Ali je možno, da je človek zasvojen z drugo osebo? Zdi se mi, da se meni to kar naprej dogaja.
Res je, da že 10 let živim sama (stara sem pa 25 let – od doma sem šla v S.Š. in potem študij in se nisem več vrnila, ker se nekako nisem imela kam);
torej, kadarkoli dobim kakšno prijateljico, me to čisto prevzame, vsa se ji posvetim, se dobesedno obesim nanjo … In njo to začne dušiti in gre.
Tako se je zgodilo že nekajkrat.
Tako težko je. Vse te prijateljice imajo družine, imajo nekam, kamor se vračajo. Jaz nimam nikogar. Če se dobiva na kavici, ona potem odide domov, jaz pa v prazno stanovanje. 10 let je že tako in te samote enostavno ne presenem več! Fanta nimam, ker noben ne zdrži ob meni. Preveč sem posesivna. Tako hrepenim po tem, da bi bil nekdo čisto, čisto moj, vedno z mano, da ne bi bila več sama … Da potem zadušim človeka v prvih treh mesecih odnosa.
Ne vem, kaj naj naredim, kako naj se obvladam.

Zdaj imam eno prijateljico, ona ima moža in dva otroka. Saj razumem, da mora biti doma, svoji družini na razpolago, ampak tako boleč občutek je, ko se dogovoriva, da se bova dobili, potem pa me pokliče in reče, da nima časa, ker je mož dobil prosto soboto in gredo na izlet. Privoščim ji, da se ima lepo, ampak moja samota me vseeno boli. Saj včasih me vzame s sabo in se z njenim možem in obema otrokoma dobro razumem, otroka se rada igrata z mano. Ampak ne more me vedno jemati s sabo, jaz nisem del njene družine.
Zadnjič sem se kar malo razjezila, ko me je spet “skenslala”, ko sva bili dogovorjeni. In takrat mi je rekla: “Mislim, da imam v najinem odnosu toliko svobode, da lahko to naredim.”
Takrat sem se zavedla, da spet na isti poti – na poti, da uničim najino prijateljstvo s svojim groznim obnašanjem.

Ne vem več, kaj naj naredim.
Ima kdo kakšen nasvet? …

Pozdrav!
Ko govorimo o odvisnosti na splošno – nam najprej pade na um – odvisnost od trdih drog, alkohola, nikotina, mogoče še od prehrambenih navad … Malokdo pa pomisli, da je lahko odvisnost tudi od odnosa med ljudmi. In ta odvisnost se najprej začne v domačem okolju … Starši – otrok. Predvsem se pokaže to v letih, ko je otrok odrasel. Najbolj pa pride do izraza mati – sin – hči … Predvsem , če je to nepopolna družina, kjer je samo en skrbnik. Kasneje se lahko pokaže tudi odvisnost v partnerskem odnosu.
Odvisnost od odnosa pomeni, da se oseba, ki to dela, čuti »močnejšo«, v tem primeru najprej mati oz. oče, saj poskuša otroku dopovedati, da je on/ona »odvisen/-na« od njih. Velikokrat prihaja do kontrole z njihove strani. Otrok se ne more odločiti sam, ker mu ves čas vsiljujeta njuno mnenje. V resnici gre za to, da je strah pred izgubo oz. odhodom, s samostojnostjo. In ko nenadoma ta otrok odraste, je poln predsodkov in vzorcev. Strah ga je se postaviti na svoje lastne noge in ponavadi traja precej let, da se sploh odseli od doma … Starši pa še takrat želijo imeti kontrolo nad njim. Velikokrat se govori o »hvaležnosti« in »dolžnostih«, ki naj bi jo imel ta do njih. Pojavlja pa se tudi strah do nasprotnega spola … Iskanje ljubezni in potrditve, da je zrela osebnost. V resnici pa ga nekaj časa še spremlja oznaka, da je »mamin sinček« ali »očkova hčerkica«.
V partnerski zvezi se odvisnost pokaže kot posesivnost, pa tudi kot agresivnost nad partnerjem. Ne moremo govoriti o ljubezni, kajti taka oseba ne zmore tako globokih čustev, saj je strah pred izgubo vedno prisoten. In da je tako, kot mora biti, se tudi trudi, da partnerja obdrži v kontroli. Pomeni pa tudi, da vedno prihaja do konfliktnih situacij, v katerih se pogosto pokaže, da je drugi partner lahko tudi popolnoma izčrpan in sam skoraj na istem. Temu pravim, da ga partner »čisti«, ker mu jemlje energijo, ki mu je zmanjka še za kakšno drugo stvar. Tak odnos lahko traja več let, dokler se partner ne zave vsega … In šele takrat pride do preobrata. Ravno zato je prvi partner še bolj »prisiljen« ukrepati zoper drugega – zaradi »neposlušnosti«. Stvari mu uhajajo iz rok, odnos pa se poslabša še bolj kot prej. Kljub temu pa se vedno ne konča najboljše. V časopisih lahko v črni kroniki velikokrat zasledimo izid kakšnega »osvobajanja« odvisnosti, ki ji je botroval še alkohol.
Zdravljenje take odvisnosti je dolgotrajno. In le malokrat uspe, da ni »povratnika«. Žal, starši delamo velikokrat napake pri teh stvareh. Od nas je veliko odvisno. Pomeni pa zato zrel pogled na življenje. Če smo bili že sami žrtev tega, bi se morali naučiti, da tega ne izvajamo v prihodnosti. Zato pa sta potrebni Ljubezen in Energija, da pretrgamo s tem vzorcem. Kajti drugače ponavljamo napake naših staršev. Tega pa nihče ne mara. Kljub temu pa to počnemo. Mogoče ne popolnoma enakih, podobne pa prav gotovo. Ko se človek tega zave, je na najboljši poti, da se tem slabostim začenja odpovedovati. Šele takrat začnemo živeti brez razvad, brez odvisnosti – do kogar koli … Vilma (e-mail: [email protected])

