Pred kratkim sem preko študentskega servisa nadomeščala bolno učiteljico na osnovni šoli (nekaj tednov). Bila sem šokirana, predvsem zaradi vedenja otrok. Dragi starši, ali veste, da mnogi izmed vaših otrok komunicirajo z učitelji kot s smetmi??! Najprej sem mislila, da se mi to dogaja samo zaradi tega, ker sem mlada in nimam izkušenj, kasneje pa sem ugotovila, da je to “splošna praksa” vsaj nekaterih otrok do vseh članov učiteljskega zbora. Zelo priljubljen stavek naše nadobudne mladine je “kaj mi pa moreš, policijo poklič, če češ, saj mi nč ne morjo, nisem polnoleten imam štirinajst let!” Vulgarni izrazi pa so tako ali tako del njihovega vsakdana. In ne govorim samo o učencih, ki so učno neupešni. Vmes so tudi odličnjaki, seveda ne po oliki! Ko sem govorila s starši enega izmed otrok, ki po takem vedenju še posebej izstopa, so mi rekli, da njihov otrok pa že ne.

Opazila sem tudi, da se na tej šoli z učno manj uspešnimi učenci veliko ukvarjajo in jim nudijo dodatne možnosti razlage (brezplačne inštrukcije usposobljenih prostovoljcev – če učenci to želijo, pogovori…). Naj vam opišem svojo izkušnjo, ker sem tudi sama nudila tako pomoč. Ukvarjala sem se s štirimi učenci. Trajalo je celo večnost, da sem se z njimi dogovorila, kdaj imajo čas in kateri predmeti jim ne gredo. Sestavili smo si urnik in se dogovorili za prve ure. Demokratično, po njihovih željah. Moram reči, da je ob dogovorjeni uri prišel samo eden. Ostali so imeli neznosne bolečine v trebuhu (od igranja košarke na dvorišču?), drugemu je bilo slabo, tretjemu pa se ni ljubilo (vsaj po resnici mi je povedal). In tako se je nadaljevalo. Dostikrat sem prišla zastonj, četudi sem jih prosila, naj me prej obvestijo, če jih ne bo. Bencin je namreč vsak dan dražji. Pogovarjala sem se z drugimi prostovoljci in dogajale so se podobne stvari. Tudi učitelji so zelo nezadovoljni. Pravijo, da čedalje večji odstotek otrok noče delati pri pouku in pravijo, da jih bodo naučili prostovoljci.

Nikar ne mislite, da so na šoli blazno visoke zahteve. Po mojem mnenju povprečno inteligenten otrok dokaj hitro dobi pozitivno oceno, saj pred testi dobijo vprašanja, ki so zelo pogosto enaka kot na testu. Datum ustnega ocenjevanja pa večina napove. Dogaja se celo, da ti učenci ob popravljanju ocene nekaj dni prej dobijo test za domov, da bi se ga naučili in le popravili. Ko sem z dvema učencema hotela predelati test, sta mi rekla, da imata še čas in bosta popravljala čez 14 dni, ko bo (po njunem mnenju) na voljo še en rok. Da bi se sproti učila, in pripravila za test, nista hotela niti slišati. Onadva bosta prvič pisala eno, nato pa popravila v zadnjem hipu.

Tako mnogi otroci preko leta ne delajo skoraj nič, ne nosijo pripomočkov, motijo sošolce in učitelje pri njihovem delu, vsako konferenčno obdobje pa pričakujejo,da bodo dobili X rokov za popravljanje. Moje kolegice, ki že učijo pravijo, da je drugje podobno in da v vsakem razredu najdeš vsaj dva taka. Pred leti je bil menda mogoče eden na generacijo.

Da se razumemo, ne govorim o otrocih, ki imajo res manjše sposobnosti in se težko učijo. Ti so ponavadi med najbolj pridnimi in jim z veseljem pomagaš. Govorim o otrocih, ki so povprečno (ali še celo nad) inteligentni.

Starši, povejte mi tudi to: kako je možno, da imajo otroci na ekskurziji tudi po 10.000 SIT žepnine, ki jo mirno zapravijo. S seboj prinesejo po tri čipse, kupe bonbonov in zaloge čokolad za celo leto! In pazite celo zavojčke rum kroglic. Mogoče se vam bo zdela zadeva nedolžna, ampak ste že kdaj pojedlli dva zavojčka hkrati? Štirinajstletnik se po tem hihita kot utrgan!!! Ali otrokom res kupujete take stvari (sami tako trdijo)? Ali jih kupujejo skrivaj? Kdo jim jih proda?

