Do konca študija imam še en letnik in diplomo, sevda pa še tudi nekaj izpitov za letnik, ki ga sedaj obiskujem. Že dolgo rzamišljam o tem, da bi se odselila, ampak finančno sem še vedno odvisna od staršev.

Čeprav imam štipendijo, se mi zdi, da ne bi zmogla. V študentu ne dobim sobe, ker nam kot družini finančno gre prav dobro. Bi rekla, da smo na videz ena povprečna slovenska družina, prej imamo več, kot premalo. Živimo v novi hiši, imamo nov avto, ki si ga povprečna družina ne more privoščit. Toda jaz ne spadam sem. Mama je zapustila očeta, ko sem bila majhna, je alkoholik, nima več službe, zame ne plačuje preživnine, dela na črno in mi da na roko kaj denarja, takrat ko ga slučajno ne zapravi po gostilnah. Vidim ga zelo malo, denar mi prinese njegov sodelavec, skratka z nijm si ne morem pomagat, ne finančno ne čustveno.

Odkar pomnim, mi že kot majhni punčki niso privoščili ničesar. Mislim, da sem bila mami odveč. Očitajo mi še tiste malenkosti, ki so jih naredili zame. Nikoli mi niso kupovali igrač, sicer se ne sekiram, ker sem se vedno znašla po svoje, živeli smo pri gozdu, imeli smo psa. Vsako malenkost mi očitajo. Jaz pa nimam nobene besede. Velja pravilo, da te starši lahko udarijo, ti pa se moraš do njih spoštljivo obnašati. Ja kako le, če pa te oni ne. Velikokrat sem slišala od mame besede, da me ni hotela imet, da sem “grda, debela, prasica”, enkrat mi je celo napisala anonimno pismo, kakšna vse sem. Ki ga pravzaprav hranim in sem ga tudi pokazala prijateljici, ki je rekla da bi se ona na mojem mestu takoj odselila. Najhuje je, ko me hočejo primerjati z očetom. Pa nikoli nisem živela z njim, niti se ne vidiva. In si pravzaprav nisva podobna, on je alkoholik, živi iz dneva v dan, nezdravo, nima nič od življenja, jaz pa sploh ne pijem alkohola, ukvarjam se s športom, živim zdravo. Nisem niti debela, kot pravi moja mama. Imam več kg kot ona, ampak sva drugačne konstrukcije, poleg tega pa je meni všeč mišičasto telo, ne pa anoreksično. Ampka ona me žali neprestano, kakšna sem, moj mlajši brat je pa najlepši, najboljši, najpametnejši. Kljub temu, da je komaj izdelal osmi razred (in tega kao nihče ne sme zvedet, ker jo je sram), jaz pa sem bila odličnjakinja, imam Zoisovo štipendijo, do sedaj mi je pravzaprav spodletel samo en letnik na faksu, pa še to zaradi psihičnega pritiska, ne zato, ker nebi zmogla. Za vsako slabpo oceno od 5 sem bila kaznovana, strah me je bilo priti domov, bila sem najbolj neumna, najslabša hči na svetu. Moj brat je bil nagrajen, ker je končal osnovno šolo brez popravnih izpitov. Sposoben je pravzaprav ravno toliko kot jaz, mogoče še celo več. Nisem ljubosumna, privoščim mu vse, ampak s tem kar mu delajo, mu zelo škodijo. Dobi kar si zmisli, drugače je pa zelo nesamozavesten, v družbi se hoče pokazati z materialnimi stvarmi. Na videz deluje, kot da ga nič ne prizadane, ko se mama spravi nanj, se smeji. To se sicer ne dogaja pogosto, ker se je mama zaradi njegovega drugačnega odnosa (kot da mu je vseeno) tega naveličala, je pa tudi močnejši, če ga fizično napade, mu je smešno, če bi ga prizadelo, bi jo itak udaril nazaj. Jaz sem na videz bolj občutljiva, spoloh zadnje čase nisem več samo tiho pred mamo, ampak se mi zdi da sem znotraj veliko močnejša. Kar te ne ubije, te naredi močnega, pravi moj prijatelj. Skrbi me, ker je moj brat menda hotel narediti samomor. Kar me je zelo presenetilo in hkrati prizadelo. Nisem si mislila, da bi to lahko bilo možno, sploh ne pri njegovih letih. Mislim, da je to zaradi mame, ker nikoli nikomur od naju ni nudila čustvene podpore, vedno je hotela usmerjati najini življenji. Meni celo brska po sobi, odpira pisma, prisluškuje telefonom, zaslišuje, če ne pride stvari do dna se dere, meče stvari iz omar, te hoče izselit. Brat še ni v teh letih, da bi mu to počela, sicer se pa njemu ni za bat, ker ima doma očeta.

