partner

Živjo!
Ne vem kje naj sploh začnem.
Imam namreč eno zadevo, katera pa niti ni težava. Stara sem 24 let, fant pa 26. Skupaj sva že 5 let. Urejeno imava stanovanje pri njemu doma. Problemček pa je v tem, da jaz ne vem, če je pravi ali ni! Občutek že imam, brez njega sploh ne vem kako bi živela. Vendar pa ne vem ali se bom lahko navadila na njegovo življenje in na življenje z njim. Jaz namreč prihajam iz mesta, on pa živi na kmetiji. Jaz sem navajena tudi popoldan se vsest v avto in it v mesto, njemu se zdi to nemogoče. Jaz imam recimo rada športne prireditve, on niti pod razno. Saj bi me tudi zapeljal, če bi bilo to potrebno, ampak z mano pa ne bi šel. Raje se skrega kot da bi šel.
Vedno je tudi po njegovo. Kar on želi to mora bit, moje želje pa ponavadi niso uresničene.
Res je,da je fant zelo priden in delaven, vendar velikokrat pozabi, da je v življenju še kaj več kot samo delo.

Zaradi tega sem začela razmišljati.

Je pa še ena zadeva; stanovanje imava končano o poroki pa se noče pogovarjati. Živiva še vedno ločeno. Pravi, da ko bo čas se bo odločil na hitro. Potihem mi je celo enkrat povedal, da ga tega ceramoniala zelo strah in da zato odlaša.

Ima kdo kako mnenje?

Moje mnenje je, da za uspesnost zveze dejstvo, ali si formalno
porocen ali ne, ni bistveno – drugo je seveda, koliko poroka
kateremu izmed partnerjev pomeni – tezava nastane, ce enemu
pomeni veliko, drugemu pa malo oz. nic.

V tvojem primeru me zadeva s poroko zaenkrat ne bi toliko
skrbela, raje bi se vprasal o vsebini zveze, v kateri ugotavljas
precejsnje razlike v vajinih interesih. Malce cudno se mi zdi,
da te razlike ugotavljas sele po 5 letih (ali jih prej ni bilo, jih
nisi opazila, ali pa te niso motile ?). Gre za razlike, ki ocitno
vedno bodo in vprasati se moras, koliko te motijo oz. koliko
si pripravljena z njimi ziveti oz. se z njimi sprijazniti.

To, da imas obcutek, da brez njega ne mores, hkrati pa te
toliko stvari moti, je lahko tudi stvar navade, ce sta toliko
casa skupaj, ga gotovo dokaj dobro poznas. Po drugi strani
nimata za sabo pomembnega preizkusa – skupnega zivljenja –
takrat bos sele videla, kako gre ali pa ne.

V vsakem primeru bi si jaz najprej pri sebi odkrito odgovoril
na zastavljena vprasanja, s poroko pa nikakor ne bi hitel.

Res je, da teh zadev nisem opazila, nekatere pa me niso motile. Pa še tako je, da sem zelo trmasta in vztrajna. Seveda mi težko pride do živega oz.do konca. Vendar da je pri hiši mir jaz popustim. Včasih me res ni motilo sedaj pa me malo bolj.

To dejstvo, da je tvoj fant odrastel in živel na kmetih, ti pa v mestu, lahko razloži tvoje dvome.

Verjetno imata privzgojene drugačne življenjske vrednote in še posebej način življenja, zato ne moreš od njega pričakovati, da se bo podredil tvojemu načinu življenja. Iluzorno je seveda pričakovati, da bi se ti lahko npr. preselila na kmete. Verjemi, da ima tudi on podobne pomisleke kot ti. On po vsej verjetnosti izhaja iz krščansko usmerjenega okolja (po statističnih podatkih je preko 90% kmetov aktivne katoliške vere – hodijo v cerkev, večinoma živijo po krščanskih vrednotah, ipd.).

Zato predvidevam, da zelo težko shajata drug z drugim. Rešitev je sledeča: v kolikor se odloči, da ne bo nadaljeval kmetijske dejavnosti po svojih starših, ti predlagam, da se odselita v primestno hišico z nekaj vrta, trave in kakšnim drevesom. Le na tak način bosta lahko uskladila svoje privzgojene poglede na življenje. Seveda bo to pomenilo nekaj odrekanja tudi a tvoje strani. Tako bosta lahko kdaj šla popoldne v mesto, se zapeljala naokrog s kolesom, ipd. Verjetno je tudi, da boš morala na svojih plečih nositi skrb za gospodinjstvo – verjemi mi pa, da bo vzorno skrbel za vrt.

Skratka, odločitev je tvoja. Opusti pa vsako upanje, da bo prišel živet k vam v mesto in da bo srečen. Lahko bo zdržal nekaj časa, potem bo pa odšel, česar si verjetno ne želiš.

