Slike preteklosti
Če s tem ne obremenjujem foruma…
Zadeva morda niti ni tako moteča (tako se prepričujem), a ne najdem logične razlage, oz. še več, ne zmorem najti načina po odpravi te(h) težav(e). Na trenutke je celo zabavno, vendar času in obdobju – neprimerno. O tem sem se že s kom (v družbi) pogovarjal, vsi pa pravijo, da toliko in tako (intenzivno) to ni možno. Zdaj me bolj zanima strokovna razlaga, morda kak nasvet.
Takole gre:
Pred približno dvemi leti so se mi začele “prikazovati” slike preteklosti; glede na to, da sem star 42 let, bom rekel, da “slike” mladosti, obdobja odraščanja. Zakaj “slike” pišem z narekovaji – pozneje. To so prizori, ki sem jih takrat doživljal, osebe, predvsem obrazi. Vsakdanji prizori, nikakršnih ekstremov ali, da bi bilo pogojevano z globjimi duševnimi doživetji. “Slike” so tako žive in čiste, kot, da se to dogaja ravnokar ali minuto nazaj. V bistvu so te “slike” še bolj čiste, kot, če bi se poskušal spomniti kakega dogodka od včeraj. Vse v “slikah” vsebuje najmanjše malenkosti, poze, gibe, celo glas, zapis takratnega časa, dogodkov, videnja je preveč absoluten. Na malenkosti že skoraj (z)grozljiv. Po osebah, ki se v teh gibljivih “slikah pojavijo”, v tistih trenutkih ni bilo nikakršnih teženj, želja. Ja, morda sem se z leti občasno (prav tako brez razloga in povoda) “spomil” na to, na tiste dogodke (no, ne vem, kaj mi je takrat povročilo asociacijo, da se mi je aktiviral spomin), vendar je to trajalo nekaj minut in potem “odšlo nazaj”.
V opisu zadevo lahko kombiniram z tehnično razlago: gre za popolni flash, ko se iz ozadja spomina aktivira nek zapis, ki je bil vsa ta leta shranjen z vsemi prvotnimi podatki. Kot, da bi “nekaj” občasno aktiviralo te “skrite” spominske zapise in mi jih (v nasprotju z mojo voljo) “predvajalo”, posredovalo kot “aktualno informacijo” v realnem času.
Intenzivnost zelo niha, ne najdem dejavnikov, ki to sprožajo. Ni “pravila”, ni odvisno od časovnega obdobja, dela dneva, napora, aktivnosti (bodisi telesnih, bodisi možganskih). Ne rečem (in ne pišem), da so to “napadi”, ker to k ničemur ne prispeva, da se v realnosti ne obnašam sicer tako (asocialno že sicer), kot običajno. Je pa posledica tega to, da v sebi tisti čas doživljam (in ČUTIM) “dvojno” osebnost, kot, da se živo vračam v tisti čas (iz slik).
O svojih težavah (in nihanju po pomoči) sem že pisal, nižje v forumu. Ne verjamem pa, da bi to imelo kako povezavo – razen, če res nekaj ni v redu z mojo osebnostjo. No, in v zvezi s tistim (tam zapisanim) in današnjim zapisom, morda le to opažanje, da bolj, ko se asocializiram (bežim) v nek “svoj” svet, bolj morda stare slike rinejo na plan.
???
