RESNA ZVEZA

Zelo rada bi imela resno ljubezensko zvezo, tega si že dolgo želim, a nikoli ne uspe.Morda zato, ker naletim vedno na premalo čustvenega moškega, ki me jemlje zgolj kot aventuro.Tega pa si jaz kot zelo čustvena oseba ne dovolim pogosto.In ostajam sama.Kljub št. oboževalcem.
Zato vam postavljam vprašanja o resnejših lj. zvezah.PO kolikem času bi lahko nekemu odnosu rekli, da je tista standardna resna ljub. zveza?Mogoče pa se intenzivnost odnosa ne sma ocenjevati zgolj po količini(času trajanja), temveč po kvaliteti odnosa.
Katere vrednote postavljate v ospredje v zvezi?Mislim, da ima velik pomen pri tem spošovanje partnerja.Sama sem morda preveč zahtevna in nenehno pričakujem, da mi moški kaže svoja čustva-če sploh je kaj.Vneki psihološki knjigi sem brala , da je to posledica nesamozavesti..
Kaj pa vi?Je za vami veliko resnih zvez?Velikokrat je vzrok za ločitev v taki zvezi prav pomanjkanje svobode-prepoveduješ srečanja z njenimi kolegicami/njegovimi prijatelji…Je to smiselno?Zakaj to počnemo, če pa trdimo da partnerju zaupamo?
V pričakovanju, da bo tudi v moj life vstopila zanimiva oseba, ki me bo imela rada in bom z njim lahko preizkusila”resno zvezo”, hvala
tanci

Se strinjam s tabo. Veza je trdna in tista ta prava ko je dovolj trdna. Lahko traja leto in več pa če ni trdna, če ni tistega potrebnega zaupanja potem ne moreš reči, da je veza resna. Zame je v vezi najbolj pomembno obojestransko zaupanje, spoštovanje in iskrenost. Brez tega mislim da ni dobre veze. Kot vidim imam precej podobne želje kot ti. Sem tudi v fazi iskanja tiste “taprave” ljubezenske veze. Za mano sta dve resni zvezi, oziroma nekaj podobnega resni zvezi. Mislim da tisto tapravo vseeno ni bilo. Zaradi različnih vzrokov.
Omejevanje svobode med partnerjema je po moje posledica nekega prikritega nezaupanja in pretirane ljubosumnosti. Mogoče tudi kaže na slabosti človeka ki tako razmišlja. Ker sam v svojo sposobnost biti zvest ne verjame preveč potem to lastnost tudi partnerju pripisuje in se boji. Najboljši izrek ki sem ga kdaj s tem v zvezi slišal je “Svinja svinjsko misli” Se opravičujem, tole je malo grobo, samo pove pa bistvo.
Lep pozdrav tanci in veliko sreče ter uspeha pr iiskanju “resne zveze”!

Čas je relativen, en par lahko po 14 dneh ugotovi, da je ustvarjen drug za drugega, drug par do tega ne pride nikoli.

Je pa nekaj res, da dame v začetni fazi ponavadi nimate rade preveč resnih tipov, oziroma tistih, ki jim na čelu piše: iščem ženo. Dosti raje imate duhovite, zanimive zabavljače (nakladače), ki se obnašajo neresno… Pravzaprav je to del neke igre. V naši družbi se nekak vsi pretirano bojimo tega, da bi bili zavrnjeni. In zato smo, ko vstopamo v neko zvezo, ponavadi na zunaj raje malo neresni, tako da če doživimo zavrnitev, da okolici ni treba priznati, da nas je prizadelo… (Saj sem vedela, da ne bo nič iz njega). Hkrati pa upamo, da gre zares, vendar zelo počasi odpiramo tančice…

To, kar sem napisal, velja po mojem za večino parov, ne pa za vse.

