porod
Nikar ne poslusajte tistih, ki pravijo, da vas bo bolj bolelo, ce vas bo strah. Na ta nacin vas bo res pograbila panika, ko boste kaj zacutili. Porod pac boli, to je dejstvo. Boli vecino zensk, tudi tiste, ki se ne bojijo in tiste, ki se bojijo.
Res pa je, da porod traja manj casa (!), ce porodnica ni prestrasena in sodeluje, ko je treba pritiskati. To pomeni, da je dobro pripravljena na porod, da ne pozabi dihati (! to je sploh najbolj pomembno, saj z dihanjem dovajate kisik porajajocemu otroku, kar tisti hip najbolj potrebuje).
Sicer pa imate verjetno se malo casa, da se pripravite. Lahko bi poskusili z avtogenim treningom, tehnikami sproscanja, sodeluje naj partner – a le, ce zeli. Sicer naprosite prijateljico, naj bo nekaksen vas “trener”. Na listek naj si ze prej napise vase zelje – zelite med popadki glasbo?, zelite epiduralno anestezijo?, zelite, da se z vami kdo pogovarja, predvsem pa naj na listku pise DIHAJTE!. Ce bo namrec vasega “trenerja” tudi zagrabila panika, se bo lahko osredotocil le na eno samo pomembno zadevo – dihanje. Ce bo dihal skupaj z vami, vama bo obema bolje. Pred tem tudi zaupajte temu svojemu partnerju pri porodu, kaj vas pomirja, kaksni stavki itd. in tudi te ima lahko na listku (lahko jih namrec tudi pozabi!) in naj vas miri. Se nekaj lepih misli vas lahko odvrne od strahu. Morda lahko mislite na porajajocega se otroka, kako boste srecni, ko ga boste objeli, dojili, kako bo vas… ali kaj drugega, ob cemer cutite sreco in veselje.
Vedite, da niste osamljen primer. Boji se veliko zensk, saj je s porodom povezana bolecina, ki je v civilizaciji nekako nismo vec vajeni. Vedite tudi, da vecina porodov poteka normalno in da se rodi 99 % zdravih otrok. Tako da imate vse moznosti, da jo boste le dobro odnesli. Ce pa ne, pa nikar ne obupujte. Marsikaksna zenska z “zelezno voljo” in “pogumom” se v takem trenutku zlomi. Ce strah priznavate, ste ze na poti k temu, da se z njim spoprimete. Verjetno pa vas obkroza precej raznih “filozofij” sorodnic in prijateljic. Selektivno izberite le lepe in pozitivne! Pa veliko srece!
Se nekaj sem pozabila – telesni stik. Partner naj vas boza, ce vam je to vsec, menda pa je zenskam med porodom blagodejna tudi masaza v predelu kriza, ki bi naj do neke mere omilila bolecino. Zenska lezi na boku in partner jo masira v tem predelu. Ce ne ve, kako, vprasajte v pripravljalni soli ali pri porodu, da mu kdo pokaze. Pa tudi, ce sam poskusi, je dobro, in mu vi poveste, kaj vam je vsec in kaj ne.
Zal porodne bolecine zdravniki se ne znajo tako omiliti, da bi hkrati ostala zenska sposobna dobro pritiskati in cutiti. Pri anesteziji in mocni analgeziji ogrozimo tako otroka kot mater (ta namrec ne diha vec tako intenzivno in otroku lahko primanjkuje kisika), zato se ji izogibamo. Vedite torej, da je v tem primeru bolecina vasa zaveznica. Cutite jo, skusajte se med popadki karseda sprostiti, dihajte in poslusajte navodila babice.
Ce pa si zelite kaksno priporocilo za dobrega porodnicarja, ki zna obvladati strah porodnice, je najboljsi naslov dr. Pajntar (LJ. porodnisnica), ki se je s tem ukvarjal ogromno let. V tem primeru (ce zelite, da je pri vasem porodu), ste samoplacnica.
Draga deklica,
vse kar Irena napisala, je čisto res. Ko sem jaz prvič rojevala, sem imela iste težave kot ti. Drugič je bilo sicer dosti lažje, ker sem stvar že poznala. Pa vseeno : dejstvo je, da je glavica velika, odprtina pa majhna in da zaradi tega skoraj mora boleti. Ampak če tisti trenutek pomisliš, kakšen čudovit otrok se ti bo rodil, koliko veselja boste imeli z njim, koliko radosti ti bo prinesel v življenje, potem je tudi bolečino lažje premagati. Mogoče se boš smejala, jaz se zobarja bolj bojim kot poroda. Vedno pravim, da grem rajši še enkrat rodit, kot pa viset pri zobarju in prenašat vrtanje.
