KAKŠNA BOLEZEN JE PASJA TRAKULJA. ALI SE LAHKO PRENAŠA.
KAKO SE ZDRAVI.

Spoštovani!

Pasja trakulja (ehinokok) se prenaša skozi usta. Vir parazita so pasji iztrebki. Parazit se nasli v jetrih, kri pa ga lahko zanese tudi v druge organe. Je zelo nadležna bolezen, ker se tvorijo ciste, v katerih so številni mali paraziti, ki se naslijo tam, kjer bi prišli v stik s tkivom, kar povzroča izjemne težave pri eventualni kirurški odstranitvi. Zdravljenje sodi v roke kirurgov in infektologov.

Psom zato dajemo zdravila proti parazitom, da se izognemo vsaj možnosti okužbe doma.

Lep pozdrav!

Janko Kersnik

Mala pasja trakulja (Echinococcus granulosus)
Echinococcus granulosus je mala pasja trakulja, ki v strobilarni obliki (glavica in odrivki) parazitira v tankem črevesu psa, v larvalni obliki (mehurnjak ali hidatidna cista) pa na jetrih, pljučih in včasih tudi v drugih organih rastlinojedov. Zajedavec je zlasti pogost pri ovci in govedu, včasih pa ga najdemo tudi pri prašiču in človeku. Spolno zrela trakulja meri komaj 2 do 6 mm, sestavlja pa jo glavica in trije odrivki. Graviden je samo zadnji odrivek, v katerem je uterus poln zrelih jajčec. Razvojna oblika trakulje je mehurnjak, zapolnjen s hidatidno tekočino.
Pes, ki je končni gostitelj se okuži s klavničnimi odpadki, najpogosteje so to jetra in pljuča z razvitimi mehurnjaki. V njegovem tankem črevesu se po šestih tednih razvijejo spolno zrele trakulje. Gravidni odrivki z jajčeci se v velikem številu izločajo s pasjimi iztrebki in tako okužujejo zunanje okolje.
Vmesni gostitelj (rastlinojed ali vsejed) se torej invadira z jajčeci v okuženi krmi in vodi. V njegovem črevesju se iz zaužitega jajčeca osami embrij, ki s krvnim obtokom potuje v jetra, pljuča ali druge organe, kjer počasi raste kot mehurnjak in lahko doseže celo velikost otroške glave. Pri človeku taki mehurnjaki lahko povzročijo resne, življenjsko nevarne zdravstvene težave, njihovo odstranjevanje pa zahteva težavne kirurške posege z negotovim izidom.
Črevesna ehinokokoza pri psih praviloma ne povzroča opaznejših bolezenskih znamenj, vendar je potrebno razvojni krog trakulje zaradi širjenja bolezni, ekonomske škode in nevarnosti za človeka, čimprej prekiniti.
Omeniti velja še trakuljo Dipylidium caninum. Njen razvojni krog je vezan na pasjo, mačjo in človeško bolho ter pasjega tekuta. Raziskave kažejo, da je več kot 30 % bolhavih psov okuženih tudi z Dipylidiumom caninumom. Zato je strokovno utemeljeno, da to problematiko rešujemo sistematično. Če so psi invadirani z Dipylidiumom caninumom, moramo sočasno odpraviti tudi bolhe na živalih in v njihovi neposredni okolici. Pri močnejših invazijah se psom okoli anusa pojavi srbečica, zato z zadnjim delom telesa podrsavajo (se sankajo) po tleh.
Lahko se okužijo tudi otroci, ko pri igri z živalmi v usta zanesejo bolho, čeprav so taki primeri v praksi izjemno redki.
Notranji zajedavci lahko torej postanejo resen zdravstveni problem, na katerega moramo biti kadarkoli pripravljeni. Ker jih ne moremo popolnoma uničiti, jih moramo »držati pod kontrolo« oz. obdržati njihovo število na minimalni, za žival še sprejemljivi ravni. To najlažje dosežemo z redno in pravočasno uporabo zanesljivih sredstev proti zajedavcem oz. antihelmintikov, pomisliti pa moramo še na nekatere druge ukrepe, s katerimi preprečimo poti širjenja bolezni:
Odpravljamo zunanje zajedavce, ki so lahko vmesni gostitelji trakulj, na živali (npr. šampon Pinavet) in njeni neposredni okolici (npr. Desektin EC).
Psa naučimo opravljati fiziološko potrebo na primernem mestu, iztrebke pa moramo vedno pobrati.
Otroci naj se čimmanj igrajo z doječimi psicami in sesnimi mladiči.

Mateja Bulc