TO, da si človek želi resne zveze, ga ponavadi zelo obremenjuje. Pri vsakem potencialnem partnerju (podzavestno?) razmišlja, če bo imel lahko z njim pametne in lepe otroke, kako bo z njim čez 20, 30 let, kakšni so njegovi starši (v večini primerov z leti postajamo podobni staršem), išče partnerjeve napake (kdor išče, ta najde) itd… In ko tako razmišla predvsem o tem, pozabi graditi s partnerjem zvezo, pozabiti delovati tako, da bosta danes s partnerjem užila skupaj nekaj lepega… In zato taki “preresni” ljudje delujejo odbijajoče…

Premisli malo o tem in ne bodi zatežena!

Pa še nekaj, VEDNO DOBIMO TISTO, KAR SI ZASLUŽIMO.

Hello Tanci,

Sam mislim tako, da moraš imeti razčiščene predvsem vse pojme s sabo, kaj sploh želiš. Ker takšni kot smo do sebe in se smatramo, takšen vzorec ljudi največkrat privlačimo.

Po količini vsekakor ne gre ocenjevati neke zveze. Sigurno je pomembno, KAJ narediš v tistem času ko si s partnerjem, zato tudi čas ne celi vseh ran – važno je le, kaj počneš v tistem času.

V dobri zvezi bi naj bile v ospredju spoštovanje kot praviš, potem iskrenost in kot prvi pogoj – ljubezen :)) Tisti, ki je pisal to psihološko knjigo je najverjetneje en hud patriarh, ki ga daje sindrom stereotipov. Smešno, zakaj moški naj ne bi kazal svojih čustev. Me sploh ni sram priznati, da sem se včasih tudi zjokal pred svojima puncama (2 resni zvezi, kot Marjan pred menoj). V zadnji zvezi je pa bil tudi to problem, da sem bil včasih tudi sam bolj čustven kot pa ex. Talking about opposites between sexes 🙂 Menim, da je ravno to, da moški pokaže čustva, dokaz njegove zrele osebnosti in samozavesti in ne obratno. Tudi sam sem bil zahteven do svojih partnerk in podobno pričakoval od njih. Pač imam določene kriterije in stališča skozi katera presojam druge in sebe. Za ceno lastne sreče pa ne mislim od njih odstopat. Zato tudi verjetno tudi nimam toliko zvez in avantur, kot bi jih sicer. To sploh ni slabo, da si zahtevna do drugih – dobro je da veš, kaj te osrečuje oz. kaj te ne.

Do neke mere osebna svoboda pri partnerjih mora biti. V zvezi se želim počutiti kot celota in še vedno kot posameznik. Čim pa se začne dogajat pri tebi ali pri partnerju, da se vedno več hodi na pijače sam s kolegi ali kolegicami, potem se je pa treba zamislit, kaj ti je do tega človeka. Ker po moje, če nekoga imaš res rad in ga ljubiš, rad preživljaš čas z njim – sam ali v družbi. Zaupanje pa mora biti, brez tega ni nič.

Ponavadi se ločitve dogajajo ravno zaradi posesivnosti in že navezanosti, ki pa je ne moremo enačiti z zdravo ljubosumnostjo, ki je sestavina ljubezni.

Sploh se ne obremenjujem s tem, da bi moral imeti resno zvezi in tudi ne iščem aktivno nekoga. Pričakujem pa potihem že 🙂 Če pa mi bo kdo zanimiv prekrižal pot, pol se pa nikoli ne ve .))

Ajde, tudi jaz želim tebi, da najdeš nekoga takega, da boš z njim srečna in zaljubljena 🙂

lp, Allure

bolj se nebi mogel strinjati z Allurom. Res si dobro napisal.

Ponavadi pa nekoga najdeš ravno takrat, ko ga ne iščeš ………..

Se zelo strinjam

Hay!
Zanimivo vprašanje. Nikoli se nisem spraševala o tem ali so moje veze resne. Valjda sem o vsaki mislila da je. Ampak kako naj bi bila resna, če pa nisem hotela seksati. Ne da ne bi hotela, ni mi bil tolk všeč, da bi…
Uf sem zakomplicirala.
Hotela sem povedati, da sem s sedanjim partnerjem že takoj na začetku vedela, da je tisti pravi. Ne me vprašat kako, ker ne vem. Tudi odnose sva imela skoraj takoj – pa čeprav je bil moj prvi. Podobno je bilo z njim – je rekel, da je takoj vedel, da sem tista s katero bo praznoval zlato poroko.
No ja sedaj nama manjka še dobrih štirideset let.