Zato, veseli se novega življenja, ki ti ga prinaša porod. Meni je zelo pomagalo, da me je mož držal za roko. Pa še to. Na klasični postelji ni nič kaj prijetno.Poskusi se zmeniti za tisto posteljo, ki se jo da nagniti skoraj do pokončnega položaja, tako da praktično sediš in je bolj naravno.
Želim ti veliko veselja z otrokom in ne se bat. To je popolnoma normalna stvar.Malo je pa treba vseeno potrpeti.
LP, Kaja
Obisk pri zobozdravniku zna biti veliko bolj neprijeten kot porod. Srečno!prestrašena je pisal/pisala:
>
> prvič se pripravljam na porod in me je full full strah.
> Vem da je veliko v glavi, vem da so različni porodi, vem da so
> primeri različni, skoraj vse vem, a strah me je tako zelo.
> Vsaka vaša beseda bo dobrodošla.
Pozdravljena!!!
Pred štirinajstimi dnevi sem v Postojni rodila 4 kg težkega in 54 cm dolgega sina Jakoba, tudi prvič. Tudi mene je bilo strah, vidiš, pa sem preživela. Nič ni narobe, če te je strah, to je povsem normalno, saj vendar ne rodiš vsak teden. Moj porod je bil težak, pa vendar ob koncu nisem rekla nikoli več…
Svetujem ti, da se naučiš pravilnega dihanja, ker zelo pomaga in da ne poslušaš tistih, ki pravijo, da ne pomaga, da je potem tako vseeno itn.
Dihanje najbolj ublaži bolečine, sicer pa, vsi smo prišli na svet in če bi bilo tako nevzdržno, bi se nobena ne odločila še za enega otroka.
Je pa res, da je porod naporna zadeva, zelo silovita, vendar ob pogledu na nebogljeno bitjece, ki je samo tvoje, saj veš,… vse pozabiš…
Lep pozdrav in ćim več poguma…
Anitaprestrašena je pisal/pisala:
>
> prvič se pripravljam na porod in me je full full strah.
> Vem da je veliko v glavi, vem da so različni porodi, vem da so
> primeri različni, skoraj vse vem, a strah me je tako zelo.
> Vsaka vaša beseda bo dobrodošla.
Najbrž je toliko zgodb in nasvetov, kot je porodnic. Pa vendar: tudi mene je bilo ful strah. Ko je mož še isti teden, ko sva izvedela, da sva noseča, prinesel iz knjižnice knjige o nosečnosti in porodu, nisem pogledala niti ene – od strahu mi je bilo grozno slabo. Ko sem pri prvem pregledu pri ginekologu kot glavno oviro omenila strah, mi je ginekolog dejal, da bo izginil in da se bova o raznih alternativah (hipnoza, epiduralna anestezija…) pogovarjala v drugi polovici nosečnosti. Seveda sem mu takrat grozno zamerila. Ampak: minevali so tedni, meseci…
Pri šestem mesecu nosečnosti sva začela obiskovati tečaj priprave na porod, ki ga že več let vodi Eva Hrovat Kuhar. Na začetku sva malo dvomila, ko pa sva teden za tednom poslušala vzpodbudne besede in se učila dihati, si predstavljati porod, se sproščati, je tudi moj strah vedno bolj izginjal.
Dogovorila sva se tudi s porodno babico, smo se prej spoznali in šli gledat porodno sobo.
Tudi ni slučajno, da nosečnost traja 9 mesecev – se navadiš na misel na porod. Zelo zelo zelo je pomembna priprava!!!! Saj tako lahko vplivaš na potek poroda – na trajanje in na bolečino. Sin se je rodil v treh urah. Če povem po resnici, se bolečin ne spomnim. Spomnim se občutka, da sem v nekakšnem transu. Dihala sem in se sproščala. Seveda je bilo hudo, ampak za moža tisočkrat huje kot zame, ker je le gledal in ni mogel prav pomagati.
Torej nasvet: če le moreta, obiščita tečaj priprave na porod pri Evi (lahko jo pokličeš zvečer na 01/2317227), menda obstaja tudi tečaj v Mariboru. Nabavita si kakšne knjige: priporočam Nosečnost in porod Miriam Stoppard in Priprava na porod Eve Hrovat Kuhar. V knjižnicah so kar naprej izposojene, zato si poskusita kupiti svojo (prva stane 2000 SIT, druga pa je sicer razprodana). Tako bosta lahko tudi spremljala razvoj svojega otroka.
