Imam fantka, ki malce zaostaja v razvoju (psihični in telesni razvoj sta po ocenah psihologa na stopnji petletnika). V šoli razen splošnih problemov (opismenjevanje, računanje,…) nima težav. Problem se pojavi, ker se v šoli že od začetka šolskega leta vsaj enkrat na teden zjoče brez pravega razloga in (tako pravita on in učiteljica) ne more nehati (joče tudi po eno uro). Doma se o tem pogovarjamo, ga spodbujamo naj pove kaj ga muči, vendar nikoli ne pove nič tekega na kar bi lahko vplivali (npr. se v šoli pogovarjajo o prevoznih sredstvih in prometnih znakih in si on zamisli, da bi se nam(njegovi družini) lahko pripetila prometna nesreča. Tudi, če mu učiteljica potrpežljivo dopoveduje, da se to ne bo zgodilo in, da so njegovi strahovi neosnovani, ne neha jokati, pač pa vse do konca pouka tiho pojokuje in hlipa. Doma je situacija podobna; se na nekaj spomni, domišljija deluje in že je tukaj jok, ki traja in traja. Če ga hočem zamotiti in mu naložim delo (npr. prinesi mi kozarec vode, …) to naredi brez joka, ko pa “ima mir” s tem nadaljuje. Občutek imam, da se z jokom sprošča, vendar dvomim, da je to najbolj ustrezen način.
Sedaj je nesrečen, ker ga sošolci zafrkavajo zaradi tega.
Za jok nima nobenega konkretnega razloga, le, da se mogoče hitro fizično utrudi in potem to utrujenost izraža z jokom (samo potem bi najbolj jokal po telovadbi, on pa joka tudi takrat, ko telovadbe sploh ni na urniku).
Zanima me vaše cenjeno mnenje in kakšen konkreten nasvet, če ga seveda imate.
Lep pozdrav in veliko uspehov še naprej! Mama

Spoštovani,
pravite, da sin zaostaja v razvoju. Verjetno je obravnavan pri kakšnem strokovnjaku, ki bi vam znal njegovo vedenje interpretirati.
Glavno vprašanje je čemu jok služi. Na prvi pogled, dobi precej pozornosti tako od učiteljice kot od domačih. Cena, ki jo plača je, da ga zafrkavajo sošolci. Pomembno pa je kaj njemu več pomeni, po mojem bi vsak izbral, pozornost skrbnih odraslih.
Preverite če je kaj na tem. Ko bo jokal, skušajte jok ignorirati oz. se ukvarjajte z njim tako, da ga ne sprašujete izdatno o tem zakaj joka, ampak mu ponudite kakšno zabavno skupno početje, ki ga seveda ne more izvajati, če joka. Naprimer skupno gledanje risanke, branje knjige, sprehod, igranje z lego kockami ali kar pač lahko počneta skupaj. S povsem mirnim glasom mu sporočajte, da se bosta tega lotila takoj, ko bo nehal jokat, da se bosta pogovarjala o tem in tem, takoj, ko bo nehal jokat, da bosta šla na sprehod, takoj, ko bo nehal jokat….
Povežite se z učiteljico, naj tudi ona zmanjša pozornost, ki mu jo nameni samo zaradi joka. Skupaj se dogovorita za “taktiko” in njeno učinkovitost doma in v šoli redno preverjajte.