Počakaj – ko bo prišla tista resna zveza oz. tisti pravi boš že vedela.

Tudi to je ful res, kar si napisal Edi !!

Allure

Ena sodelavka mi je enkrat rekla, če se sprašuješ ali je zveza prava potem že ni prava.

No jaz te sreče še nisem imela, da bi iz kakšne zveze kaj pametnega ratalo, edino en otrok, kaj več pa ne.

Mislim, pa da je prava zveza tista, v kateri s lahko popolnoma sproščen, ki te zadovolji, kadar si dobre volje in kadar si slabe volje. In predvsem, da ti daje neko energijo, ne pa da ti jo jemlje.

Jest ne vem, če bom lahko kaj pomagala, lohk samo napišem svoje izkušnje.
Pri prejšnjem partnerju sva oba bila takoj prepričana, da sva za skupaj, mislila sva, da bova ostala skupaj celo življenje itd. S sedanjim pa je bilo nekako takole: najprej sva si ga vzela čisto u izi-kar bo pa bo, kolikor dolgo bo trajalo, pa bo. Glede na to, da sem malo starejša od njega, se je sploh zelo bal, da ne bo copata (kot je bil moj bivši), da ne bo izgubil svoje predragocene samozavesti itd. Potem sva se nekega lepega dne pogovarjala (po ene treh mesecih) in jaz sem ga vprašala, ali bova imela čist free zvezo, brez obljub in obveznosti, brez navezanosti, da si bova le malo časa namenila, vsak se videva še z drugimi (valda ne vara, ampak načeloma se dopusti možnost, da vsakič, ko bi komu zapasalo kaj drugega, nehava) ipd. Ali pa bova stopila stopničko višje. In sva se sporazumno odločila, da greva stopničko više. No in tele stopničke se skoz po malem višajo, počasi se spoznavava, ugotavljava, da se imava skoz rajši. Ampak še vedno si priznava, da najbrž ne bova kar celo življenje skupaj, skratka ne idealizirava. In imam občutek, da je tako boljše!
Torej…zavestno se odloči, da bodo stvari šle počasi svojo pot, zavestno se drži stran od
-prehitrega skupnega življenja s partnerjem
-obljub “za vedno”, “do konca življenja”, “poroka” itd.
-prevelike čustvene navezanosti (bodi samostojna ženska, s svojim delom, prijatelji itd.)
-pusti svojemu moškemu, da se od časa do časa odmakne stran, da si nabere novih moči in ugotovi, da ne more živeti brez tebe.
Vse te stvari ti nisem napisala zato, da bi pametovala-poskušam se jih držati tudi jaz.
Pa veliko uspehov!
PS tudi jaz bi rada, da mi moj tip nonstop kaže, kok me ima rad: z besedami, darili ipd. Ampak tipi so drugačni; dejstvo je, da že to, da nam namenijo velik del svojega časa, v bistvu, da sploh SO z nami, pomeni, da nas imajo zelo zelo radi.

Pa še Ediju moram neki napisat: tud moški ne marate žensk, ki jim na čelu piše: iščem resnega moškega za poroko in želim imeti kmalu otroke. Se pravi, da je to obojestranska zadeva. Ampak glih v temu je čar; da se najdejo ljudje, ki želijo isto/podobno v življenju.

DEFINICIJA RESNE ZVEZE PO JANEZU: Resna zveza je takrat, ko si dva lahko povesta vse in si resnično zaupata. (ko se resnično lahko drug pred drugim odpreta, hecata iz svojih napak, si brez zadrege zaupata tudi prejšnje zveze in mogoče celo skupaj ugotavljata zakaj niso uspele).

JA, prav imaš. Resna zveza ima opravka predvsem z kvaliteto odnosa. Koliko časa traja nima nobene veze z resnostjo zveze. Zaupanje drug drugemu to je to. Ko veš da partnerju zaupaš brez, da ti vsako minuto raportira kaj dela s kom je kje je bil in podobno.