Draga Gina! Spoznanje je že staro, da je človek v bistvu družabno bitje, bitje skupnosti. Obenem pa je vsak človek izviren posameznik, enkraten je, edinstven- in v tem smislu je bitje samote. Obe prvini skupaj dajeta celostno človeško osebo. Če zanikamo eno sestavino, zanikamo celoto.
Znani rek »Nihče ni otok«, kar z drugo besedo pomeni »nihče ne more živeti sam«., označuje našo osnovno vzajemnost, medčloveško odvisnost. K temu reku pa moramo nujno dodati še drugega: »Vsakdo je otok«, se pravi, vsakdo je v jedru bitje samote. Človek dejansko mora znati živeti sam, egoistično in že v naravi človeka ni, bi si prisvojil drugega človeka zase kot to počnete vi. Človek rabi človeka in rabi samoto. Kot ste lepo povedali vsako prijateljstvo zadušite s svojo posesivnostjo in čustveno zdrava oseba se jasno da iz takšnega odnosa umakne. Tudi, če boste kdajkoli dobili fanta ali prijateljico morate vedeti, da nikdar ne bo povsem vaš oz. vaša last, saj nimate pravice posegati nad svobodo drugega.
Skladni medčloveški odnosi niso dani, ampak so naša naloga, če jih želimo uresničiti moramo prevzeti pobudo in začeti delati na tem, da jih spremenimo. Priporočam vam, da si preberete kakšno knjigo dr. Sanje Rozman, ki je strokovnjakinja s tega področja. Mogoče bi se vključila v kakšno skupino za samopomoč. Vsekakor se da marsikaj storiti, če ste sama na to pripravljena. Srečno!

Gina!
Že to je dobro,da ti veš,zakaj prijatelji in fantje bežijo od tebe.To pomeni,da boš morala nekaj sprememniti.Nekaj presekati,kajti ta vzorec,ki ga nosiš v sebi dela ravno nasproten učinek tvojim končnim željam.

Bolj,ko se boš nekoga oklepala in do njega posesivna ali agresivna (tudi jezna),bolj boš na koncu ostajala sama in nesrečna.

Zapomni si nekaj;
nihče ni naša last (ne mož,ne žena,niti otroci…).Smo si na nek način samo sposojeni,da uresničimo neke skupne cilje.Ampak ne na silo,pod stalno kontrolo….

Da nekdo vedno nekomu (recimo,da si to ti),napenja živce,bo enkrat počilo in ni nobene variante,da ga obdržiš ob sebi(mislim na fanta).
Šel bo v svobodo in še to si bo najprej nadihal svežega zraka.Človek se dobesedno duši s tako negativnimi čustvi.
Postavi se v obratni položaj!Sigurno ti ne bi bilo všeč!
Ljubezen pa ni to!To je mučenje na obroke.
Zavedaj se,da nekoga imeti ob sebi,še ne pomeni,da se moraš na njega obesiti.
Če ti uspe razrešiti to zadevo,si na dobri poti.V nasprotnem primeru,se ne čudi,da bo tako kot je!
Mogoče,pa res rabiš vsaj kakšen bolj konstruktiven pogovor v smislu navezovanja stikov in vsega kar spada zraven.

