LJUBIM NJEGA, IMA AIDS

Hy!

Najbrž se bo težko našel na tem forumu nekdo, ki bi imel enako težavo kot jaz.
Na prvi pogled, sem se zaljubila v čoveka, o katerem kar nekaj časa nisem vedela ne kdo je ne od kod je, ne če ima punco ali je sam…Več kot leto dni, sem ga srečevala le na hodnikih naše fakultete in šele na nekem študentskem žuru sva se po naključju spoznala. Gorela sem od sreče, ko sem izvedela, da je samski in ko sem dobila občutek, da sem mu zanimiva.
Nekaj krat sva se dobila, šla v kino, pa na sprehode in vedno več časa sva bila skupaj. Vse je bilo vredu in prav, dokler, ga nisem hotela poljubiti in se mi je izmikal. Pomislila sem, da ima drugo. Pa rečem lahko škoda, da ni bilo to.Priznal mi je, ljubim te tako kot še nisem nikogar, vendar imam AIDS.
Ostala sem brez besed, celo ustrašila sem se zase, spreletavali so me čudni občutki a sem se stisnila k njemu. Ne vem, ljubim ga še vedno, a nisem, dovolj močna da bi bila lahko z njim, njegova bolezen me preveč plaši in mi ne pusti biti z njim. Kaj naj naredim???

Rebeka

Prava ljubezen ne pozna meja, se je pripravljena odrekati, itd… In če se boš odločila biti z njim (ob upoštevanju vseh ukrepov varne spolnosti), je pač tvoja odločitev, ki jo morajo vsi spoštovati. Konec koncev se ljudje zaljubljajo v invalide… in prav je, da nimamo tovrstnih predsodkov.

Vendar eno je zaljubljenost, drugo pa izpolnjevanje tvojih želja, zahtev in potreb. Ali lahko glede na tvoje želje (recimo po otrocih, po normalnem življenju) ustvariš z njim zvezo oziroma ali si se zmožna temu vsemu prilagoditi? To je težko vprašanje, ki ti lahko vzame nekaj časa… In če boš ugotovila, da se določenim stvarem ne moreš odreči in boš svoje čustvo zatrla z razumom, je to zopet samo tvoja odločitev, ki jo morajo vsi spoštovati.

Kaj pa on? Je res zaljubljen v tebe, ali pa si samo ena izmed redkih, ki bi ga morda sprejela takega kot je? In če te ima res rad, ali bo dovolil, da boš kakšno svojo željo žrtvovala za vajino zvezo?

Skratka, odločitev je tvoja, težka bo, vzela ti bo nekaj časa, ne vem, morda ti bo v uteho stavek, da je pravzaprav vseeno kako se odločiš, važno je, da si nekako sprijaznjena s svojo odločitvijo, da boš v življenju, ki bo posledica odločitve lahko našla svoj notranji mir in smisel…

Ostani prijateljica kot si bila do sedaj. Poskusaj ga preboleti.

Mislim pa da se ne izplaca reskerati svojega zivljenja in z njim stopati v kaksno spolno zvezo. Tudi ce ga se tolk ljubis. Konec koncev pa tudi vprasanje kolk je njegova bolezen ze razvita in kolko casa bo se med zivimi.

Lahko da bo spet kdo zacel teorizirati o morali, ampak to so dejstva.

Rebeka,

strinjam se z Edvinom – žal, takšna je realnost. Glavo pokonci,

Učo

Tudi sama se strinjam z Edvinom in Učotom. Nikakor pa se ne strinjam z Edijevo izjavo, da se ljudje zaljubljajo v invalide. HALO! Invalidi niso invalidi zaradi smrtno nevarne bolezni in če živiš z invalidom se ne izpostavljaš “namerno” smrti, kvečjemu se odrekaš določenim zadevam.
Na tvojem mestu, čeprav je še vedno samo tvoja odločitev, bi pozabila nanj. Zavedati se moraš čemu se izpostavljaš. Vprašaj se če je vredno! Vedno boš živela v smrtnem strahu, kaj pa če sem se okužila!

Se strinjam z ostalimi. Čisto realno gledano vajina veza nima nobene prihodnosti. Vseskozi bi živela pod nenehnim strahom pred možnostjo okužbe, na koncu pa tako veš kako bi se stvar končala… Na žalost, pozabi ga!

Mimi,Edi ni mislil tako direktno-INVALIDI,po moje je mislil,pač drugačni ljudje….še nekrat preberite Edijevo pismo…je zelo dobro napisal….predvsem je pomembno (In če boš ugotovila, da se določenim stvarem ne moreš odreči in boš svoje čustvo zatrla z razumom, je to zopet samo tvoja odločitev, ki jo morajo vsi spoštovati.)
da,zatrei čustvo z RAZUMOM….

Ce se odlocis, da gres dalje, si prej preberi vse o tej bolezni, da bos vedela, kaj te priblizno caka. Res je, da zdaj lahko mine vec let, preden oseba dejansko zboli, ima pa v sebi virus, ker so zdravila ucinkovita pri odlaganju bolezni, toda malokdo ve, da bolniki ne umirajo kar “pri zdravi pameti”, ampak tudi dusevno zmedeni z izgubljenim stikom z realnostjo (mozganska oblika bolezni) itd.

Srecno!
tudi s clovekom ki ima aids se da ziveti, imeti otroke, vendar moras vedeti da ga bos verjetno kmalu izgubila.
Si dekle velikega srca in zelim ti vso sreco, o tej stvari pa se le pogovori z nekom na Institutu za varovanje zdravja ali zdravnikom!
se enkrat srecno!!!

Rebeka, živjo!
To, da nisi dovolj močna, da bi ostala z njim, ker že veš, da bi te čakalo zelo drugačno življenje, kot sicer, z zdravim fantom, se ne strinjam.
Sama sem se znašla v situaciji, ki ni totalno primerljiva s tvojo, vendar ima nekaj skupnega. Zaljubila sem se v fanta, ki je imel preveč težav s seboj, tudi zdravstvenih, vendar psihičnih, in sem po dobrem letu zveze odšla. Nisem bila pripravljena na življenje, kjer je bilo zelo malo svobode, miru, harmonije in sproščenosti. Odšla sem in zelo mi je bilo hudo. Tisti, ki odide, mora zbrati veliko moči.
Srečno.

Draga prijateljica Mojca imava se močno rada tudi zalubljena sva vendar upam da se bova nekega dne poročila .