samohranilka
Ko je bil otrok približno 2 leti star, sva se s partnerjem razšla. Od tega je približno pol leta. V teh dveh letih je bilo veliko nesoglasij glede vzgoje, nezadovoljstvo v partnerstvu, večina neprespanih noči,…In vse to se je prenašalo na otroka in moje zdravje. Otrok je ogromno prejokal in bil nemogoč pri previjanju, oblačenju,.. In potem je bilo treba ukrepati. In videla sem edini izhod, da gremo narazen. Saj edino tako ohranim samo sebe in bolje poskrbim za otroka. Otrok ne joka več toliko, ponoči spi (čeprav ne vem točno ali je bilo povezano z zobmi ali prenapetimi odnosi). V teh 6 mesecih pa sva postale s hčerko bol mirne in potrpežljive. Očetu pa nikakor ne prepovedujem stikov z otrokom. Če se otrok spomni na očija, ga pokličeva po telefonu, ali pa kar na plastičen telefon. Še vedno bolje kot pa, če gleda oz. saj otrok čuti, da iz dneva v dan ni vse v redu.
Pojavlja se mi samo eno vprašanje oz. sprašujem za mnenje drugih, ali bi imeli z bivšim fantom še enega otroka? Želja je, pa leta hito tečejo.
Otroci ločenih staršev so lahko tudi srečni, če sta starša razumna itd…
Če ima otrok samo enega starša, lahko ravno tako odraste v normalno zrelega odraslega človeka, obstaja pa po mojem nevarnost, da ta starš popolnoma izklopi svoje partnersko življenje in se izgobia potencialnim novim zvezam, namesto tega pa otroka preveč čustveno naveže na sebe. Na to je treba paziti in to preprečiti.
Še enega otroka z bivšim fantom? Hja, kaj vem, bolje bi že bilo, da bi se naslednji otrok rodil v taki zvezi, kjer bi očka bil stalno prisoten, vendar če ne gre drugače, se mi tudi ta rešitev ne zdi tako slaba, čeprav mislim, da novega partnerja ni ravno zato, ker je tvoj čustveni jaz še vedno preveč navezan na bivšega partnerja… Poetično povedano: Tvoj srček je še vedno toliko zaseden z bivšim partnerjem, da ni prostora za novo zvezo….
Hojla!
Sama sem hči samohranilke. Očeta sem videla le nekajkrat v življenju.Res je, da gotovo ni enako, kot če otroka vzgajata oba – oče in mati… Tudi jaz sem kdaj razmišljala, kako bi bilo, če bi imela očeta… Vendar ga je mama odlično nadomeščala, sva bili in sva še zelo dobri prijateljici. dajala mi je oporo, me spodbujala, bila dosledna, vendar mi je puščala tudi ogromno svobode, tako da mi je zaupala.
Kljub temu da nisem živela pravega družinskega življenja, sem pred tremi meseci postala srečna mamica in smo postali srečna družinica…
Nič ni narobe, če boš sama vzgajala svojega otročka, le, da boš znala živeti tudi sama, da ne boš zaradi tega preveč “okupirala” otroka…
Pa veliko poguma!!!