KRIV JE OTROK!?!?

Imam znanca, ki je svojo punco varal. Že jo je hotel pustiti in oditi z drugo, ko je prva punca zanosila.Prepričeval jo je, naj naredi splav, a ona je bila odločno proti ( za njegove avanture se ji ni niti sanjalo ).Ko je videl, da mu ne preostane drugega, je ostal z njo.Med njima ni niti trohice ljubezni – kaj bo šele ko se otrok rodi.Oba sta še zelo mlada – on 22, ona19.
Kaj menite o tem?

Kaj menim ?? Nic dobrega. Kdaj in kako se bo zadeva razsula, je verjetno
le vprasanje casa, seveda pa je vse skupaj, vkljucno z otrokom vred, njuna stvar.

Se ena od mnogih podobnih zgodb, se ena ” Lepa Vida “, nic novega pod
soncem….

žalostno je to, da pri vseh teh zaščitnih sredstvih se še to dogaja.
tudi jaz mislim, da ni to nič dobrega. sploh ne za otroka, če se starša
ne bosta razumela.

Sploh ne bom komentiral, ker me take stvari totalno pogrejejo. Ker sem otrok ločenih staršev na ta post gledam zelo skozi čustva! Skratka, stvar je obsojena na definitiven propad – najhujše posledice bo pa nosil otrok, ki ni ničesar kriv. Marš, p…. vam m…. kje vam je odgovornost, samo s curjakom pa s fuflo razmišljate!!! Pri takih zadevah se ni za igrati, potem pa je na svetu toliko nevrotikov, oseb z manjvrednostnimi komplexi, duševnih invalidov in začarani krog se nadaljuje…

lp,

Oba sta absolutno premlada za otroka. Ampak čudi me, da se nista znala zaščiti.

Sem sicer malo starejši od njiju, imam 36 let, ampak zgodilo se je enako, le, da jaz nisem bil tako odločno proti otroku. Ostal sem z njo zaradi otroka, a brez prave ljubezni ( čeprav mogoče ona tega ni toliko opazila ) in po 8 letih sem spakiral in odšel vstran, vendar vam povem, da je zelo boleče zame in za otroka
( zdaj je star 11 let ), a verjetno vseeno bolje, kot če taka dva ostaneta skupaj in je otrok priča prepirom in še marsičemu.
Vsekakor morata v primeru ločitve gledati najbolj na otrokova čustva in preseči medsebojne razprtije .

Vsekakor ni kriv otrok za to kar sta zakuhala.

Škoda, da se je iz občutka dolžnosti..ali občutka krivde odločil ostati v odnosu, ki nima verjetno kaj veliko šans za uspeh.

Allure,
razmišljam, da je včasih bolje, če se straši ločijo, kot pa da živijo celo življenje neko navidezno življenje, veliko FARSO!!!!!

Kar se tiče nevrotičnosti, pa to.
Mislim, da je človeštvo že tako zastavljeno, da je nevrotičnost nekaj neizogibnega.
Kar pa se da napraviti, kljub težkemu otroštvu, ogromni JEZI, pa je to, da se ne počutimo več kot žrtve in SI POIŠČEMO POMOČ!

Iz izkušenj ti lahko povem, da se dajo izkrivljenosti v naši psihi popraviti.
Samo biti jezen na starše, ki so nam uničili življenje, ne pelje nikamor. TO JE LE ENA VELIKA PASIVNOST. Biti v vlogi žrtve samo napihuješ svojo pasivnost.
Sorry, če sem bila direktna, ampak tako mislim. Morda se tebe to ne tiče, če pa se, upam, da ti bo koristilo, saj škoditi nimam namena.
Lepo te pozdravljam!

Kaj pa če si je otrok sam izbral tako življenje in je potreboval “starša”, kot sta ta dva?

🙂

lp,

Ja, na žalost je zelo velika verjetnost da bo družina razpadla.Ni pa nujno. Res ne vem zakaj je treba tok reskirat, sej rojstvo otroka ni kot bi šel u štacuno po kg kruha.Skrajno neodgovorno od obeh!! Bach-posegaš v mal globje zakone duhovnosti, o katerih velika večina nima preveč pojma, al pa? Vsaka duša si pač izbere svojo pot z namenom, da se nekaj iz tega nauči.Tudi staršem je ta dogodek lahko velika šola, le če dojameta smisel in nauk, ki naj bi sledil. Glede na njun trenutni ‘state of mind’ pa to še zdaleč ne bo lahko.LP