Priznam (prosim, brez kritike) in zapišem, predno bi mi kdo kajk takega predlagal; sam sebi sem si predpisal terapijo, oziroma verjel v to, da bi na ta način te “slike” lahko zbledele, odšle nazaj v izgubljen spomin; torej, kaj sem storil? V sebi sem sprejel sklep, da, če morda kontaktiram ljudi, osebe iz slik, ali, da, če obiščem kraje iz teh slik, da se lahko prepričam, da je vse to že davno mimo, da nihče iz slik ni več sebi podoben sebi (od takrat), da noben kraj iz slik ni več tak kot je bil in, da to ni vredno “gledati” v (pod)zavesti. Rečeno – storjeno; z malce kolebanja in nezaupanja vase. Težko je bilo (marsikoga) najti. Ne, res ni bilo nič več tako, kot so kazale moje slike. Z nekaterimi sem se celo srečal, z drugimi slišal, kraje obiskal… V bistvu mi je bilo potem žal; “spomini prej” in v slikah so bili lepši, bolj nedolžni, “nedotaljivi” (težko najdem pravi opis). Bi pa verjetno v sebi “se grizel”, če tega ne bi naredil; številčno je bilo kontaktov (inluded places) do 10. Z nekaterimi sem se le bežno (vljudnostno) slišal, nekaterih nisem našel (ali hotel, tudi na drug konec sveta so odšli!), s kom sem pa tudi dan preživel (in govoril o spominih na tiste čase). Ja, prepričal sem sebe, da je vse to mimo, svojega spomina pa ne. Zadeva se je umirila, ni bila več tako intenzivna ali moteča, v bistvu je bila samo še senca prejšnje aktivnosti. Le dvema izmed oseb sem povedal dejanski namen kontakta, pri eni je bila precej čustvena reakcija (nepravi čas), ki je tudi mene malo “prizadela”; izpovedala sva si reči, ki bi si jih mogla takrat, 25 let nazaj (oba isto želela, mislila, pa živela vsak svojo pot), a sva (telefonsko, Bog ne daj, da bi bilo osebno) prišla do sklepa, da ne gre postavljati na glavo ne najinih, ne vseh nama bližnjih življenja. Brez srečanja. Ne, če lahko zapišem to, potem res to ni pustilo globjih posledic v meni. Nisem niti razmišljal več o tem. Kraji? Ja, obiskal sem kraje iz teh “slik”, postal tam, tudi zaprl oči, vendar tistih in tako živih slik – kljub fizični prisotnosti na kraju – nisem znal priklicati nazaj; le delčki iz spomina…
Ne, “slike” res niso imele urnika in vzorca pojavljanja. Sanjal jih nisem NIKOLI, vse je bilo le pri polni zavesti, edino zanesljivo opažanje je bilo to, da so “slike” bile bolj aktivne v premorih časa kakih “notranjih kriz”, stresov, pomembnih miselnih odločitvah in so delovale kot “protiutež”, kolebanje in prehajanje med dvema svetoma v mislih. Sem že pisal, da ni bilo kot napad, motnja ali moteče. V najbolj “kritičnih” trenutkih so tako “pomagale” k nasmehu ali k temu, da sebe v realnem času (takrat) nisem čutil, v bistvu sem bil fizično prisoten, tudi z glasom tam, na trenutke pa daleč “v svojih slikah” stran. Ja, je prišlo kdaj do očitkov “češ, da nisem normalen” ali, “da nisem pri stvari”, vendar se tega zavedam (ali zapišem šele zdaj) – iz česar je “menda” zrastla moja asocialnost in stil, da “ne jebem drugih ali okolja”. (Naj ostane tako zapisano, ker je bilo tako največkrat izjavljeno.)
Vendar… ni tako enostavno. Zadeva se je umirila, ja. Ne za dolgo. Od lanskega poletja (kmalu bo leto dni) se res ne pojavljajo več slike iz tistega obdobja (25 let nazaj), zdaj so tu slike novejšega obdobja (leto 2000-2005, zapisal bi “odpira se album slik iz leta…) in zapisal bi lahko skoraj podobno, le da se zdaj teh igric okoli iskanja in klicanja oseb, obiskovanja krajev – ne grem več. Ker sem sebe prepričal, da to ne bo rešitev. Poskušam si misli zamotiti z drugimi “dejavnostmi”: hipno branje ali gledanje televizije ali prehod v močnejšo stopnjo fizičnega napora; kontra-učinek dosežem. Miselna slika prekrije sliko TV filma (pa če je še tako dober). Film lahko v tistem hipu gledam, ali berem ali poslušam še tako pomembno novico, vendar bo flash, “slika” nadvladal(a) to informacijo.
Če ob prihodu kake “slike” ležerno gonim pedala bicikla, se probam zagnati na vso moč in potem padem v blaženo stanje, ko ne čutim napora, ampak le “halucioniram” na sliko, dogodek, prizor; moje telo je na biciklu, duša pa v sliki… če se mi to med vožnjo z avtom zgodi, upočasnih hitrost in zdi se mi, da prehajam v drugo stanje. Če se ustavim, ali, da mi zazvoni telefon, se hipno povrnem nazaj, v realni svet, slika izgine.
Mar sem živel tako (pre)hitro, da je takrat vse to prehitro bilo doživeto, ampak je kljub temu ostalo v spominu? In sedaj, ko nisem več v nekem “hiperaktivnem obdobju” možganom primanjkuje hitre obdelave podatkov (kot in kar so bili vajeni) in vlečejo ven stare zapise?
