prijatelje ji lahko omeniš ….. Ne vem……
Kar se pa tebe osebno tiče, imaš popolnoma prav, ko si želiš živeti tako kot tebi ustreza, in če ti partner ne sledi oziroma ne najdeta nobenih skupnih točk ne za pogovor ne za karkoli drugega, odločitev je sicer tvoja, ampak…..
Vseeno se mi zdi brano med vrsticami da nisi čisto prepričana v to da imaš prav in da nisi čisto odločena kaj bi ali boš naredila, a se motim?????????
Moram po otroka v vrtec ura je že čez 3,
Ciao
Sama nimam podobnih izkušenj in menim,da nihče,ki ne gre skozi to te ne more označevati kakorkoli.Najlažje je drugim soliti pamet.Jaz pa mislim,da moraš poslušati srce.Živeti moraš tako,da ko te bodo na smrtni postelji vprašali kaj obžaluješ,odgovoriš:”Nič”. Kaj pa je zate najpomembneje,pa veš samo ti.Zato stori kot misliš in se počutiš ti.Zakon kot tudi starševstvo je stvar,dogovor,odrekanje,sodelovanje,vlaganje dveh enakopravnih ljudi,zato nisi kriva sama,tudi če vstrajaš ali se ločiš.
Selina