O, a si noseča?

Stara sem 29 let in že dve leti imam občutek, da se lahko ženska moje starosti slabo počuti samo, če je noseča. Zakaj? Npr. danes me boli glava, majčkeno mi je slabo in vsak, ki me vpraša, če je kaj narobe z mano, mi pomenjljivo pravi “O, si noseča? Kako lepo!” Ker imam težave s ščitnico, se tako večkrat počutim in sem seveda večkrat “noseča”. Polovica ljudi z odgovorom, da nisem, sploh ni zadovoljna in te veselo gleda tja v trebuh. Ko pa dojamejo, da res nisem, začnejo, da je konec koncev zadnji čas, da bi bila in kaj čakam?

Te pripombe so me začela živcirati. Prav tako mi grejo čedalje bolj na živce pripombe v stilu: ko boš imela otroka, ne boš več imela časa za to in to in to… Le počakaj. To sem začela dojemati kot grožnjo.

Se tudi vam dogaja kaj podobnega?

Ali je katera že kdaj v družbi izjavila, da si sploh ne želi otroka. Jaz sem zadnjič v navalu jeze zaradi takih pripomb, to rekla (nisem bila čisto resna) pa sem požela tako zgražanje, da nisem mogla verjeti. “Enega otroka boš pa ja imela!” A je res tako grozno, če si ne želiš imeti otroka? “Poučil” so me, da je za moškega normalno, če si ne želi imeti otrok, za žensko pa ne?!!

Karmen

Na živce ti gre vse skupaj že zato, ker te non-stop obtožujejo z nosečnostjo – če bi temu lahko tako rekla. Po tihem ali pa v tvoji podzavesti pa si verjetno želiš, da bi posedica tvojih težav (slabo počutje, glavobili) bil otrok in po rojstvu otroka bi težavie in slabosti minile. Mislim, da te je in imaš prav začelo slabo počutje vsak dan potiskati v nekakšne depresije.

Meni se je isto dogajalo, vsi so mi govorili da je že čas za svoja leta da imam kakšnega otroka. Dokler se res to ni zgodilo. Zdaj imam 30 let in 1 leto starega otroka.
Zdaj pa so druga vprašanja. npr. Kdaj pa bo drugi otrok?
Jaz pa vsem povem, da bom imela samo enega in niso zadovoljni z odgovorm.

Uživaj, dokler lahko.

Karmen, ti si stara 29 let, jaz pa 23 pa me večrat glava boli in podobno pa me tudi to non-stop sprašujejo. To je normalni pojav, da imajo ljudje kaj govorit. Saj pol ko boš pa res bodo imeli pa s čim drugim toliko opravka.
Ma ne sekiraj se in reci, da si, da si v 5 mesecu.

Tudi sama sem, tako kot ti izjavila, da si otrok ne želim in jih ne bom imela. Mojo mamo je vrglo in mi je težila. Ampak sedaj si ne morem niti predstavljati, da bi imela otroka, ne rečem, da se to ne bo kdaj spremenilo. Sama mislim, da dokler ne začutiš, da si otroka resnično želiš, ne zanosi, ker je potem zate to nekakšno breme, otrok pa mora biti sreča, a ne. Torej, ne obremenjuj se z okolico. Če si otroka ne želiš, ni treba, da ga imaš, ko si ga boš zaželela, potem razmišljaj naprej. Sploh pa imš še kar nekaj časa. Kje piše, da moraš imeti otroka pred tridesetim letom?!

Nisi dobro prebrala, kaj sem napisala. ne želim si otroka (trenutno), pa tudi depresivna nisem. Imam težave s ščitnico in tudi jem ščitnične hormone, ker sem imela vnetje ščitnice. Zato se enkrat ali dvakrat na mesec slabo počutim.