In – če se pošalim; koliko je res, da “se ti pred smrtjo ves film zavrti nazaj”? Torej, mi je usojeno iti onstran in priti nazaj, da sporočim opažanja?
Vesel bom mnenja, razlage.
Ne vem pa, kolikim je dano to doživljati – in zapisati?
Še to (pa verjetno ni bilo nobene raziskave): ali je možno, da bi glasna muzika “kritičnega” obdobja pustila kako sled (poškodbo) v možganih pri zapisu dogodkov tistega časa? Ne, ni bila glasba neposredno prisotna ob dogajanju s slik, bila pa je v tistem obdobju. Opazil sem, da me (je) ob pojavljanju slik včasih zajel nek šok, stresna paraliza (!?) v obliki prehajajoče mrzlice, joka (!?), potenja, sploh, če so se mi slike pojavile, recimo ob glasbi med vožnjo avta (ja, sem umiril hitrost). Zdaj lahko zapišem še ugotovitev, da se te slike v večini nikoli ne pojavljajo doma, največrat med kako potjo, vožnjo, prehajanjem med različnimi okolji. Gor sem zapisal “med premori”, bi lahko dodal, ko sem se vozil iz kakih zahtevnih (poslov – recimo jim pogajanj ali odločanj) k drugim (miselne razbremenitve, vožnja in okolje v avtu – če sem bil sam – mi je bila vedno kot neka sprostitev), a so slike po prihodu še malo nagajale med sestankom.
Okultno bi zapisal; kot, da mi je telo prehajalo iz enega časa v drugega. Očasno je (bilo) stanje doživljanja slik podobno post adrenaliskemu šoku, kot nekoč, če sem vozil z avtom ali motorjem na meji svojih zmogljivosti in zaupanju po srečnem izhodu iz drsečega ovinka… 🙂 – davno tega, ne bat, danes sem zelo civiliziran voznik.
Ob pisanju tega se potim, ne vročinsko. Niti ni strah. In se poleg smejim (če bi ga narisal, bi bil od ušes do ušes). Je kot zadovoljstvo, potreba po pisanju (o tem). Trudim se pa skrajšati in povzeti čimbolj laično. Kot, da skušam to spraviti ven; ne, ne pišem prvič o tem. Je pa res, kar posredno priznam, da si šele zdaj (ko sem na drugi fronti napoten k psihiatru) “vzamem čas zase”, da bi tako (morda) zmoge “ven”, oz. nazaj v realen svet.
Morda je to (te slike) eden izmede vzrokov, da sem danes v stanju, kot sem in sem ga že predhodno (za)pisal?
Navzven ne znam in nisem nikoli znal pokazati resnične slike tistega, kar čutim in dožviljam v sebi. Če slišim komentar, “kako mi je lepo” ali “kaj mi pa manjka” – si nihče ne misli, kaj vse bi dal, da bi znotraj sebe red in mir imel. Hočem – preveč?
Ni pa to vse, če ne bo v prehudo breme forumu in če znam kaj izluščiti iz tega, se ponovno zglasim.
Spoštovani, Avm!
Oprostite mi zamudo.
Pred časom ste se res oglašali na forumu, z zelo jasno potrebo po pomoči. Tokrat ste opisali svoje doživljenje, ki ga ne morem interpretirati. Očitno je le, da ste v tem času zelo usmerjeni v svoj notranji svet, kar je čisto v redu, če traja omejen čas in nima človek prav nobenih težav pri preklapljanju na zunanji svet. To je tudi razumljivo stanje, kadar imamo kakšno stisko, krizo in je potrebno usmeriti se vase in izdelati stališča, strategije kako naprej.
Pri vas je drugače, vas notranji svet preokupira, se mu celo predajate in ga raziskujete. Ne morete slediti TV in se ga ne morete znebiti niti takrat, ko resno poskušate.
Misli ali slike, ki se jih ne moremo znebiti, so neprijetne in v nasprotju z našim vrednostim sistemom opredelimo kot prisilne. Po opisu gre pri vas za kompleksno notranje razmišljanje in doživljanje, ki ni najbolj konstruktivno, ne prinaša izboljšav, napredka. Zato je moj nasvet, da izrabite napotnico in se o tem pogovorite s psihiatrom.
lp