In da ne omenjam papirčkov. Ste že kdaj videli avtobus po ekskurzijii? Večina šoferjev uživanja hrane na avtobusu, hvala bogu, ne dovoli in tudi učitelji ponavadi ne. To povzroči seveda veliko jamranja, ampak ne glede na to, kako paziš, papirčkov je vedno po tleh za dva koša. In neverjetno, nihče jih ni vrgel. Otroci mečejo stvari vsepovsod in za seboj ne želijo pospravljati. Priznavajo, da doma tega ne delajo, drugje pa, saj to ni njihovo! Kdo jim je privzgojil tak odnos? Učitelji že ne, saj vedno zahtevajo, da pospravijo, kar pa večina ignorira.

Mogoče vse skupaj zveni malo zmedeno, ker sem hotela načeti veliko stvari in sem res zgrožena nad nekaterimi najstniki (ki jih ni tako malo)! Kam nas bo to pripeljalo? Kaj menite?

Tanja

P. S. Naletela sem pa tudi na kar nekaj otrok, ki so bili res krasni in si človek lahko samo želi, da bi tudi sam imel takega.

Aha, pa smo tam!
Mlada nadobudna bodoča pedagoginja ugotavlja to, kar določeni ljudje vemo ali samo slutimo. Potrjuje se to, kar sem že prej v drugih javljanjih napisala.
Otroci so ogledalo nas staršev! In to drži, seveda če smo si sposobni priznati, kako smo vzgojili svoje dete.
Kaj bo iz 8-letnika, ki mami zabrusi: kar sama nesi smeti, jaz jih nisem naredil!
Da o besedah, da je smotana, zaj…., glupa sploh ne govorim. Mar taka mama misli, da ji bo ob bolezni tak bodoči pubertetnik (kakšna zna biti puberteta, vemo vsi, a ne?) prinesel skodelico čaja?
Poznam 14-letnika, ki je svoji mami, ker je zahtevala od njega pospravljeno njegovo sobo, odgovoril, da komaj čaka, da bo imel možnost spraviti jo v “dom za starce”. Da je “mat lena ko gnoj”, ker mu ni spucala superg?

Ja, vprašajte se, kakšni bodo to odrasli ljudje. Če smo zamudili najbolj rano obdobje (do 5 let), da nismo otroku dali poleg vseh dobrin tudi ljubezni (ampak prave, ne samo z besedo), da ga nismo poučili kdo je “ta glavni” v hiši (pa ne s kaznijo), mu dali vedeti, da ima v nas osebo, ki mu bo vedno stala ob strani, da se lahko tudi zanese na nas, da nam lahko zaupa, da smo mu najboljši prijatelj in zaupnik (seveda, vreden zaupanja), potem ni čudno, da so otroci drugje taki, kot je napisala Tanja. Strinjam se, da pri vzgoji malih otrok sodeluje tudi vrtec, vendar še vedno so to naši otroci. Če otroka prepustimo vzgojiteljem v vrtcu, bodo oni opravili svoj prepisani vzgojni program. Toda noben program ne more zamenjati ukvarjanja
s svojim lastnim otrokom doma, v krogu strašev, bratcev, sestric, dedkov, babic.
Če se vzgoja potom vrtca nadaljuje v šolo, se stvari samo še poslabšujejo, otroci dobijo krila, nihče za njih nima avtoritete, ki bi jo spoštovali, saj jim starši niso vcepili osnovnih pravil lepega obnašanja. V kolikor pa posameznik ne priznava nobene avtoritete, ne domače, ne šolske, slejkoprej postane problematičen član celotne družbe. Ampak redki so starši, ki bodo priznali, da so storili napako pri vzgoji (Tanja je navedla odgovor staršev – naš pa že ne!). In prav zaradi takega zatiskanja oči pred resnico, s tem neukrepanja, ko je to potrebno, starši skoraj sami vzgojijo takšnega neukrotljivega pubertetnika. Seveda, ko jim nato ” ta pridni otrok” naredi javno sramoto, je pa kriva družba, šola, vzgojitelji in ne vem še kdo.

Zbudite se vendar, dokler je še čas! Tako kot je rekla moja znanka: starša te ne naredi zgolj dejstvo, da je mati iztisnila otroka iz sebe, očka pa ves ponosen razglašal svojo novo pridobitev – to je šele začetek. Pravo starševstvo se PO TEM
šele začne, konča pa ko prenehamo bivati. Koliko smo bili vredni naziva STARŠI, pa pokaže čas.

Nikar sedaj užaljenosti in prizadetosti, to kar je napisala Tanja in dodala jaz. So le krute vsakdanje resnice, ki so tukaj in zdaj. Na žalost!

