Spostovani dr. Rejec,
prosim vas za nasvet v zvezi z mojo mamo.
Mama pije ze 20 let, od priblizno mojega 11, 12 leta. Prvih 10 let maminega alkoholizma oce ni verjel, da mama pije. Pila je bolj dopoldne in se skusala strezniti do njegovega prihoda. Enkrat sem mu povedala, da pije; seveda sem jih slisala, naj se ne zmisljujem takih grdobij o lastni mami. Naslednjic so mu o tem govorili zdravniki, ko jo je vozil v bolnico z delirijem, vendar ga je mama nekajkrat prepricala, da gre za posledico zdravil, narkoze po operaciji, itd. Ko je pred priblizno10 leti tudi oce zacel spoznavati, da mama res pije, je se vedno trdila da ne pije oz. ne pije prevec, zacele so se tudi obljube da bo nehala. V zdravljenje je pristala pred dvema letoma, vendar je v casu zdravljenja ni govorila o svojih tezavah, le ‘tukaj so vsi hujsi od mene’. Po nekajmesecnem premoru je spet zacela piti.
Gotovo si predstavljate, da je to za vse zalostno zivljenje. Pri nas o problemih nikdar nismo govorili, razen ko so stvari postale nevzdrzne. Po pogovoru smo probleme takoj spet pometli pod preprogo. O maminem alkoholizmu pa pravzaprav sploh nismo govorili; vcasih me je oce v trenutkih obupa spraseval za nasvete, mi govoril o svojem trpljenju. Tudi mami sem zgodaj prevzela vlogo nekaksne svetovalke (pa ne v zvezi z alkolizmom – mislim da je se nisem slisala reci te besede). Dostikrat, se mi zdi, sem bila prijateljica ali mati, ne hci; v nekaterih stvareh sem morala hitro odrasti. Vsekakor pa sem vzgojena v velikem spostovanju in hvaleznosti do starsev.
Zdaj ze nekaj let zivim s fantom v najinem stanovanju, do katerega so nama v veliki meri pomagali moji starsi. Dobro se razumeva, pred dvema mesecema sva dobila prvega otroka. Mama se je vnukinje zelo veselila, delali smo nacrte, kako jo bo pazila, da puncki ne bo treba takoj v jasli, kako se bomo preselili kam blizje, ipd. Ko so nas najini nekega dne povabili na kosilo, hcerka je bila stara kak mesec dni, je bila mama tako pijana, da ni vedela kaj govori. Mene je strasno prizadelo, saj sem si zelo zelela verjeti, da je ozdravela.
Po dolgem razmisljanju sem ugotovila, da ne zdrzim vec, da moram iz tega stalnega kroga lazi, prelomljenih obljub, pometanja pod preprogo. In da ne zelim, da moja hci dozivlja isto kot sem jaz, ko sem se napol otrok gledala skoraj vsak dan mamo pijano, gledala skrivanje pred ocetom, morala v trgovino po cistilni alkohol, s katerim se ni cistilo. In potem lazi, sprenevedanja; ne bom pisala o obtozbah, manipulacijah, groznjah s samomorom. Saj je najbrz pri vseh alkoholikih podobno.
V tistem trenutku sem kot edino resitev videla, da zacnem o nasem problemu govoriti, da recem besede alkohol, piti, zdravljenje, da se moramo o tem pogovarjati. In da mamo postavim pred dejstvo, da se mora iti spet zdravit, drugace vnukinje ne bo vec na obisk. Upala sem, da je to sredstvo, ki jo bo prepricalo, saj sama od sebe ne bo sla, v to sem prepricana. Vedno jo samo vprasam: se bos sla zdravit?
Zdaj je moje zivljenje neznosno. Starsi me redko poklicejo, ker omenjam alkohol in zdravljenje. Jaz jih tudi redko klicem, ker mi je tezko govoriti o tem, saj sem bila vse odraslo zivljenje navajena molcati. Po pogovoru se tresem, boli me zelodec. Stalno razmisljam o tem, ponoci slabo spim, pogosto sem razdrazljiva, dostikrat jokam zaradi malenkosti.
Nocoj sem govorila z ocetom, ki me je prosil, naj vendar pokazem spostovanje, in naj ne mami ne njemu ne govorim vec o tem. Da ne ravnam prav, ker sem se tako odlocila v zvezi s hcerko. Da je mama veliko pretrpela in da mu je obljubila (kolikic ze?!) da bo sama nehala, in ce bi se spet napila, da bo sla takoj naslednji dan z njim k zdravniku. Da je to njuna stvar in da sem nesramna, da mamo samo mucim. Naj molcim in bo vse v redu.
Zato vas prosim za nasvet. Kaj naj naredim? Sem res nesramna, nespostljiva? Naj res molcim in se delam da ni nic narobe? Kako naj pridem do malo miru? Zdaj imam svojo druzino, kako naj ravnam?
Mislim, da tudi jaz potrebujem strokovno pomoc, saj vse skupaj zelo tezko prenasam. Ali obstaja kaka pomoc za svojce alkoholikov? Ali se lahko obrnem na kakega psihologa, psihiatra?
Opravicujem se zaradi dolzine pisma, ampak vse skupaj je se dosti bolj zapleteno. Najlepsa hvala za vas odgovor in lep pozdrav,
B.

Spoštovana B.
ne vem kakšno obliko zdravljenja je obiskovala vaša mati, v tistih, ki so v rabi na Ljubljannski alkohologiji, je posebna skrb posvečena tudi svojcem, ki se morajo z zasvojenostjo in posledicami seznaniti, potem pa s svojim sodelovanjem pri zdravljenju dokazati, da so bistvo motnje dojeli.Vaš oče očitno še ni osveščen, saj naseda maminim obrambnim mehanizmom ( kaj je to bi tudi moral že med njenim zdravljenjem spoznati)in s tem mami bolj škodi ,kot koristi.Ne bo šlo drugače, zdravljenje bo treba ponoviti, potem pa se vključiti v področni klub zdravljenih, kjer bo mama dobila oporo za nadalnje vzdrževanje abstence. Na noben način ne smete dovoliti, da bi nezdravljena materina zasvojenost pokvarila odnose v vaši novi družini!

Spostovani dr. Rejec,

najlepsa hvala za vas odgovor.
Med drugim svetujete, naj ne dovolim, da bi mamina zasvojenost vplivala na odnose v moji novi druzini. Prosim vas se za dodaten nasvet: kako naj to storim? Kaj se da narediti?
Lep pozdrav,

B.

Vaša prva naloga bo, da o potrebnosti mamine abstinence prepričate očeta, saj je, kot sem že rekel, očitno povsem zaveden z materinimi obrambnimi mehanizmi. Še zdaleč ni potrebno, da podrete vse mostove do svoje matične družine in končno ima tudi vaš otrok pravico do stika s svojimi starimi starši. Poskušajte v svojem sorodstvu ali dobrih znancih pridobiti še kakšno zavezništvo, posebej med ljudmi, ki jih staša cenita. Mati bi lahko lahko v skrajnem primeru hodila le na sestanke združenja Anonimnih alkoholikov, kamor bi jo spremljal oče.