Imam sina edinca, ki je do sedaj več ali manj dosegal najboljše rezultate.
Je precej bister, tako da je že v vrtcu otrokom tekoče bral pravljice, v 1. razredu je bil učiteljičin pomočnik in pomagal slabšim učencem.itd……. Je izrazito intelektualen tip.
Z možem sva oba športnika tako da je ralativno kmalu začel plavati, kolesariti,
rolati, smučati, igrati tenis………… Zaradi vzgoje je športe kmalu osvojil, vendar roko na srce je kot športnik čisto povprečen. Star je 9 let. Ker mislim, da je šport za odraščajočega otroka zelo pomembem (samo rekreativno) sem ga pri tem vedno vzpodbujala. Zelo rad plava zato smo ga vključili v tečaj plavanja. Sedaj pa se pojavi problem. Tudi v športu hoče biti 1.. Teh sposobnosti pa nima. Dosegel je prvo kritiko s strani učitelja. Odločil se je prenahati s plavanjem. Nekaj časa sem ga vzpodbujala nato pa popustila, saj menim da s silo ne dosežeš preveč.
Zavedam se da po vsej verjetnosti nikoli ne bo športnik, pa vendar bi želela, da se zaradi zdravega načina življenja vključi v en šport, ki morada ne bi bil tekmovalen.
Mi lahko kaj svetujete???

Sama sem imela podoben problem s seboj. Kolikor se spomnim, mi je bilo vedno strahovito mučno pri vsaki telovadbi, starši pa so me vpisali h gimnastiki in ker sem bila pridna, se jim nisem postavila po robu, ampak sem hodila v telovadnico in trpela – včasih sem si celo na poti na trening obvezovala prst (zelo nerodno) in se opravičila, da ne morem telovaditi, ker sem si ga zvila.Ne morem reči, da sta me starša kaj pretirano silila k telovadbi, sem pa čutila, da to pričakujeta od mene in sem to izpolnila.Grozno, na to imam zelo slabe spomine. Če moj nasvet kaj šteje (nisem še mama), ne pričakujte od svojega otroka preveč in ne vpišite ga nekam, kjer se ne bo v redu počutil – Športa bo dovolj, če boste skupaj rolali, hodili na izlete…
Poskusite pa na primer s taborniki – tu je en kup potepanja po gozdu, dogodivščin… so tudi tekmovanja, a vedno se z njimi spopadejo v skupini in ker so vsaj na začetku tudi šaljiva, poraz ne boli. Sploh so mi taborniki dali tako veliko, da bi čisto vsakemu staršu priporočala, da otroka vpišejo tja.

Hvala za vaš nasvet. Vsekakor ga ne mislim siliti v nekaj kjer bi se slabo počutil in dosegal same neuspehe. Še vedno pa upam, da bo le odkril šport, ki bi ga veselil. Zaradi samega zdravega načina življenja in zdrave rekreacije.
Ker sva sama z možem športnika težko razumem, da ni nad nobenim športom navdušen. Saj ko gremo skupaj on smuča, rola, itd……, vendar če bi bilo po njegovem bi bil kar v sobi in bral knjige. Torej, še vedno upam, da bomo odkrili šport, ki ga bo veselil in VEM, da bo v tem samo povprečen in upam, da bo s svojo povprečnostjo zaradi same igre zadovojen. Pozdrav

Ali ste tudi vi izrazito intelektualen tip?? In kakšen odnos imate do športa sedaj, ko ste malo starejši?? Ali je kakšen šport v katerem lahko uživate zaradi igre same oziroma gibanja samega. pozdrav

