Ko začnem prebirati te forume,kar ne morem nehat(tako,da je fant včasih kar jezn name,ker grem tako pozno spat)!Glede na to,da sem sama odvisnica 7 let,in da se imam željo sčistit,me nekaj zelo skrbi!!Da pozabim na krizo in vse skupaj,sem recimo čista eno leto ali dve,štiri,pet…pol se mi pa neustavljivo zalušta zadet-tega me je tako strah,da izgubim vso voljo!
Zato bi rada tvoj odgovor,če ni preveč osebni,če imaš ti,kot uspešni pomagalec odvisnikom,še po tolikih letih abstinence kdaj kak hud napad psihične krize,ko bi najraje letel po staf in se zadel???In če se ti je to kdaj zgodil,kako si se uprl skušnjavi?
Da sebe moram rečt,da se zelo tešk kontroliram v takih situacijah,zato se mi zdi,da sploh nima smisla začet.Psihiatrov pa ne maram preveč,ker sem bla na DTO,pa se ženska (Tatjana Rodnan)sploh ni znala pogovarjat z mano.Vedno je vprašala,kaj sem delala pretekli teden,kaj sem izbolšala,pol sva ble pa obe neki cajta tiho,saj sem imela občutek,da sploh ne ve kaj se naj z mano pogovarja.Enkrat mi je pa začela težit,da nič ne nardim-sem ji pa rekla,da mi do sedaj ni dala niti enega nasveta,kaj mi svetuje,kaj naj storim,kako se zadeve lotit…in veš kaj mi je odgovorila?!Da to mi pa ona ne more povedat,da to morm pa sama vedet!!!Zakaj sem se pa pol vsak teden vozla 70 km v eno smer,če pa mi ne zna svetovat?Aja ,pa rekla je še da ona je itak plačana,če nardim kej al pa ne!In taki naj bi bili psihiatri,ko se k njemu zatečeš po pomoč??
No me zanima kaj ti(TONI NM) praviš na to-ali pa tud ostali na forumu,kak pristop je to za narkomana v stiski,ki itak rabi velik poguma,da se odloči za prvi korak??

Sama sem imela tudi izkusnje z dobrimi in slabimi terapevti (ne sicer glede odvisnosti od drog, ampak od odnosov) in zagotovo je pravi terapevt zlata vreden. Ko sem bila se mlajsa, sem bila pri nekom, ki mu je dejansko vse skupaj “dol viselo” in te ure so bile obupne, kar tiho sva bila itd, tako da cisto razumem, kaj pravis.
Sedaj imam odlicno terapevtko, vendar mi vseskozi jasno daje vedeti, da stvari namesto mene ne bo pocela. Napredek je povsem moja odgovornost.
Draga Anika, jaz bi ti svetovala, da preizkusis vec terapevtov raznih vrst in najdes tistega, ki ti bo najbolj ustrezal, pa tudi ce bo drag. Vendar moras tudi ti sama biti pripravljena delati in se najprej sama odlociti, da bos nehala, sele potem ti lahko pomaga tudi kakrsenkoli terapevt. To ne velja samo za narkomane. In lahko bodo vzponi in padci, kriva zanje pa bos izljucno ti in ne terapevt. To naj ti bo jasno. Ce se das potegnit, se das potegnit sama. To ti govorim iz lastnih izkusenj.
Tega, kar te skrbi, se verjetno zelo upraviceno bojis. Veliko pomaga ze, da se v takem trenutku odlocis, da bos o svojih obcutkih, da bi kar sla in se zadela, nekomu povedala – ze to te bo razbremenilo. Vsaj meni zelo pomaga, da o svojem prazmisljanju namignem terapevtki in potem me pogleda, kot da sem z lune padla, in rece: kolkrat bi pa ti se sla rada nazaj, da bos vidla, da je to res sranje? Potem sem uzaljena, ker z mano grdo govori, ampak se hitro zavem, da govori resnico. In kljub temu, da je usrana, je resnici treba pogledati v oci. Zato ker je to resnica.

Ko te prime taka neznosna želja po drogi, morš samo potrpet in vedet, da bo minilo. Zmeraj mine, do takrat se pa zamoti s čim. Sej je težko, ampak verjetno tudi ne pričakuješ da bo lahko. Brez krize ni ozdravitve. Pa saj to vemo vsi..
Vso srečo!

Da bi prosila za zamenjavo terapevta ti pa ni prišlo na misel? Sam imam z osebjem DTO večinoma zelo pozitivne izkušnje.
Nje sicer nisem imel za terapevtko (jo pa poznam), ampak ti vseeno ne verjamem, da se je zgodilo popolnoma tako kot si napisala oz. krivdo za neuspeh ne gre pripisovati terapevtki.

Draga Anika!
Vem kaj pomeni imeti krizo po nečem od česa smo odvisni. Sama sicer nisem droge nikoli jemala, sem pa odvisna od druge “droge” Sama vem, da je najpomembneje, ko človek razčisti sam seboj. Sama si opazila, da imaš krize, a vedi, da bo tako zmeraj. Najpametneje je, da si poiščeš nek konjiček, ki je pozitiven npr. šport, ter si urnik zapolniš maksimalno. Ne vem koliko si stara in če delaš, ampak je tudi to zelo pomembno, saj boš takrat imela malo časa za razmišljat kaj ti manjka.
Zmeraj, ko te bo prijela želja po drogi, se usedi in vdihni. Dopovej si, da je to normalno poželenje, ki je samo ta trenutek, zato ga ne bom uničila in temu nasedla. Ko si to poveš, pojdi teči, ali brati,… kaj pač rada počneš. Meni osebno resnično pomaga šport, saj delam takrat vaje do onemoglosti. Šport pa ti pomaga nasplošno tudi do pozitivnega razmišljanja.
Strokovno pomoč pa ti kljub vsemu svetujem. Boš že našla pravega samo ne obupaj.

Lep pozdrav!