Rada bi vaše mnenje, čeprav upam, da stvar še ni za psihiatra. V odnosih z “drugimi” ljudmi sem sama s seboj zadovoljna. Na mene imajo toliko vpliva kolikor sama želim. Če komu nisem posebej pri srcu ga pustim pri miru, če se s človekom ujemam me odnosi z njim veselijo. Kadar imajo otroci kakšne probleme jih skupaj rešujemo, v veselju se skupaj veselimo. Skratka kljub sočustvovanju z drugimi ostanem objektivna ločim, da sem jaz in otroci , ali jaz in kolegi itd. Vse pa se neha ko gre za mojega moža. Vsa njegova občutja, čustva, problemi se brez besed prenašajo na mene.Če je on dobro razpoložen sem tudi jaz. Če je zadržan do mene, trpim, če mu ni všeč kašna moja dejavnost sicer naredim po svoje ampak od tega nimam nič.Večkrat ne ločim ali je on neraspoložen do mene ali sem jaz dobesedno sovražna do njega. Vse to se dogaja brez besed in očitkov. Poročena sva 26 let. Mislim, da je več ali manj tako že od začetka. Problema se zavedam in bi ga rada rešila.Me on čustveno izsiljuje ali sem jaz čustveni odvisnik? Sva poročena sadist in mazohist ?Saj kar dobro voziva, samo meni ja včasih tako težko…Se da ta odnos kako opredeliti z besedami, mi lahko priporočate kakšno literaturo?

Lep pozdrav od odvisnice!

Spoštovana Klara, preberite si prosim, kriterije za odvisnost, ki sem jih danes napisal v odgovoru o pornografiji.Menim , da ima vaše vživljanje v moža že obseg projektivne identifikacije, to je stanja,ko s sočlovekom ne sočustvujemo, ampak svoje doživljanje dobesedno stalimo z njegovim.Tu sta možna dva ekstrema:popolno razumevanje včasih pa popolna zmota in ” udarec mimo”, kadar se asociativni del mišljenja ne ujema.Svetujem vam, da skušata vse medsebojne občutke, spodbude ali kritike izraziti z glasnimi besedami, ki bodo zato imele nedvoumen pomen in se potem ner boste veš spraševali ali prav dojemate ali ne.