LP, Učo

A veš kaj bi ratalo, če bi mu to predlagala? Vročino bi mi zmeril. Problem je še v tem, ker je tudi on strašno trmast. Kar si zabije v glavo tako mora bit. Pa še službo ima neposredno ob domu.
Kar se pa tiče krščanske usmerjenosti. Tudi sama sem krščanka in res je tudi on in tu hvala bogu to ni problem.
Ne vem ali se bom lahko navadila na nov način življenja. Zame se bo vsekakor zelo spremenil.

Odločitev je tvoja. Sama pa več, kaj te čaka. Če pa ti bo res še vročino merit, potem pa malo poglej naokoli. Verjemi, še dosti je dobrih fantov!

Vso srečo, Učo

jaz ti povem iz lasnih izkušenj,da je zelo dobro,da imata partnerja podobne življenske nazore,želje,itd…star sem 45,ves čas sem garal,skupaj spravljal,hišo sezidal,otroci so zrasli,sedaj pa sem ugotovil,da si nimava skoraj kaj več povedati…v glavnem zaradi različnih interesov in stalnih nasprotij med nama.Po moje sva vsak zase fajn človeka,skupaj pa nikakor ne greva.Vprašaš se lahko,ali sem to ugotovil šele sedaj…ne nisem,ampak vedno sem bil toliko zaposlen.da sem vse odlagal na jutri in za jutri je danes,ko je v bistvu prepozno….hočem ti reči,da se temeljito pogovori z njim in tudi ti kaj zahtevaj.Če bi moja žena to naredila pred 20 leti,bi bilo verjetno danes vse drugače,ali pa ne…..

Pri njem je ravno ta probelm, ko ne moreš zahtevati, ker se ne pusti.
Nikakor si pa ne predstavljam, da bi se razšla. Sploh si ne morem misliti. Mislim, da je vse skupaj že navada.
Prijatelje imava vse skupne, prej so bili to njegovih. Jaz sem svoje s to vezo zapostavila. Torej nimam več svoje družbe. Bojim se prihodnosti brez njega, ker sva do sedaj delala vse skupaj. Sploh ne vem kaj naj naredim.

Nikoli te ne sme biti strah prihodnosti brez partnerja. Če te je res strah, pomeni, da si nesamozavestna, nezrela in to pomeni tudi to, da tvoja ljubezen ne more biti res trdna.

Zveza, ki nastane iz navade in ne iz ljubezni ni trdna zveza. Že sedaj je toliko nesoglasij, ki se bodo s trajanjem zveze samo še stopnjevala. To, da nimaš prijateljev ti ne bi ravno verjel. To pa zato, ker sem tudi sam tako predpostavljal, ko sem se odselil v drug kraj, kjer sedaj živiva z ženo. Šele sedaj, ko sem kolikor toliko uredil svoje življenje, se z bivšimi prijatelji, sosedi, znanci pokličemo po telefonu, se dogovorimo za zmenek, pivo, in srečanja so vedno nova doživetja. Žene navadno ne vzamem zraven, ker je to pač naša – moška stvar. Enako priporočam tebi. Vedeti moraš, da nisi edina iz tvoje bivše družbe, ki se v življenju sooča s problemi. Vsaka (resnična) prijateljica iz prejšnjih let ti ne bo obrnila hrbta, ampak bo vesela, da si se po tolikih letih spomnila nanjo. Torej le pogumno obnovi stara prijateljstva.
Drugo je tvoja zveza. Postala je rutinska, vsakdanja. Nobenih sprememb – le goli vsakdanjik. S partnerjem si nimata kaj zanimivega več povedati, vsaki tvoji ideji nasprotuje – te na nek način ugaša.
V mojem ožjem sorodstvu so 3 pari, ki so se po 7 letih na prvi pogled zavidljive zveze razšli. Zakaj, ne vem, mislim pa da zaradi enakih problemov, kot jih imaš ti.
Torej, vajina zveza nujno potrebuje spremebo. Nekateri pari se po tako dolgi skupni zvezi odločijo za otroka, ali pa za zamenjavo partnerja. Kaj boš storila ti, odloči sama, vsekakor pa potrebuješ malo več samozavesti in samospoštovanja.

LP

Huh, zdi se mi, da v vajini zvezi posteno skripa! Tvojim potrebam ni sposben prisluhniti, ocitno pa je, da ga je strah poroke oz. resnejse zveze. Skupnih interesov nimata … kaj vama ostaja? Je ze res, da trdijo, da se nasprotja privlacijo, ampak mislim, da je to zelo redko in terja od obeh partnerjev veliko usklajenosti in kompromisov. Tega pa ta tvoj fant ni sposoben. Sploh pa ni sposoben prisluhniti tvojim zeljam. Kaksna neki ljubezen je to? Vse bolj se mi zdi, da je ni. In ne imej slabe vesti.

