Čist sem fertik! Ne morem več tako naprej. Dons mam v službi strašne probleme, so me zajebal do konca, s punco se razhajava, moji prijatelji so neiskreni in jim ne morem zaupati, star sem 25 let.
Večkrat sem razmišljal o samomoru, samo takega pritiska pa ne morem zdržati. trga me v želodcu, ne morem dihati(dobesedno), glavo mi bo razneslo, oči me že pečejo od solz, komaj gledam. Rad bi, da se to konča, jaz ne vidim drugega izhoda. Komaj zdržim!!!
…ne vem, kaj bom dons naredu, res nevem…..
Rad imam svoje starše, upam da bodo razumeli, čeprav vem, da jim bo zelo hudo. Upam, da ne bodo jezni name.

Spoštovani “Na dnu”,
najprej lepo v miru preberite spodbudne besede dopisovalk in dopisovalcev foruma,
nato pa se brez naglice a zagotovo odpravite k svojemu izbranemu zdravniku.Probleme, ki so se vam nakopičili, boste dosti laže reševali sproščeni, do tega pa vam bo zdravnik pomagal takoj.Tudi to je res, da so problemi manj grozeči če jih gledamo s časovne distance , takrat se nam porodi tudi vrsta uporabnih rešitev.Privoščite si to časovno distanco !

Dragi na dnu….
Vprašaj se zakaj in za koga??Tudi jaz sem bila na dnu…še vedno sem…včasih…pa si rečem,da je lepo živeti,vem,da je to težko a vseeno.Na vse,kar se ti zgodi lahko gledaš pozitivno in negativno,no jaz sem vedno gledalo negativno,temačno…bilo je belo ali črno,pa ni tako,je tudi sivo…Pomisli,kaj boš s tem naredil vsem,ki te imajo radi…ali jim privoščiš to bolečino?Verjemi mi,da jim ne!
Puncoa ni edina na tem svetu,prav tako ne služba.Si še zelo mlad in sedaj se počutiš tako,ker se ti je vse porušilo,ker ni tako,kot želiš ti…prišel bo tisti dan,ko se boš temu,kar se dogaja sedaj le smejal…NE OBUPAJ!Tudi jaz sem bila na istem,le da sem imela še socialno fobijo in vsakič,ko imam tak dan s črnimi mislimi si rečem “punca,stara si komaj 23 let,kaj delaš iz sebe” POMAGA!!!

Če želiš,mi lahko pišeš na mail,pa bova še kakšno rekla!
Vedi,DA NISI SAM!!!!

Ne obupaj! Trenutno si v hudi stiski, a vse ni tako črno, kot na prvi pogled zgleda. Poišči si pomoč, boš videl, da se ti bodo problemi kar sami začeli reševati. Na samomor niti pomisliti ne smeš, star si šele 25 let. Če si želiš pogovora, pusti svoj e-mail. Glavo pokonci- s tabo sem.

Hvala vsem za spodbudne besede!
Lep pozdrav!

Hvala za spodbudne besede!
Sem že dokaj k sebi prišel, čeprav sem bil že čisto obupan. Za dva tedna sem se umaknil pred svetom, da sem vse skupaj malo razmislil. Rad bi samo povdaril, da nisem labilna osebnost, vendar me je tisti dan zelo močno pretreslo, tako sem tudi verjetno pretiraval.
Zdaj sem bolje!
Hvala!

dragi “”ne na dnu”!

olajševalna okoliščina je, da še nisi storil samomora, torej nisi na dnu!

druga zelo pomembna stvar je, da JE na tem svetu zelo težko, da je enim še bolj, drugim manj. torej je pravo mravljišče čustev na tem planetu. poglej, že z rojstvom se rodimo vijolčni od joka:)

tretja stvar pa je, da služba te itak večino cajta (za)jebe in ne sekiri se preveč za kolege ker če je njihov cilj jebat druge,potem verjemi še bolj trpijo. kar se tiče “prjatlov”->tudi sama v svojem 24.letu starosti opažam gigantske spremembe frendov in z enimi se razhajam, drugi pridejo,…skratka, zavedati se moraš da ljudje prihajajo in odhajajo v tvojem lajfu, zelo zelo zelo pomembno pa je da ko najdeš tapravega prijatelja, da ti ta ne uide skozi časovno zanko. ko boš tega 1x našel, bo ql.

ljubezen;ne bi rada solila pamet, vendar ČE vama res ni usojeno, bolje da ne rineš z glavo skozi zid kajti potem bo še slabše. odidi dostojanstveno, in poskusi ohraniti prijateljske stike, če gre. mogoče bo ravno ona tvoja the best frendica. no, vsekakor, če ne gre ne gre. gre dokler gre.

ŽIVLJENJE JE POLNO PRESENEČENJ. PUSTI SE PRESENETITI! ne zaj… sebe zaradi drugih bedakov! vem, imam podobne izkušnje ko sem tudi sama bila totalka na tleh, vendar vedno znova vstanem in hodim. mogoče bom še miljonkrat padla, vendar upam, da se bom vedno pobrala. res je, lajf je vse prej kot lep. nekaj pa je odvisno tudi od nas. lahko mi pišeš majl. POZDRAVČEK-TINAK..