Vem, da bi se mgola obrnit na določen naslov ali telefonsko, ampak mene predvsem zanima, zakaj se moja mama tako obnaša? Tudi do drugih ni spoštljiva, če ne bo pogovor potekal v tej smeri, da ima na koncu ona prav, bo začela žalit ljudi, včasih pa koga tudi fizično napade. Če bom razumela to, jo bom mogoče lahko sprejela kot mamo, pa tudi sebe, ker opažam, da je moja samopodoba zadnje čase vedno nižja, kar se kaže tudi v odnosu z ljudmi, ki se jih pa zadnje čase raje izogibam. Ne zapiram se v sobo, grem ven, grem tečt, grem rolat, ukvarjam se s športom zelo veliko, ampak moja druženja s prijatelji so vedno redkejša, poleg tega pa prekinem s tike s komerkoli, po najmanjšem prepiru, ker se mi zdi, da me nebi razumeli, sploh sem si pa zaradi mame izbirala napačne prijatelje, kit ega pravzaprav niso vredni. Imam par novih, ki se jim bolj posvetim.

Nimam fanta, nimam finančnih možnosti, da se izselim. tako,d a to ne pride v poštev, še nekaj let. Lahko ostajam drugo leto čez vikende v Ljubljani, vendar moja mama zahteva, da pridem domov, sicer se lahko zgodi, da bom ostala še brez njene finančne pomoči, ki pa je žal nujno potrebna, da končam študij. To mi je pa trenutno tudi edini pomemben cilj v življenju.

Spoštovana Kristina,
mama je takšna ,ker je zagrenjena nad svojo življenjsko neuspešnostjo in vam podzavestno zavida vaše perspektive.tako v študijskem ,kot v partnerskem smislu.Ne priostane vam drugega, kot da pospešeno doštudirate ( če bi se tu zataknilo je možna tudi strokovna pomoč pri študentskem psihiatru) potem pa krojite svoje nadalnje cilje po možnostih, kii se vam bodo s tem odprle.

draga kristina,

imam podobno izkušnjo, kot vidim po forumu, pa še marsikatera druga hčer, ki je odraščala z nezadovoljno materjo. Dolgo sem mislila, da znajo le dojenčki sesati mamina prsa, vidim pa, da znajo mame še veliko dlje sesati življenjsko energijo svojih potomk in potomcev. Vendar ni za obupat, draga Kristina: ko jim to odrečeš, so – hecno – kot dojenčki: najprej jokajo, potem pa se nekako navadijo na flaško (manj stikov), celo na to, da morajo pa zdaj samostojno začeti jesti. To je edini način, da lahko tako otroci kot starši končno zajamejo življenje z lastno (po možnosti veliko) žlico.

Zelo dobro razumem tvojo situacijo, saj sem tudi sama morala doštudirati ob stalnih žalitvah, manipulaciji in kontroli. Nisem psihiatrinja, zato ti strokovnega odgovora, zakaj so mame take, ne morem dati, morda pa ti bo pomagalo, če ti opišem, kako sem se sama spopadla s tem. Kot pravi g. Rejec, osredotočanje na študij zelo pomaga. Vendar je bilo vsaj pri meni tako, da uspešno dokončanje študija in pridobitev diplome po eni strani pomeni, da lahko poiščeš službo in se finančno osamosvojiš, ostalih ran pa še zdaleč nimaš zaceljenih in lahko traja kar nekaj časa, da postaneš tudi čustveno odrasla oseba. Če se osredotočiš samo na dokončanje študija, se zgodi, da si z diplomo v roki polna zmede zaradi neurejenih vezi z mamo, kar vpliva tudi na iskanje službe, odnose s sodelavci in nadrejenimi ipd. To sem nekako spoznala že med študijem in se – kljub temu da živim blizu Ljubljane – kar odselila.

Razlika, ki je nastala s tem pretrganjem vezi, mi je postala jasna šele čez nekaj časa. Še vedno sem namreč lahko študirala, se ukvarjala s športom, meditirala, se družila s prijatelji, uspešno opravljala vse izpite in se z delom prek študentskega servisa sama preživljala, enako kot sem to počela prej, doma. V obeh primerih je bilo na zunaj vse ok.

Vendar so me doma razžirali stalni mamini komentarji, žaljive pripombe, njena kontrola nad mojim časom, čustvi, denarno situacijo in kar je še tega. Ker sem – zaradi potrebe po njeni ljubezni, ki mi je ni nikoli znala dajati brez manipulacije – slepo verjela vsem prismodarijam, ki mi jih je servirala, je bila moja samozavest na ničli. Kljub zunanjim uspehom sem bila prepričana, da sem ne ravno ‘debela prasica’ kot praviš sama, ampak ‘gnoj, nesposobnež, prav taka kot fotr.’