Sama imam fantka v 1. razredu. Že v 1. razredu se vzpostavi hierarhija. In na kakšen način??? Otrok prinese v razred Game boy in je – moj sin pravi “ŠEF”. Otroci ga na kolenih prosijo, da se jih usmili in jim nameni eno igro. Jaz menim, da Game boy ne sodi v šolo in da bi morala učiteljica to prepovedati. Sin mi pravi, da med odmorom in v podaljšanem bivanju igrajo Game boy in da mora učiteljica tega šefa prav lepo prositi da naredi nalogo. Predvidevam da je učiteljici tako najlaže, da so vsi na kupu s šefom. Lahko bi otroke animirala s kakšno skupinsko igro, da bi sodelovala cela skupina in ne da cel razred tudi na kolenih prosi tega “šefa”. In da ne bo vse na starših. Imam prijateljico v vrtcu, ki mi je povedala da nekatere vzgojiteljce “cvikajo” določene starše, ter da že vzgojiteljice v vrtcu delijo otroke. Fascinirane so nad očijevim avtomobilom in oblačili Think Pink, Sara, Mini club……… Otroci so odsev NAS, naše družbe tako staršev kot učiteljev. Vsi smo pripomogli, da so otroci kakršnikoli pač so. Moram povedati da je naša družina prekinila veliko prijateljskih vezi, zaradi neprijetnih otrok.
Otroci so kakršne smo jih naredili. MI. DRUŽBA

Ja, tudi to je del celotnega klobčiča – vedenje naših otrok.

No v redu smo krivi mi družba.

Kaj pa sedaj?
Kaj bomo naredili?

Bo kaj bolje, kje so ideje, ne smemo samo jambrati, vsi vemo da je tako, no ja nekateri ne in zato je prav da to tukaj piše, za tiste, ki pa vemo, kaj bomo storili?

Nekje tukaj je naslov Waldorfska šola, drugačna in nevarna. Vpišite otroke v to šolo, če menite, da bo kaj bolje.
In zakaj naj bi bilo bolje?

Treba je staršem še kaj doplačat in mislim, da se bodo starši hudo zanimali za ptroka kaj počne, če bomo morali vsako uro posebej plačati, da ne bi delal dodatnih. Mogače za nekatere, ki imajo preveč denarja tudi to ne predstavlja ovire. Samo, da smo ga frej!

Dragi starši ne samo godrnjati, naredimo kaj in najdimo rešitev za vse tiste, ki bi radi kaj storili.

primož

Na TV vrtijo skrito kamero.
Si predstvaljate filmski material, ki bi ga posnela taka skrita kamera na šolah? Šok! Določeni starši bi bili šokirani, določeni bi trdili, da je vse zmnotirano, morda bi celo kdo grozil ravnatelju s sodiščem (ker nekateri starši vidijo samo človekove pravice svojih otrok in njih samih), določeni pa samo zamahnili z roko in nadaljevali s partijo tenisa.

Kam bomo prišli s takim načinom? Kaj bo pa takrat, ko bo sin zabrusil svojemu očetu, da je on kriv da se drogira, saj ni imel časa zanj? Bo tudi takrat kriva SAMO družba. Potrebno bi bilo pogledati vase in si naliti “čistega vina”.
Zopet, kakor kdo!

Prinašanje igric in dragih računalnikov je na tej šoli prepovedano. Ampak otroci tega ne upoštevajo. S tako majhnimi nimam izkušenj, sem pa doživela, kako je štirinajsletnik reagiral, ko sem ga opozorila, da mu bom vzela mobitel (in ga vrnila njegovim staršem), ker je telefoniral med poukom. Mobitel je bil vreden okoli 40.000 SIT. Bil je skrajno nesramen, žaljiv – skratka kako mu ga boste vzeli – s silo? Na šoli so mobitele skušali prepovedati, pa so se uprli starši. Namestili so celo telefonsko govorilnico.

Zanima pa me naslednje – Ines, kako lahko dovolite vašemu sinu, da nosi igrice v šolo, če pa veste, da to ni dobro???!!!

Oblačenja v znamke pa nikoli nisem razumela. Vem pa, da na to padajo tudi odrasli. Potem se pa dogaja, da nimajo za položnice.

Tanja

Ja, Tanja, tole veliko pove.