Probleme sem imela, ker so me zelo hitro naučili brati in podobno – pri petih letih sem brala Piko Nogavičko, v vrtcu in v začetku šole mi je bilo zelo dolgčas, ker se z vrstniki nisem ujela, odrasli (učiteljice) so me vedno postavljali za zgled in počutila sem se nekako bolj pametno, boljšo.. In to me je vedno teplo pri športu, kjer pa nisem bila najboljša (zdaj vem, da sploh nisem bila izrazito slaba) in to mi je vzelo pogum in sem se bala celo igre med dvema ognjema. Osnovno šolo sem preživela med knjigami.. Starši me res niso silili k športu, a kar čutila sem, da bi jim bilo strašno všeč, če bi bila tudi pri gimnastiki (naj)boljša – v strah in v stres so me spravljala že čisto nedolžna vprašanja kot: kaj ste se pa naučili danes?
V srednji šoli se nisem ukvarjala s športom (razen spet taborniki – dvodnevni pohod je kar dober šport).
Zdaj tabornica nisem več, zelo veliko pa se gibljem v naravi, tečem, smučam…. tudi tekmovalne športe sem čisto sprejela, tenis in odbojko redno igram, čeprav pa moram priznati, da me štetje točk še vedno rahlo vrže iz tira – najraje imam le igranje zaradi igre.
Upam vsaj, da vam s tem izpovedovanjem vsaj malo pomagam. Ni treba preveč skrbeti, se mi zdi, da je še malo prezgodaj. Drugače je pa mogoče boljši kakšen skupinski šport, kjer bi mogoče videl, da kritika ni tako osebna, ampak, da so je deležni tudi drugi? (ampak spet: ko so mene v šestem priključili šolski košarkarski ekipi za tekmo z drugo šolo, me je bilo tudi groza, takrat sem tudi nekaj zasimulirala)
Pa naj kaj povejo še drugi… Mogoče vam bodo kaj več pomagali.

Brez zamere, Petra, vendar že samo to, da sta vidva z možem športnika ni pogoj, da bo tudi vaš otrok dober ali celo sploh športnik. Če sta vidva uspešna, morda se otrok že sedaj počuti slabo, ker ne izpolnjuje vajinih pričakovanj. Vsakdo, ki svojemu otroku želi dobro, mu privošči čimveč gibanja, rekreiranja ipd. Med nami pa je veliko ljudi, ki so najbolj srečni, izpolnjeni, če lahko delajo napr.: z računalnikom, pišejo pesmi, pripovedi, raziskujejo po raznih knjigah itd.
Morda sem narobe razumela, samo mislim,da s povdarjanjem vaju (kot športnikov) in pričakovanih športnih rezultatov vešaega otroka, le-tega morda bega, straši, sam sebe še bolj podcenjuje. Morda se zaveda, da ni kos pričakovanjem, ki jih vidva z možem gojita. Na silo ne bo ne veselja, še manj rezultatov v športu.

Pa sta kdaj prisluhnila otroku, kaj bi rad počel, se poskušala njemu prilagoditi in uskladiti z njegovimi željami? (Seveda v okviru starševske vzgoje.) Toda na koncu, je še vedno najbolj pomembno, zakaj je otrok nadarjen. Praviš, da rad bere? Kateri otrok pa danes še rad bere, ob TV, računalnikih, igricah itd. Morda imaš otroka, ki bo nekega dne izrazil svoj talent s knjižnimi uspešnicami, morda bo raziskovalec,
umetnik ali kaj podobnega. Morda bo pa kdaj kasneje sam razvil kako željo po katerem od športov, za katere je danes še premajhen.
Na žalost, naši otroci niso vedno čista izpolnitev naših želja in hotenj. S tem se je pač treba sprijazniti, da otroku ne zagrenimo njegove otroškosti in mu takorekoč “ukrademo” mladost.

Ne zamerite tole izjavo (ni mišljena ravno na vas):
Pomilujem ljudi, ki hočejo preko svojih otrok izživeti neka svoja hotenja in želje, ki jih sami niso bili sposobni. (Ne pišem tega brez razloga).

Če sem kaj pomagala, bom zelo vesela, sicer pa veliko sreče želim vsem trem.

Meni je bila telovadba vedno neprijetna, posebno še tek na kratke proge in pa rokomet in odbojka. In to zaradi tega ker pač nisem mogla hitro teči in sem dosegala slabe rezulate. Pri odbojki pa tudi nisem ravno blestela. Kasneje, v srednji šoli se mi je ponudila prilika in sem se odločila za namizni tenis. Tega sem zelo rada igrala. No, kasneje so mi veliko veselje prinesli hribi in mi ga prinašajo še danes. Ugotovila sem, da pač nisem dobra za šport pri katerem se zahteva hitrost in hitro reagiranje. V hribih, posebno pri daljši večurni hoji, kjer vse poteka lepo počasi, kjer si sam določaš ritem, mi gre pa krasno. Velikokrat vzamem s seboj tudi hčerki in moram reči, da zelo uživata. Takrat seveda prilagodim dolžino hoje otrokoma.
Moji hčerki zelo radi drsata, rolata, hodita v hribe in na sprehode. In mislim, da se kar dosti rekreirata. Pa še nekaj imata zelo radi….zelo radi bereta knjige in stalno jih nosita domov iz šole, vrtca in knjižnice.
Lep pozdrav