Lp in pusti ljudem dihati!

hej gina!
daj se javi na moj mejl ..
lp …

Gina,če ti bo v pomoč naj ti povem da sem tudi js izmed nekaterih skoraj osamljenih duš,ki hodijo več ali manj same po tem svetu.Nimam ne staršev ne kaj prijateljic na katere bi se lahko naslonil,ko ti je težko v srcu.Tudi js se samostojno prebijam čez ta svet in seveda vedno no kar le zmorem pozitivno mislim in čutim.Tudi ti bodi bolj pozitivno naravnana in lažje ti bo.Ko si tako vse opisala,se mi je zazdelo,kot bi oipisovala mene in skoraj moje lastne izkušnje.Maš prav saj srečaš punco,ki pomisliš da bi ti lahko bila naj.prijateljica ampak to nikoli ne traja,vedno vse izgine v pozabo.KO sem prebrala nasvet od neke Kiare veš kaj je -kdor tega še ni občutil kot ti in js ti nikoli ne bo mogel dajat nasvetov vsaj tako da te čuti ne,kot te js prijateljica!!:)vem kako se počutiš pomisli na podobne ljudi.Predlagam ti da si najdeš kakšen hobi recimo jogo za sproščanje ali kaj podobnega!Za ljubezen pa tako ne išči je ker sčasoma bo prišla sama,ko bo čas zate.
Lp
Petra

Pozdravljeni! Deloma se prepoznam v tej zgodbi, čeprav se mi zdi, da nisem najhujši primer maminega sinčka. Star sem 36 let, mama me je zapustila pri treh letih pri stari mami. Ljubezen mi je dajala stara mama in bil sem zelo srečen otrok, vedno optimist in poln življenja, čeprav očeta nisem poznal do treh let nazaj. Prva ljubezen pri 18ih letih je potekala “normalno”, po kakem letu je sledil razhod, kar je tudi dokaj pričakovana zgodba. Skozi sem živel s staro mamo, ki mi je res hotela vsiliti občutek, da je odvisna od mene in da me potrebuje. Vendar sem se ji upiral in se boril za svojo svobodo. Pred tremi leti pa je umrla.
Vedno sem bil tudi na strani dekleta, kadar je prihajalo do konfliktov, kar je običajno pri maminih sinčkih drugače. Od 20. do 30. leta sem imel nekaj deklet. Ne vem, ali je to normalno – zdelo se mi je… : Vedno sem ločil dekleta, ki so bila “lahek plen”, (ki mi niso bila všeč kot celota, vendar so me spolno nekatera zelo privlačila in sem se spustil lahko v avanturo, ki je pomenila le potešitev spolne sle) in pa dekleta, ki so me prevzela v celoti in sem se vanje zaljubil do ušes. Moj problem je nastopil nekaj let nazaj, ko sem začel hoditi z dekletom, ki je predstavljala ljubezen mojega življenja. Končno resno dekle, ki me je povsem prevzelo. Bil sem noro zaljubljen, a sreča je trajala natanko en teden. Dobesedno čez noč, naslednje jutro so me začela prevevati neka negativna čustva, nekaj destruktivnega se je dogajalo v meni… Totalen udarec in zmeda čustev. Predebatirala sva mojo čustveno zmedo z dekletom in odločil sem se, da ne bom obupal nad nama. Bil sem nekaj mesecev depresiven, nato se je življenje nekako normaliziralo, nisem se več obremenjeval. Bila sva skupaj le za vikende, imela sva se fajn, vendar globoko v sebi še nisem bil prepričan, ali je vse v redu. Po nekaj letih sva šla narazen. Bilo je boleče, občutek samote, nekakšen strah pred tem. Čez kaka dva meseca pa se je pojavila punca, ki me je zopet osrečila popolnoma. Če analiziram občutke, sem se bal, da jo izgubim na začetku, saj mi ni dajala občutka, da me potrebuje in da želi resno z mano. Šele po kakem mesecu mi je vedno bolj dokazala, da je moja in da si želi biti z mano, kar me je pomirilo. Misel nanjo je bila čudovita. Res sem ljubil! Intimno sva se predajala drug drugemu in vse je teklo tako lepo in spontano. Nato mi zaupa nekaj iz svoje partnerske preteklosti, kar mi je zopet povzročilo nek strah zaradi njenega preteklega načina življenja in razmišljanja… Čez dva dni sem se pomiril, potem pa se je zgodilo, da je nisem uspel vzburiti dovolj in to sem doživel kot popoln poraz in jo že videl, kako me zapušča. Čeprav sva se o tem pogovorila, sem se začel pogrezati v depresijo in zopet se je začela zmeda čustev v moji glavi, notranji konflikti… Kako se mi lahko to zgodi, da ne čutim več tiste pristne sreče v srcu ob tako čudoviti punci??? Sedaj, po dveh mesecih? Zdaj je že tretji mesec, vztrajam z njo in sem odločen, da nekaj sam s sabo ukrenem. Kje naj se lotim problema? Problem pa je še večji, saj je moj poljub skoraj hladen in zadnje čase imam velik problem tudi s slabo erekcijo, kar zadevo še poslabša. Ona je razumevajoča, kljub vsemu to hudo prizadane mojo samozavest…
Ali mi bo uspelo ostati z njo, jo ljubiti ali je igra že vnaprej izgubljena?
Zgoraj sem prebral, da je običajen strah pred nasprotnim spolom. To pomeni, da se nisi sposoben zaljubiti ali tudi to, da se zaljubiš, vendar se nato hitro ohladiš?
Prosim za nasvet, saj nočem biti mamin sinček, želim si družino in biti dober oče svojim otrokom. Kako naj se problema lotim? Zgoraj piše, da je zdravljenje tega dolgotrajno in da le redko uspe. To me navdaja s skrbjo in dvomom vase.
Lep pozdrav in prosim tudi vse, ki imate kake izkušnje s podobnimi problemi, da mi napišete svoje mnenje.
Hvala,
Mark