Mobitel je postal staturni simbol. Kdor ga nima je čista nula. Človeka strese mraz, ko gleda otroke (6,8,10 let stare) pa hodijo po pločniku, na igrišču, v vrtec, iz šole z mobitelom na ustih. Očitno se starši ne zavedajo, v kakšno nevarnost potiskajo svojega lastnega otroka. Poznam družino, ki je izgubila sina zaradi walkmana.
Fant je hodil po pločniku in poslušal pesmi. Ognil se je prihajajočemu tako, da je stopil s pločnika v trenutku, ko je prihajala trola. Šofer je sicer na vso moč trobil, a ker je bil zaverovn v poslušanje glasbe, je omahnil pod kolesa. S hudo poškodovano glavo je po štirih mesecih kome, v bolnišnici umrl.

A ste že kdaj videli šolarja, ki je ves zatopljen v “važen” pogovor z mobitelom stopil na prehod za pešce, ne da bi se prepričal? Če bi ga podrl avto, kdo bi bil kriv? Pešec ne, ker je napram vozilu zaščiten, pa čeprav je butnil na cesto.
Kdo je kupil otroku mobitel? Šola, vrtec, družba sigurno ne. To, da je dokazano, da valovi mobitela uničujejo sive celice v možganih, še posebno v odraščajoči dobi, očitno nikogar ne skrbi preveč. Prodajalci pa veselo služijo.

Jaz svojemu sinu ne dovolim, da nosi v šolo igrice. Game boya so prinašali v šolo trije fantje. Dve mami sta ugotovili, da to ni dobro in sta otrokoma to prepovedali.
Sedaj nosi v šolo Game boy-a še en fant, čigar mami se to zdi čisto O.K. Ta fant je “šef”. Tako mu rečejo otroci. Včasih milostno dovoli da še kdo odigra kakšno igro, pravzaprav ga je potrebno vprašati,celo če lahko gledajo. Občasno prinese tudi mobitel itd…. Otroci ga za Game boya prosijo, mu nosijo bonbone, čokolade, nalepke, itd… Mene je zelo razjezilo, ko sem svojega sina videla kako skače okoli njega in govori prosim, prosim, prosim. S sinom sem se temeljito pogovorila, da ne dovolim, da se ponižuje in prosjači. Da ima doma PC, Game boya pa mu ne bomo kupili. Najbolj me je presenetilo, da so že osemeletniki tako materialno usmerjeni. Naj povem, da smo dobro situirani in mi nakup game boya ali mobitela ne bi bil velika postavka, vendar otroka nočem tako vzgajati. Otrok ne sme dobiti vsega kar si zaželi. Kaj bo dobil “šef” za r.d.??? BMW, Audi 3???

V zadnjem tednu sem naletela na dva različan primera vedenja mladostnikov :

1. otrok, star 9 let, oče mu je umrl pred dvema letoma za infarktom; živita sama z mamo, ki je pri 40-ih v invalidski penziji, ker ima shizofrenijo.
V isti hiši živi tudi njegov bratranec, ki je pred mesecem dni dobil nov, zelo zmogljiv PC za igranje igric. Sedaj pa ta devetletnik izsiljuje mamo, da mora tudi on imeti takšnega kot bratranec. Ker sem jima kot računalničar poskušala svetovati konfuguracijo PC-ja, sem naletela na gluha ušesa. Mali je trmaril do konca, da hoče imeti takšnega kot oni drugi, pa sploh ni važno koliko stane. Ko sem mu hotela razložiti, da to niso mali denarji, je bilo kot bob ob steno. Na žalost pa mu mama v vsem ugodi, saj vem , da bo zdaj, ko je ostala sama z njim, naredila vse samo da mu ustreže.

2. bila sem v trgovini s cunjami za otroke do 14 let, ko sem naenkrat zaslišala vreščanje .Mislila sem, da spet neki otrok tam okoli 5 let trmari in izsiljuje.Toda bila je 12 letna frklja, ki je dobila tak napad trme, da ni za povedat. Nobena cunja ji ni bila všeč, mamo je zmerjala do nezavesti, da ne govorim kaj vse ji je rekla(od koza nora pa do bom očiju povedala …). Cunje je metala po tleh in bila prav histerična.

Dva primera, ki nista osamljena, žal pa vse preveč pogosta.

LP, Kaja

Ja, toda tega je kriva vzgoja že od prvih mesecev naprej. Zdaj je “vlak že skoraj odpeljal”. Že dojenček ve, da če se bo drl, ga bo mami vzela v roke in guncala, samo da bo tiho. To vam lahko pove vsak pediater ali pedagog. Tukaj se pa vsa zgodba začne in nadaljuje do takih izpadov, kot si jih navedla ti. Seveda, če še pravi čas ne začnemo z drugačnimi vzgojnimi prijemi.
“Tega in tega mu ne bom kupil, ker ga imam preveč rad!” Ste že slišali za to?
Površno, skozi prizmo potrošništva, bi lahko rekli, da tak oče ne privošči otroku veselja. Toda, če mu kupi vse, kar si poželi, nazadnje bo res zahteval še BMW ali Audi, kot pravi Ines, pa ne šele pri 18-ih!