Bila sem v enakem polozaju kot ti. Zelo dolgo sem bila skupaj z nekom, ki pa se ni mogel lociti od mamice. Drugace je bilo vse po njegovem. Svoje potrebe sem prilagajala njegovim, ker je bil drugace uzaljen. S prezirom je gledal moje prijatelje in tako sva na koncu obdrzala samo njegove. K mojim prijateljem nisva hodila skupaj, oz. sem se jaz morala k njim prav izmuzniti in ce sem mu povedala, kje sem bila, je bil jezen in ljubosumen in se je obnasal arogantno. Poleg tega je preziral moje delo in konjicke. Toda vse to sem prenasala, ker sva bila tako dolgo skupaj! In ker je vedno nekako odnehal pred tisto mejo, ko bi jaz rekla – zdaj pa dovolj! Sploh nisem videla, kako dalec je slo vse skupaj, sele pozneje, ko sem ga zapustila, sem lahko svobodno zadihala. Zal mi je bilo prijateljev, toda ugotovila sem – da so bili itak njegovi! Kmalu sem si ustvarila svoj krog novih in starih svojih prijateljev, utrdila te stike, predvsem pa uzivam v tistem, kar pocnem in to svobodno, ne da bi me kdo zaradi tega zalil. Se vec – nasla sem celo fanta podobnih nazorov in interesov, s katerim se zelo ujameva! Prijatelje imava tako njegove kot moje. Se nikoli nisem bila tako srecna, traja pa ze tri leta! S tako slabo zvezo v bistvu tudi ugotovis, kaj potrebujes in isces v zivljenju.

Verjemi, druzbo si bos ze nasla!

Res je, da je v glavnem po njegovo. Saj včasih, čeprav ne prepogosto, popusti in je po moje. Ne vem, mogoče imam tudi jaz prvečkrat trenutek, ko mora biti moj prav.
Dejstvo je tudi, da imam tako jaz kot tudi on zelo zahtevno in težavno službo in sva oba velikokrat napeta in živčna, čeprav on nima nikoli slabega dne, jaz pa zelo poredko dobrega. Resnično zelo poredko.

Saj ko sva sama se imava zelo lepo, vendar ko pa se odločava kam bova šla in kaj bova pa počela, je pa res v večini po njegovem.

Ne vem no!

Predvsem si moras nadeti kriticna ocala in spoznati, kdaj on v tebi vzbuja lazne obcutke krivde. Ce cutis, da ne uposteva tvojih zelja in je bolj po njegovo, ocitno res ni po tvoje! Ti pa zna on spretno ocitati, da si vcasih slabe volje itd. itd. in te tvoje slabosti izkoristi za uveljavitev svojih potreb in zelja, ne da bi prisluhnil tvojim. Imas zahtevno sluzbo, prides domov napeta, nato pa se napetost se poveca, ker se moras ukloniti njegovim predstavam o prezivljanju prostega casa. Hja, kaj sproscujoce to res ni in nikar si ne ocitaj te svoje slabe volje – to je znak, da je tudi on nesposoben! Pravzaprav je bilo mojemu kar vsec, ce sem bila slabe volje, ker me je lahko imel bolj pod komando in sem manj ugovarjala. Ce je clovek dobre volje, si pac bolj vroce zeli tisto, kar potrebuje. Ce pa je slabe, se pa takoj vda, ker je tudi utrujen.

Irena, a misliš, da bi bilo dobro, da bi poizkusila živet nekaj časa skupaj, pa kar bo pa bo?
Glede na to, da sta s tvojim, če se ne motim, že 3 leta skupaj, a še vedno čutiš zaljubljenost? Oz. kakšno je vajimo razmerje sedaj?

Tezko ti svetujem, ali se odseli na svoje z njim. Po eni strani sva se midva, recimo, za ta korak odlocala, kot da je to ne vem kaj – vse sva skrbno pretehtala, pa ceprav sva se ze takrat zelo ljubila, sva bila se vedno negotova. Ne vem, ce bi se jaz odlocila zivet s tipom, kjer malo skripa. Je pa res, da bi ti to zelo koristilo (verjetno obema), da bi spoznala, kaj je v vajinem odnosu in cesa ni.