In ne pozabi: nosečnost je izredno lepo obdobje. Izkoristi ga!
Srečno,
Bojana.
Najin Timek je star že 10 mesecev in že zna reči Dada. Mami pravi, da sem to jaz. Moram pa povedati, da je bilo mene tudi zelo, zelo strah, vendar sem zaupal v mamico. Pri porodu pa je bilo resnično nekako hudo opazovati, bil sem samo pasivni opazovalec, pomočnik.
No, mami je bila v prvi sekundi, ko se je Tim rodil, utrujena in neznansko vesela, presrečna, kar ni bilo verjeti, da je pred tem nekaj ur po pravici povedano, saj jaz sem tako videl, trpela.
Dada
Bojana, lepo pozdravljena!
> Dogovorila sva se tudi s porodno babico, smo se prej spoznali in šli gledat porodno sobo.
Sem v osmem mesecu nosečnosti in me zaenkrat še niti ni strah poroda, rada pa bi zvedela kaj več v zvezi s tem dogovorom z babico, kako je s tem, kam se obrniti za take dogovore,… Zelo veliko bi mi namreč pomenilo, da bi v naprej srečala babico, ki mi bo pomagala pri porodu, čeprav si ne predstavljam najbolje, kako to gre, saj nihče ni 24 ur na dan v službi, jaz pa tudi ne vem, kdaj bom dobila popadke.
Hvala za odgovor,
Tina
Draga prestrašena!
Strah ali ne strah to je izgleda samo spremljevalec nekega občutka. Naj razložim, moja prijateljica je bila pred porodom strašansko prestrašena in je zelo panicirala in komplicirala in se tega strašansko bala. In kaj se je zgodilo, nič rodila je v slabih 2 (dveh) urah, brez rezanja presredka, skoraj brez bolečin in ima na porod zelo lep spomin ter lepo zdravo deklico. Kaj pa jaz, ki sem tudi rodila in sem šla v porodnišnico z velikim optimizmom in moram reči tudi z zelo malo strahu. Bila sem tudi že cel teden čez rok in sem čakala in čakala pa nič. Prav nič se ni zgodilo še cel teden v porodničnici razen občasnega rahlega ščipanja po trebuhu. Vsak dan sem bila pripravljena na ta veseli dogodek zadeva pa se ni in ni premaknila, zdravniki pa so mi samo svetovali naj počakam na svoje popadke.
In res so se začeli štirinajsti dan po roku, zelo hudi popadki, boleči in zoprni. Na CTG-ju se sploh niso poznali, tako da so me zopet poslali nazaj češ, naj se ne živciram in naj grem spat. Dobila sem tudi tableto Buscopan za pomiritev krčev. Vendar ni nič pomagalo imela sem strašne bolečine in nisem mogla zaspati do 2,30 ponoči. Šla sem zopet nazaj k babci-sestri in me je z veliko nejevoljo spet poslala spat, jaz pa sem ji komaj razložila da je stanje nevzdržno. Potem me je le sprejela v porodno sobo in dobila sem umetne popadke. Umetni popadki so bili manj boleči čeprav bolj pogosti in siloviti, dihala sem kolikor se je dalo pravilno in mi je to zelo pomagalo, babca pa je bila zelo “neugodna”, dokler ni čez kakšno uro prišel mož in je postala bolj prijazna. Do 6 zjutraj se nisem nič odprla in so se zdravniki že zamenjali. Prišla je druga babca, zelo prijazna in mi je veliko pomagala tako da sem ji še danes hvaležna za to. Tudi mož mi je bil v veliko oporo, jaz pa sem bila zjutraj strašansko zaspana in sem še komaj sodelovala pri popadkih tako da me je vse minilo, res vse. Potem so mi odklopili popadke za kakšno uro, odprta pa sploh nisem bila več kot 3 cm. Strah me sploh ni bilo, razen ni mi bilo jasno zakaj se nikamor nič ne premakne in koliko časa bom še to zdržala. Komaj sem čakala na to bitjece pa ni in ni prišlo ven. Za ta porod sem se namreč odločila da bi potekal v vodi in ko sem bila v banji sem veliko lažje prestajala popadke. V glavnem zadeva do 12,30 ure ni nič napredovala, tako da so se zdravniki odločili za carski rez. Hvala bogu sem rekla in skoraj tekla v operacijsko sobo. Rodila se je brezhibna močna deklica (4.090 kg in 55 cm)in ko sem se zbudila sem na vse skupaj od sreče pozabila.Torej rodit sem šla brez strahu pa se je tako zakompliciralo, tako da še danes premišljujem od česa je potek poroda odvisen, ne vem, mogoče tudi od let (imam jih že 38). Zdaj sem se odločila še za enega otroka in se bom mogoče odpravila na kakšen tečak o poteku poroda, če mi bo kaj pomagalo. Upam da bo potekalo bolj tekoče kot prvič poiskusite še vi, pa veliko sreče obema!