Tudi jaz sem “intelektualni tip” in sem v otrostvu veliko “cepela doma, zabubljena v knjige” (besede moje matere). Starsi te moje zelje niso ovirali, pritozevali so se edino, ce sem brala na racun spanja (zal je bila moja strast prevelika, da se temu ne bi odrekla). Vendar moram reci, da je ta obsesija v sedanjosti nagrajena s kar blescecimi uspehi… 🙂

Imamo vikend, kjer je veliko moznosti za rekreacijo, vendar sem jim se danes hvalezna, ker me niso pretirano silili in ker niso imeli pripomb, ce sem se zavalila na lezalnik ali v viseco mrezo in brala s podlago pticjega petja. Tu in tam so me le poslali grabit listje ali kaj takega, morda zato, da bi videli, ce se diham… 😉

Sport v okviru solskega urnika je bil tudi meni huda muka. Bila sem med zadnjimi, solidno pa sem se odrezala pri teku na dolge proge (ampak to je bilo enkrat, dvakrat na leto na sportni dan). Ko sem malo zrasla, me je zelo pritegnil ples. Tudi v streljanju z zracno pusko sem bila nadpovprecna, ampak sem ga zal opustila, ker sem se morala pripravljati na zahtevno fakulteto.

Glede vasega sina pa vam tudi priporocam tabornike! To je bila tudi zame cudovita izkusnja in zelo prav pridejo tudi intelektualne sposobnosti (branje zemljevida, orientacija, signalizacija itd.)! Veliko bo prezivel v naravi in se seznanjal z njo ter se gibal. Poskrbite, da bo v druzinskem okolju (z vami in ocetom) plaval, se gibal. Po moje pa ni obvezno, da ga izrecno vclanite v nek sport, ce mu bo omogoceno zgoraj navedeno. Morda bo scasoma sam pokazal zanimanje za kaksen sport? Takrat ga vzpodbujajte. Pozanimajte se tudi, kaksne so dejavnosti na soli, morda mu bo lazje, ce bo s prijatelji, ki jih ze pozna, v kaksnem netekmovalnem sportu.

Zaenkrat pa mislim, da je se premajhen, da bi pri sportu spoznaval, kako ne more biti vedno prvi. To bo sicer spoznal slej ali prej, vendar bi bilo na ta nacin, preko sporta, stresno in bi pravzaprav doseglo nasprotni ucinek – sport bi zasovrazil. Zelo pa me veseli, da kot starsa, ki sta sama sportnika, ne zelita pretiravati in ga siliti in da sta zadovoljna z njim s taksnim, kakrsen je. Pogosto mu to povejta, pohvalita ga pri sportu tudi za manjse dosezke in nikakor ne kazita razocaranja.

Čeprav nisem mama, si ne morem kaj, da vam ne bi odgovorila. Imate krasnega otroka in sprejmite ga, kakršen je! Jaz mislim, da bi bilo najbolje, da vi v sebi zaenkrat opustite misel na športni krožek, saj se, kolikor sem razumela, rekreira z vami. Počakajte, da pride iz njega želja po kakšnem športu. Samo naj ne izgubi samospoštovanja, samozavesti! Ker bo v tem primeru morda zares zasovrazil vsakrsno sportno aktivnost do konca življenja. Morda on misli, da bo razočaral vas, če ne bo tudi pri športu najboljši! Taborniki so tudi po mojem mnenju dobra ideja, če se bo strinjal, seveda! Moja prijateljica ima dva otroka, hčerka je povsem športni tip – trenira odbojko in ji za knjige ni mar. Sin pa je pravo nasprotje, uživa v knjigah in razen tabornikov ni pokazal nikakršnega zanimanja za športne aktivnosti. Letos, v prvem letniku srednje šole, pa se je, na njeno neizmerno začudenje in povsem samoiniciativno (morda zaradi kakšnega prijatelja) vpisal h karateju in aerobiki….!

Zdravo,

povsem slučajno sem zašla na vašo stran in moram nekaj komentirati.

1. Sprejmite otroke takega kot je
2. Ne pričakujte in ne predvidevajte že sedaj kakšen bo in kakšen ne bo.
3. Ne silite ga.

Že naslov teme ki ste si ga izbrala da vedeti da ga silite v nekaj za kar že sedaj “veste” da bo poražen in ne “razumete” zakaj. Pustite ga v miru in videli boste da boste najbolj srečni in zadovoljni ravno tako, v miru, kjer bo vaš sine delal tisto kar mu bo všeč.