Haj nevem,če je tukaj pravo mesto za moje težave ‘pa vseeno poskusiti odgovoriti.Od malega se mi že dogaja ,da si ne najdem ene prijateljice,ki bi hotela biti z mano.Tega se spomnem že iz vrtca kjer sem se igrala z neko deklico,ki pa je kar naprej pogledovala k neki drugi deklici in na koncu seveda ostala z njo.
s šolo je bilo enako.Kamor koli sem prišla so me sicer sprejeli odganjal me ni nihče le par je imel vedno vsak svoj.tako sem po šolskih hodnikih hodila vedno sama in osamljena in v duši me je bilo sram.Deklice,ki so se hotele družiti z mano pa mi niso bile všeč nevem zakaj ne bile so še na slapšem kot jas.Tudi sedaj ni drugače ko sem odrasla nihče ne čuti potrebe po druženju z mano pogovarja pa se z mano vsak.Večinoma je to pri ženskah z moškimi imam več sreče rada bi pa vedela zakaj tako.Nikoli kot otrok nisem sprejela povabila na rojstni dan,čeprav z mano ni posebno kaj narobe le staršev nisem imela ob sebi odgajala me je babica.Tudi norčuje se iz mene nihče ne,če pa navežem s kom stik kmalu ne čutijo več potrebe ,da bi me klicali.Mogoče me moti bližina ali pa imam težave z njo,vendar zavedno tega ne dojemam.Le kaj je narobe z mano,ker vedno ostajam sama.

Vaš zaupen in dragocen prispevek sem razumel kot prispevek o prijateljstvu in bolečini zaradi ne doseganja prijateljastva – PRIJATELJSKIH ODNOSOV.
Ja, ni lahko a hvala Bogu ste svojo zgodbo, svoje doživljanje podelili z nami. Hvala za zaupanje in iskrenost. Ni fer, da se vam to dogaja, tudi vi ste vredni boljšega življenja.
Močno si želim, da se osvobodite osamljenosti, sramu in še morda česa, kar ste morda pozabili omeniti in je prisotno.
Na misel mi je prišlo, koliko je pomembno prijateljstvo s človekom, kaj je prijatelj, kdo je prijatelj, kaj je kolega, kdo je kolega, kdo sem jaz, kdo je človek?
Ljudje smo družbena bitja, potrebujemo vpetost v odnose, v to sem prepričan, toda, a so res drugi ljudje odgovorni za mojo srečo?
Ko stojimo pred ogledalom se zavedajmo, da gledamo v obraz človeka, ki je odgovoren za našo srečo.
Spoštovana gospa, z vami ni nič narobe!
Morda se je potrebno samo ustaviti in pogledati kaj je za vas pravo prijateljstvo, čemu vse služi prijateljstvo, kaj je biti kolega in čemu služi, pogledati kdo je človek, ki stoji pred menoj, KDO SEM JAZ. Gospa, koliko se doživljate kot dragocenost?
Lahko prosim podelite z nami, kaj lepega ste že doživeli, kaj vas veseli, v čem se počutite izpolnjene, potrjene?
Pa morda za tem še kakšno rečemo.
Prepričan sem, da se lahko tudi za vas, v vaše dobro obrne življenje.
Veselim se vašega odgovora.
D.P.