Jaz sem rodila dvakrat. Moram reči, da me je bilo tudi zelo strah. Pa res ni bilo tako grozno, kot sem se bala da bo.
No, prvič sem rodila s svojimi popadki in moram reči, da so bili samo zadnjih dvajset minut bolj intenzivni. Bolečin se ne spominjam, ker se mi zdi, da je vse potekalo nekako v megli. Kot da jaz ne bi bila jaz. Težko opišem tiste očutke.
Drugič sem rodila z umetnimi popadki. Bili so manj siloviti ampak bolj pogosti.
Obakrat sem rodila zelo hitro. Mož je bil prisoten. Delal mi je družbo, se pogovarjal z menoj. Tako mi ni uspelo biti dolgčas. Tudi osebje je bilo zelo prijazno. Mogoče malo bolj tudi zaradi tega, ker je bil mož prisoten.
Ne pozabi na dihanje, moža vzemi s seboj in takrat misli na kaj lepega. In videla boš, v trenutku bo vse za teboj in v rokah boš držala otročka. In to je res edinstven trenutek, ko ti položijo v naročje otroka, ko ga prvič vidiš, zaduhaš in začutiš. In verjemi, moški so za marsikaj prikrajšani, ker ne čutijo otroka v sebi in ker ga ne rodijo.
Draga Tina, prosim, če me kontaktiraš na E-mail: [email protected], pa ti bom razložila.
Tina
Vsaka nova stvar – tudi prvi porod je nekaj novega – je zavita v negotovost in česar ne poznamo se bojimo. Ko prihaja čas poroda si vedno bolj želimo, da bi že dobili to malo bitjece, ki raste v nas in ta želja postaja večja od strahu.
Sama sem se prvič prepričala, da če bi bilo res tako hudo, najbrž ne bi bilo na svetu toliko ljudi, sploh pa nobena ženska tega ne bi ponovila. Pa ni tako.
Rodila sem dvakrat – prvič na običajni postelji, bila sem v dobri fizični kondiciji, zredila sem se 11 kg in otrok je imel le 3 kg. Porod je bil hiter in z rezanjem presredka. Mož mi je pomagal (dihal z mano, me brisal z mokro plenico, mi potisnil glavo na prsi…) in v trenutku, ko je dojenček privekal na svet sva oba pozabila, na vse bolečine.
Drugič sem rodila v eni uri, na polsedeči postelji, brez šivanja. Otrok je imel 3,6 kg. Bila sem bolj okorna in v slabši kondiciji (pazi na kondicijo – pomembno je, da si v formi). Zdelo se mi je težje. Kjub temu sem v trenutku, ko so v moje naročje položili drugega sinčka pozabila na vse. Torej- ni tako hudo iin še bi šla rodit. Nikoli prej nisem za trud dobila tako dobrega plačila. Torej pogumno in z mislimi na tisto, kar ti bo porod prinesel. Srečno.
Tudi mene je bilo zelo zelo strah, toda proti koncu sem se vendarle umirila. Že takrat sem se prepričala, da je porod naraven proces. Nekje sem tudi prebrala, da se ženskam pred porodom prag za bolečino poveča.
Sama sem veliko hodila (eno ali dve ure na dan umirjene hoje in se s tem sproščala) in se poskušala čimmanj obremenjevati, kaj bo če bo…Men je celo doletelo, da mož ni šel zraven, ker je imel takrat norice in tako sem se morala podati sama. Ko sem rojevala, imela popadke, sem se sproščala z dihanjem, ki ga učijo na materinski šoli. ZELO POMAGA. Zelo je pomembno, da se takrat osredotočiš nase in poskušaš ne misliti na bolečino. Presenečena boš kaj vse ti lahko uspe. Vsekakor boli ampak sprostitev ti zelo pomaga.