Mocno pogresam pri vaju eno “dinamicno iskro”, brez katere je vse skupaj res dolgocasno in le navada. Tudi jaz sem mislila, da tako pac z leti pride in da si cesa vec niti ne smes zeleti. Pa ni tako! Sedaj imam popolnoma noro srecno razmerje in to ze toliko casa. Nekoc sem v druzbi o tem spregovorila (vsi so nekaj simfali svoje partnerje, jaz sem pa rekla, da sem z mojim ful zadovoljna) -no, gledali so me, kot da sem prizadeta. Eni so potem sklepali, da sva skupaj sele par tednov. Skratka, ni naju minila ne zaljubljenost, ljubezen pa se nenehno se poglablja.

Najbolj vsec mi je to, da imava skupne interese in se zato podajava v dolge razprave o teh receh. Vcasih so razprave tudi vroce, ker zagovarjava razlicna stalisca. Tako sva se naucila komunicirati. Hja, saj od zacetka tudi ni bilo samo med in mleko, veliko sva se morala nauciti. Ampak ze to, da se je od vsega zacetka vedel tako… mislim, me je podpiral in so naju veselile skupne reci, pa vedno je imel posluh za moje zelje. Glede odlocanja je vcasih en len, drugic drug, ce sva pa oba, pa ne greva nikamor in lenariva skupaj doma! 🙂 Ob njem nisem imela nikoli obcutka, da mi krati svobodo. Ce grem s prijateljicami ven, je vesel. Ce vidi, da sem vsec drugemu moskemu, se mi smeji in je ponosen. To me noro ocara!!! Stkala sva taksno prijetno osebno blizino, hkrati pa puscava drug drugemu veliko svobode. Zaupava si, rada sva skupaj itd. Moram rect, da mi je pomembna tudi telesna privlacnost in da nikakor ni minila. Ne morem se ga “navaditi”, ceprav ga ze dobro poznam! Ob njem ne otopim. V bistvu me se bolj vzpodbuja, da sem aktivna.

Seveda tudi midva nimava nobene garancije, da bo trajalo, da ne bova sla narazen. Vendar zdaj vidim, da smem od zivljenja zahtevati nekaj vec – potem to namrec dobim. Samo od sebe ze ne pride, verjemi! Se moras kar potrudit… pa tudi – prej kot kaksno napol crkovino odrezes, vec je moznosti, da vzklije kaj zivahnega!

Ja imaš prav.
Samo jaz nisem dovolj pogumna za ta korak. Enkrat ali dvakrat ko sem imela vsega dovolj, ko sva se spričkala zaradi kakšne traparije, sem ga prav izzivala, da bi on meni dal konec, pa ni prišlo do tega. Enkrat sem mu pa celo jaz vso zlatnino katero mi je za rojstne dneve kupil zmetala nazaj in rekle, da je konec. Ko je odšel sem ga pa nazaj poklicala. Čudež od GSM-ja, kajne? Še en kilometer ni odšel.
Ne morem tega naredit pa da nevem kaj. Moral bi mi že fajn živce spit, da bi ga odslovila.
To pa mislim, da je se vedno znak oz.upanje za najino vezo. Ves čas si namreč govorim, da se bo spremenil oz. vsaj malo popravil.

To ni znak oz. upanje,da bo zveza uspešna. Prav to je najbolj narobe, da misliš, da se bo spremenil. Preberi si kakšno knjigo od Sanje Rozman in jasno ti bo, da si odvisna od ljubezni. To, da misliš, da brez njega ne bo šlo, je na žalost najbolj narobe. Po pravici rečeno, ne verjamem, da bosta uspela. Premalo se spoštuješ in sebe daješ v nič.

LP, Kaja

In kaj potem, misliš, take ljudi sploh drži skupaj? Koliko je takih parov in TINKA je le ena od mnogih. Vsak ima svoje interese ali mala veselja, hobije (večkrat se sicer tudi dogaja, da jih ima le eden), drugi pa to bodisi prezira, zganja ljubosumnost ali celo drugemu meče polena pod noge pri tem. Pa se ljudje potem skregajo, se pogovorijo, je mir en teden in potem se vse ponovi. Tako ostajajo skupaj leta in potem hodi po svetu cel kup zafrustriranih ljudi. Ostajajo pa še vedno skupaj.

Tinka, mislim, da ima Irena kar prav.

Ja, tudi Sanja Rozman je dobra – nisem brala njenih knjig, poznam pa njeno “filozofijo”. Ti,Tinka, si res ena takih zensk, “odvisnih od ljubezni”. Pa ne beri tega v dobesednem pomenu, ampak kolikor vidim, te je strah samote! Zato ga vsakic vzames nazaj ces – saj je dober! Ali pa: lahko bi bilo se slabse! Vedi, da je to, kar zdaj pocnes, vegetiranje. To je neko umetno vzdrzevanje necesa, kar ne obstaja. Ce bi imela res sebe raje, bi si privoscila boljse zivljenje, boljso ljubezen, polnejsi in enakopraven odnos.