drugačna
Živjo!
Puberteta je obdobje, ko naj bi se človek intimneje zbližal z nasprotnim spolom.Moj problem pa je, da tega nisem zmožna.Ne predstavljam si čustvenih odnosov z nekim moškim.Ko sem se zaljubila v kakšnega fanta, pa se mu sploh nisem znala približati, ampak sem le sanjarila.Sem tudi nesamozavestna in mirne narave.Težko se pogovarjam z ljudmi, v bistvu sploh ne vem o čem bi govorila in nimam svojega mnenja, zato sem vse bolj depresivna.Opažam, da tudi nimam več nekih izrazitih čustev- nič me ne more močno prizadeti.Glede negativnih kritik, ki se tičejo mene pa sem zelo občutljiva.Zdi se kot da ne živim na tem svetu.V bistvu tudi nimam interesov za nobeno stvar.Večkrat sem se že poskušala prisiliti v kakšno dejavnost, ampak ob tem nisem čutila nobenega zadovoljstva, zato sem kamlu odnehala.Je mogoče to povezano tudi z dednostjo.Imam veliko samotarskih sorodnikov, ki tudi niso poročeni.Prosim pomagajte mii!!!Za odgovor se že vnaprej zahvaljujem.
ola!
Stara sem 17 let.Vem, da če se bom še naprej tolažla, da bo bolš, ne bom nikamor prišla,ampak zapadla še v večjo krizo.K psihiatru mi ni ravno lahko it,vendar se zdi, da bo to edina rešitev.Sam jest ful ne bi tablet jedla.Hočem se spremenit, dobit nov pogled na svet, hočem drugačno sebe.Dej še ti kej več o seb povej.Kaj bomo ukrenle?Boš ti šla k psihiatru?
Helou se od ene “samotarke”. Sicer imam ze 26 let, ampak sem sla tudi cez to obdobje v srednji soli. Nesposobna se priblizati nasprotnemi spolu, majhen krog istih prijateljev (oziroma prijateljic) vec let itd. Do prvega fanta pri 18, ne me prasat kako je prislo do tega, glede na to da se ze pogovarjati nism upala s fanti…pac se je zgodilo.
No zanimivo je bilo, da ko je bilo konec te zveze sem spet postala samotarka in brez izrazitih custev a za spremembo tolerantna tudi na pripombe cez sebe. Mi je cisto vseeno. Ozek krog prijateljic, moskih nekako ni v mojem zivljenju – ne spustim blizu sploh, razen nekaj kolegov s katerimi se ne druzim zasebno itd…
Tako, da ja tudi mene zanima kako to premagati, ker problemov s samozavestjo ravno nimam.
Hodim pa k psihiatru in povem, da bolj malo pomaga, posebi, ce vidijo resitev le v farmakologiji – to sem odlocno odklonila, ker trdim, da ustvarja “nerealen svet” – tudi mag.Rejec je ze enkrat omenil, da ti zdravila le “pomagajo” na noge pa se mors postavt sam, po mojem mnenju bi se to torej moralo dati tudi brez kemije ne?
Spoštovana Inja,
Nimate imate prav, ko trdite, da “kemija ustvarja le nerealen svet”, vendar je res, da ne more spremeniti vaših nepopolnih izkušenj v dobre in prijetne, pač pa vam bo tiliko olajšala komunikacije, da z njimi ne boste prehitro odnehali. V bistvu gre le za problem zaupanja.Svojega psihiatra prosite, naj vam omogoči obiskovanje psihoterapevtske skupine kjer boste osnovne korake v zaupanju doživeli, hkrati pa dobili tudi podatke o izkušnjah drugih.
Ne bit apriori proti farmakologiji… V končni fazi ti res lahko zdravila samo pomagajo… Zase vem, da se ne bi nikoli izkopala iz začaranega kroga depresije in nizke samopodobe, če ne bi jemala antidepresiva (Prozac). Nikakor ne bi bila sposobna narediti tistega prvega koraka… K čemur je pripomogel Prozac, dalje pa zdaj že gre…=) In vem, da nikoli ne živim v nerealnem svetu zaradi Prozaca… Treba se je najprej pogovorit z zdravnikom, ugotoviti, kaj ti lahko zdravilo nudi, kakšni so stranski učinki… in se šele potem odločiti, ali zdravilo jemati ali ne. Pa še to – če bi se dalo rešiti vse probleme brez kemije – zakaj potem sploh so zdravila? Saj pravim… najprej je treba preučiti vse aspekte in se potem odločiti, kaj in kako. In ne biti proti zdravilom, če jih nikoli sploh niste jemale!
Pa brez zamere…! =)
*lp*