A se ti ne zdi, da bi bilo temu dekletu bolje povedati, da jo je on prevaral? Ne mislim s tem nate ali na koga drugega, temveč poizkušaj prepričati “bodočega očka” naj temu dekletu pove, kako je na stvar, dokler je še čas (če je!?!?)Jasno je, da ta zveza ne bo obstala, je že sedaj obsojena na propad in po moje sta očitno premlada za otroka, sploh on, glede na to, da nima jajc, da bi ji povedal, da je nima rad, ker bo res čez nekaj časa več trpečih oseb.
Pa, prosim, ne govorit, da mogoče bo pa vse o.k.! Prosim vas! So že predispozicije katastrofalne. Prikrivanje in laži pa sploh ne peljejo daleč.
Se je kdo vprašal, kako bo temu dekletu, ko bo izvedela, ker take stvari se vedno izvejo, pa ne bo več poti nazaj. Nič nimam proti mladim mamicam, vendar naj bo otrok spočet iz ljubezni in ne iz neumnosti in da je vse še lepše je on že z drugo.
Uf, uboga “mlada mamica” in otrok!

Ja, to pa so težke stvari. Mi ne bomo nič rešili, lahko pa se sami iz tega kaj naučimo. Meni grejo na živce revije za mlade(da o drugih virih sploh ne govorim), ker vse napeljuje na spolnost in mačistična dejanja. Bol boš lepa, lepšga tipa boš dobila, lepš se bosta imela v postelji, če bosta…. ipd. Bi me hmal kap, ko je 15. let stara jamrala, de je v postli nekej narobe, da ga ne zadovolji..
V osnovne šole bodo pa lepo kondome naštelal, pa bo. Nč čudnega, da zakoni propadajo.In zakaj? Najprej se bova v postli sprobala, pol pa naprej. In ta naprej pride v zakonu(ki nastane zaradi otroka). Pred zakonom se žura do konca, pol se pa na koncu sploh ne poznajo več. In že so tu prepiri, ločitve.. Pogovor, pogovor, dragi moji! Tem je več kot dovolj. Več se sedaj pogovarjaš s partnerjem, manj je presenečenj.
V naši tragediji je še najmanj kriv otrok. Kriv je egoizem bodočega očka, ki si tega vdevka sploh ne zasluži. Komur je pir in spolnost v lastno korist na prvem mestu, ta sploh ni zrel za kakršenkoli odnos. Punca se mora rešit tega smotanga tipa, da ji ne bo še v nosečnosti delal probleme(za zakon pa ni pod razno nista). Svetujem, naj se pogovori s starši in jih prosi za pomoč, če pa otroka ne bo zmožna obdržati, naj ga da v posvojitev. Obstajajo pari, ki se krasno razumejo, pa nimajo te sreče, da bi imeli svoje otroke. Ta otrok lahko prinese nekomu življensko srečo ali pa doživljensko nesrečo. Toda odločitev ni moja.

Res je, da se marsikateri prezgodaj podajo v svet spolnosti, ko tut slujno se niso pripravljeni. Treba je pac upostevat, da najstnike dajejo hormoni in pri tem se ne da nic naredit. Lahko se jim samo pomaga, ce se jih izobrazuje v tej smeri in jih sooci s posledicami, do katerih lahko pride. Kar se tice kondomov v solah sem cist za, bi bilo dosti manj takih nesrecnih primerov.
Sicer ne vem, zakaj je prislo do nezazeljene nosecnosti (glede na to, da je on proti, se verjetno pred tem nista pogovarjala in je nista nacrtovala), ampak pri tem je delno kriva tudi ona. (Saj je bila zraven, ne?) Fant mora pa res zbrat tolk korajze in povedat, da noce bit z njo in bit pripravljen prevzet odgovornost za otroka. Potem bo morala biti tudi punca toliko nesebicna, da ga ne bo silila v zgreseno zvezo zaradi otroka, kjer ne bo nihce srecen. Za otroka bo se vseeno lahko skrbel, tudi ce nista skupaj. Naj si rajsi najdeta sreco vsak drugje, kot zadovoljna cloveka bosta dosti boljse skrbela za malcka, kot pa dva zagrenjenca pod isto streho.
Pa se nekaj: ne, da je otrok najmanj kriv, NIC ni kriv!

Sezam,

Saj ravno zato sem tako odreagiral, ker se tega zavedam da je tako in poskušam delovati ravno v obratni smeri. Sem videl, da nisem dovolj detajlno razdelal svojega pogleda. Sem se samo razjezil :)) Ne morem se bolj strinjati s tabo, ko si rekla, da je igranje žrtve ena velika pasivnost! Že to je en uspeh se mi zdi, če se nekatere stvari zavedaš in jih priznavaš, četudi so v tvojo škodo (npr. odvisnost od drog ali alkota, ločitev) in potem nad tem skušaš sebe preoblikovati. Sploh nisem jezen na svoje starše in vem, da je bilo po eni strani dobro, da sta se starša ločila. Imam zelo dobre odnose z obema in tudi sama sta ostala prijatelja. Samo škoda je pa vseeno bila storjena.

Sorry, da tako dolgo nisem odgovoril na post :))

lp,