Počasi mi je postajalo jasno, kako nezadovoljno bitje me je rodilo, in da z mano ni nič narobe, da pa bo narobe prav kmalu, če tega ne pretrgam. Zastrupljajoča atmosfera doma je namreč počasi zastrupljala tudi vse druge pore mojega življenja. S stalnim prizadevanjem, da bi ‘razumela’ svojo mati in ji na ta način odpustila napake, sem sicer spoznala mnogo družinske predzgodovine in na nek način tudi razumela in odpustila mami, ki je odraščala v takem okolju. Vendar pa si še vedno ni znala pomagati, da me ne bi vsak dan prizadela – še več, moji poskusi, da jaz pomagam njej, so se končali klavrno – ker je ona itak vedela vse bolje od mene – pa še energijo so mi izpili.

Z odselitvijo sem dobila polno nove energije, saj se nisem več ukvarjala z vsakodnevnim premagovanjem posledic maminih žalitev, zagledala pa sem jo tudi v novi luči – ne več kot tirana, ki terorizira vso družino, ampak kot človeka, ki kliče na pomoč na čudne načine. Vendar – dokler sem ji to pomoč dajala pod njenimi pogoji, tako da si jo je vzela kar sama, nisem pomagala ne sebi ne njej. Zdaj, ko stojim na svojih nogah, me ne more več zmanipulirati. Pomoč ji nudim pod svojimi pogoji in kadar jo res rabi (prav smešno, rabi jo precej manj pogosto kot prej, ko sem bila doma). Prej sem svoj uspeh videla prav v tem, da diplomiram in se zaposlim, ampak to je bil pravzaprav beg pred razreševanjem odnosa z mamo. Ne pravim, da diploma ni v redu, celo super je, ampak še bolje je, če vzporedno narediš tudi kaj za razreševanje tega konflikta. Hecno je, da je pri meni najbolj vžgalo prav pretrganje vezi z odselitvijo – in tudi mami pomaga. Nič več se ne borim za zunanje priznanje, ampak skušam iskati tisto, kar me izpolnjuje, zato so se moji odnosi z drugimi ful popravili. In glej ga zlomka, mama je kar naenkrat odkrila morje svojih hobijev in zgleda prav zadovoljna, komentarjev in izbruhov je namreč vedno manj. Popravil se je tudi odnos z očetom, zdaj kot sta vse dneve sama doma in ni več otrok, da bi nanje zlivala gnojnico. Mislim, da sem ju zadnjič ujela celo pri ‘popoldanskem počitku’, ki ga že leta do sedaj ni bilo ;-).

Čeprav praviš, da si odvisna od nje, premisli, kako bi bilo, če ti ne bi bilo treba biti niti finančno odvisna niti doma že zdaj, med študijem. Namreč: če študiraš, ti ni nujno treba prav v študenta, obstajajo tudi najemniška stanovanja – ne vidim ovir, da si ne bi mogla z nekaj cimri poiskati mirne lastne sobice. Če se vas zbere več ali če se pridružiš študentom, ki iščejo cimre, stroški niso tako visoki, da jih človek z malo iznajdljivosti ne bi zmogel. Dela na študentskem servisu je vedno dovolj. Imaš pa celo še Zoisovo štipendijo, kar je ravno prava vsota za najem ene študentske sobice. Nudi ti varnost, da se ti ni treba tresti, ali boš zmogla najemnino ali ne. Če pa selitev le ne gre ali sploh ne pride v poštev, bodi čim manj v stiku z njo.

Vsekakor ti želim, da bi nekako prekinila popkovnico, ki te veže na tvojo ‘prednico’, saj se po njej zaenkrat energija pretaka samo v mamino smer, tebi pa jo bo počasi začelo zmanjkovati. Za zgraditev zdravega odnosa, ki ga naj bi imela dva enakovredna odrasla človeka in v katerem gre tako za dajanje kot za prejemanje, je po moji izkušnji najbolje, če se hči, ki živi s tako materjo, na nek način odreže, ogradi ali (ko se čuti sposobno) odseli, stike pa zmanjša na minimum za toliko časa, da ‘pride k sebi’.

No tako, malo daljša izpoved, pa upam, da ti bo koristila in morda še kateri od hčera takšnih mater; življenje v tem začaranem krogu zna biti pravi pekel za obe strani. Veliko ljubezni vsem, tako hčeram kot materam, in predvsem velike žlice.
LP