Karmen

Ja, cela norija je glede tega. Tudi sama sem kar naprej na udaru. Najprej se jim je zdelo prioritetno, da koncam fakulteto, sedaj pa to ni vec vazno (ker ocitno jo bom), samo da bi bila cimprej noseca. Na take pritiske se seveda ne bom ozirala. Zaenkrat ne cutim velike zelje po otroku, morda pa ga bom nekoc imela. Toda politicno korektno je na zenskah izvajati pritisk, ker pac ljudje mislijo, da s tem kaj pripomorejo k dvigu natalitete. Hja, tebe, Karmen, bomo pa ja prepricali! Ne zavedajo pa se, kako bizarno je to in kako nevljudno je njihovo pocetje. Poleg tega bi seveda radi izvedeli prvi za kako tako novico, da bi jo lahko trosili naokrog in bi se drugi cudili. Pa bi bili v srediscu pozornosti. Morda lahko drugic kar odgovoris, da ja, da si noseca… potem pa naj kar cakajo! 🙂 Ampak ne obremenjuje se. To se nam dogaja vsem mladim zenskam.

Kot sem že dostikrat napisala: ni nujno, da ima vsaka ženska otroka. Hvala bogu, da se katera odloči tudi , da ga ne bo imela, saj je bolje tako, kot pa, da bi bil rojen nekomu, ki zanj sploh ni pripravljen. Poleg tega ne mislim, da je edina življenska izpolnitev ženske otrok. Zdaj se bodo spet oglasili moški in me proglasili za karieristko in ne vem kaj še.
Sama sem že dostikrat povedala tudi v družbi, da nisem povsem prepričana, če ga bom kdaj sploh imela. Morda bi katerega kasneje posvojila? Odgovori so bili različni: mama se je strinjala z mano, starejši so rekli: gotovo si boš premislila, nekateri drugi spet, da bom brez otrok zagrenjena 40-letnica itd. Ampak ker je meni malo mar kaj si drugi mislijo o mojih osebnih odločitvah, se ne vznemirjam.
Je pa res, da že pri 26.letih čutim določen pritisk… Dosti mojih vrstnic ima že po 2 otroka.. Si ne predstavljam, kako te gledajo, če ga še pri 30. nimaš. Ampak…@!#$’em!
Mačka

Moje izkušnje so podobne Mileninim, le da sem dve leti starejša in sedaj že tudi sama nestrpno pričakujem kdaj bom drugič noseča. :o))
Simona

Ko pa enkrat imaš otroka, potem pa navaljujejo in sprašujejo “ja kdaj bo pa drugi?”
Pa je zadnjič prišla ena teta, pa je rekla, zakaj gradiva hišo, če pa imava samo enega otroka. Včasih te ima, da bi koga kam poslal, ampak se ne splača. Pa bi midva še imela enega otroka, ampak žena ne more več zanositi. In kaj češ zdaj to vsakemu razlagat? Jaz vedno vsakemu rečem, da je že na poti in potem je nekaj časa mir. Pa zadnjič je ena rekla ženi, a vi pa “premorete” samo enega otroka? Brez veze. LP John

Ker sem jaz ena tistih, ki se bliža štiridesetim in nimam otrok, naj ti povem svoje mnenje. Mislim, da se zadeva sčasoma umiri – vsaj take pripombe. Še vedno pa pade vprašanje, sploh ko je debata o kakšni, ki je dobila otroka: “Ja, kaj pa ti?”
Če me to vpraša ženska v podobni situaciji, ji razložim, kaj čutim, sicer pa le skomignem z rameni, češ bomo videli ali kaj podobnega in spremenim temo.
Pomembno je, da se zavedaš, da o svojem življenju odločaš le ti in da poslušaš sebe in ne drugih.

To mora biti v takem primeru, kot ga opisujete, res se bolj mucno. Ravno zato so ta vprasanja skrajno neuvidevna in nesramna.

Ljudje vedno nekaj sprašujejo in govorijo. Zgleda, da res nimajo drugega za početi. Jaz se s tem, kaj govorijo drugi, že dolgo časa ne obremenjujem.
Kar se pa tiče otrok…to je odločitev vsakega posameznika in edino prav se mi zdi, da ženska lahko odloča o tem ali bo imela otroka in o tem koliko jih bo imela. In res je neumno imeti otroka, če tako ne čutiš in si ga ne želiš. Sama sem imela prvega pri 27 letih in drugega dve leti kasneje. Oba otroka sva si z možem želela in sta bila ‘načrtnovana’. Mogoče bi sedaj, ko gledam nazaj, spremenila le to, da bi imela prvega otroka vsaj tri leta kasneje.