Jaz se trudim z vzgojo svojih otrok in moram reči, da se včasih sama sebi zdim prav trapasta.
Veliko smo skupaj kot družina, hodimo na izlete in sprehode, skupaj drsamo, rolamo in kolesarimo. Iz tega sledi, da drugi otroci moje zafrkavajo, da jih ni nikoli zunaj pred blokom. Jaz se pač trudim, da moje otroke ne bi vzgajala ulica.
Na živce mi gre tudi, ko otroci nosijo igračke enkrat tedensko v vrtec. In če potem tvoj otrok ne prinese kakšne ‘nobel’ in drage igrače zopet izstopa iz okolice.
Ko gre starejša hčerka na tabor s šolo, ji s seboj ne dam mobitela, ker smatram, da ga tako majhen otrok ne potrebuje. Zopet izstopamo.
Ne dovolim metanja papirčkov po tleh. Moj nese papriček v kontejner, sosedov otrok ga vrže na tla in pri tem gleda mojega otroka in se mu smeji….zopet izstopanje.
Ne kupujem na tone sladkarij, dragih igrač, dragih in modernih oblačil, ne dovolim, da bi do onemoglsoti gledali televizijo ali igrali trapastih igric na računalnik.
Torej…če se hoče otrok vključiti v okolico, se ji mora prilagoditi. In prej ali slej otroci ne bodo več hoteli hoditi z menoj in možem na izlete, sprehode, po tleh bodo metali papričke in pljuvati. Ker če tega ne bodo počeli, bodo izločeni iz družbe. Se mogoče motim? Se ne bodo počutili nesamozavestne in manjvredne, če bodo drugačni kot ostali?
Lep pozdrav

Tudi jaz podobno vzgajam svoja otroka in tudi jaz sem prišla do istih zaključkov.
Srce me boli ko gledam svoja otroka, ki sta vedno pripravljena posoditi igrače in pomagati. Ko je zadnjič moj sin padel in se kar močno udaril sta se mu dva sošolca iz vsega srca smejala. Kadar moj sin vidi, da se je nekdo udaril vedno pride zraven in začne tolažiti jokajočega. Torej dobrota je sirota.
Sprašujem se že ali je moja vzgoja v dobro otrokoma. Ker če bosta taka kot ju vzgajam ju bo družba izločila.
Srce me boli in fool sem žalostna.

Z menoj je popolnoma isto Mateja. Tudi mene boli srce zaradi mojih otrok. Če danes vzgajaš otroka v duhu poštenosti, pride v družbi slabo skozi. Vsaj meni se tako zdi.

Res se tako zdi.
Morda bi več uspeha bilo, če bi več staršev razmišljalo tako kot vidve. Če je namenjeno, da vama oz. nam ne bo popolnoma uspelo, bo ostal vsaj občutek, da smo se vsaj poizkusili potruditi.

Pozdravljeni!
Nisem še mati in imam 21 let. Tuda sama pa kdaj razmišljam ali bi bilo smiselno roditi otroka (za nekje 5 let po študiju in ko imam službo) v ta svet. Če bi ga vzgajala tako kot sta mene starša, bodi dobra, pridna, pomagaj, ne ugovarjaj, uči se… kam bi prišel. Sami ste napisali kako se vedejo mladostniki danes in kaj pomaga dobra vzgoja tistim ki jih je le še peščica in še ti so odrinjeni iz družbe ker niso kuul. Mati in oče me nista preveč nadzirala imela sem svojo svobodo in bila sem povprečna učenka. V puberteti me je malce razganjalo pa sem se pomirila. Pridni učenci v O.Š. (moji vrstniki) se danes klatijo po gostilnah ponavljajo letnike in le 3 so na dobri poti, tisti, ki so se že takrat obnašali kot sedaj otroki nismo končali niti srednje šole in kaj delajo? Živijo iz denarja, ki ga vplačujejo zapolseni. Tisti starši, ki morajo delati cel dan da svojega otroka preživljajo na najboljši način in tak način, da bi nekaj imel od življenja.
Kam vodi vse to? Kaj lahko jaz pričakujem ko bo moj otrok rasel v družbo? Bo se do takrat kaj spremenilo ali bo boljše če ne bom rodil otroka v to družbo?

Lepo pozdravljei.