No, bravo! Vidim, da je še nekaj žensk, ki razmišljajo podobno kot jaz.

Rekla bi ti, da si z opletanjem jezikov čim manj beli glavo. Sama sem pred kakšnim mesecem doživela, da me je ena ženščina hotela prepričati, da imam najmanj pol leta starega otroka, ker me je videla, ko sem bila “noseča”. In to samo zato, ker sem bila vedno suha, potem pa sem se nahitro zredila za 12 kil in me je ona videla ravno na višku kilaže (pa za moje pojme nisem ravno zgledala noseča, samo bolj močna). Zdaj, ko prihajam na svojo normalno težo, je seveda jasno, da ne more biti drugega kot da sem rodila. Mislim…

Evo, jaz sem stara 34 let, devet let poročena, pa sem se odločila, da ne želim imeti otrok. Vsako leto sem rekla: “Mogoče drugo leto.”, pa se je to samo premikalo iz leta v leto. Potem pa sem ugotovila, da če si od dvajsetega leta do tridesetega nisem niti enkrat zaželela otroka, da potem je že prav, da ga nimam. Pravzaprav mi grejo otroci in vse te ceremonije v zvezi z njimi na živce (brez zamere, drage mamice, ve ste zame zvezde!). Nekako se ne vidim v tem špilu. Moje življenje je polno, ukvarjam se z milijon stvarmi, moj zakon je srečen. Glede na to, da ima moj mož otroke iz prvega zakona (btw, jaz ju obožujem, ampak sta sedaj stara že 21 in 25 let – ne ravno otroka, ampak moja najdražja prijatelja), je prepustil odločitev meni. In jaz sem se odločila. K sreči se moji starši strinjajo z mano.

Seveda se zgodi, da poslušaš očitke ljudi, ki imajo otroke, vendar mene ne nadlegujejo več. Prej sem se posmejala in rekla, da bo že in pustila, da so mi šle pridige skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven. Potem sem se pa naveličala. Zdaj enostavno rečem: “Ne vtikajte se! Jaz se bom o tem odločila sama in zaenkrat otrok nočem imeti!” Če me začnejo prepričevati pa jim rečem, da so se oni pač odločili po svoje, jaz pa po svoje in da imam do tega vso pravico. Ga ni, s katerim bi kaj dosti razpredala o tem oziroma, da bi mu pustila, da me posiljuje s svojimi prepričanji.

Tudi razne obletnice mature so bile dodatno sranje, ker se je navadno kar cel class spravljal name. Kakor sem sicer zelo prijazna oseba, sem potem postala grda in sem jim začela naštevati kaj vse počnem, česar oni nikoli ne bodo. Vem, svinjsko, ampak res ne vem zakaj je to ali imaš otroke ali ne tako pomembno. Nisem vedela, kako za vraga, naj jim dopovem, da je meni prav tako kot je, da sem zadovoljna s svojim življenjem in da jaz njim nikoli ne govorim kako so neumni, da imajo otroke, oni pa si pridržujejo pravico, da meni solijo pamet. Potem sem pa enkrat dobila idealno priložnost: ženske so ena čez drugo jamrale koliko dela imajo z otroci, kakšne skrbi in kako možje vedno zatajijo v krizi. Ko so se čez pol ure spravile name, sem jih samo opomnila na njihovo prejšnjo temo pogovora in povedala, da tako kot jaz spoštujem njihovo odločitev, naj tudi one mojo. Zdaj imam mir.

Mogoče mi bo kdaj žal, vendar, če ne veš kaj zamujaš, tega ne moreš pogrešati. Občudujem ženske, ki imajo otroke, ker je za moje pojme to eno samo žrtvovanje. Lahko mi rečete, da sem egoistična, vendar jaz na to nisem.

Tako kot so ti že drugi povedali: sama se boš odločila, če boš imela otroke in tako kot se boš odločila, bo najbolj prav.