Vaš zaupen in dragocen prispevek sem razumel kot prispevek o prijateljstvu in bolečini zaradi ne doseganja prijateljastva – PRIJATELJSKIH ODNOSOV.
Ja, ni lahko a hvala Bogu ste svojo zgodbo, svoje doživljanje podelili z nami. Hvala za zaupanje in iskrenost. Ni fer, da se vam to dogaja, tudi vi ste vredni boljšega življenja.
Močno si želim, da se osvobodite osamljenosti, sramu in še morda česa, kar ste morda pozabili omeniti in je prisotno.
Na misel mi je prišlo, koliko je pomembno prijateljstvo s človekom, kaj je prijatelj, kdo je prijatelj, kaj je kolega, kdo je kolega, kdo sem jaz, kdo je človek?
Ljudje smo družbena bitja, potrebujemo vpetost v odnose, v to sem prepričan, toda, a so res drugi ljudje odgovorni za mojo srečo?
Ko stojimo pred ogledalom se zavedajmo, da gledamo v obraz človeka, ki je odgovoren za našo srečo.
Spoštovana gospa, z vami ni nič narobe!
Morda se je potrebno samo ustaviti in pogledati kaj je za vas pravo prijateljstvo, čemu vse služi prijateljstvo, kaj je biti kolega in čemu služi, pogledati kdo je človek, ki stoji pred menoj, KDO SEM JAZ. Gospa, koliko se doživljate kot dragocenost?
Lahko prosim podelite z nami, kaj lepega ste že doživeli, kaj vas veseli, v čem se počutite izpolnjene, potrjene?
Pa morda za tem še kakšno rečemo.
Prepričan sem, da se lahko tudi za vas, v vaše dobro obrne življenje.
Veselim se vašega odgovora.
D.P.

Spoštovani ,kaj naj vam rečem.Nekoč sem o tem razpravljala z neko psihologinjo dejala mi je ,da smo otroci,ki jih drugi otrocijo opazijo kot nepopolne zaradi družine ki jo nimajo zaznamovani.Na kakšen način to opazijo sicer nisva raspravljali,rekla mi je le naj temu ne pridevljem veliko pozornosti saj se drugi ne počutijo nič drugače.Jas pa nisem čisto prepričana ,da se res ne počutijo čisto drugače,saj navežejo stike.Navežem jih tudi jas vendar se pri meni nekaj zakomplicira še sama ne vem kaj.Nekoč je k mewni prišla neka deklica iz odaljenega kraja ,spoznali sva se v takratni koloniji.Kar pojavila se je na vratih skupaj z mamo.Bila je edinka in zelo premožna.Takratnnnt nisem mogla dojeti,da je prišla k meni,ker le kako bi se ona družila z mano.Jas sem sicer živela v urejenih razmerah vendar ne s starši.Vsekakor drugče od nje.Odšli sva ven ona je veselo poskakovala okoli mene nekaj časa,dokler me ni pričelo enostavno motiti.Ni me motila njena razigranost pač pa prisotnost.Pričela sem jo spraševati,kdaj bo prišla mama po njo,češ kod da me zanima ,da nebo prišla prehitro.Vendar me je v resnici zanimalo ali bo hitro odšla.Nevem vam povedati zakaj me je to zanimalo.Verjetno je na nek način to zaslutila saj je ni bilo nikoli več,mislila sem da sem to prekrila vendar je ona to slutila.V kakšnem drugem primeru pa ni enako,želim si ostati s kom,vendar ta spontano to zaključi.Na cesti me vedno takoimenovane prijateljice vedno pozdravijo,vendar jim je krog drugih zanimivejši.Motiti me začne,ko se mi nekdo močno približa,takrat se pojavi zavora in postavim distanco in jas nevede postavim pogoj prijateljevanja.Vendar po drugi strani pa spet ni vse čisto tako,ker sem doživela ravno nekaj podobnega tudi s strani drugih.Da me drugi motijo sem opazila pri petih letih starosti.V hiši je živela deklica iste starosti,ki rekla mami,da bi rada odšla malo k moji babici.Meni se še sanjalo ni,da se v resnici želi igrati z mano prepričana sem bila,da si želi družbe z mojo babico,saj se je tako izrazila.Zaradi tega sem ji že pošiljala znake sicer na otroški način,da nisem zadovoljna,da je prišla.Nikoli pa nisem hrepenela po druženju z njo,tudi meni motilo ,ča se niigrala z mano.Ti vzorci odnekod izvirajo jas ne najdem nanje odgovora niti nevem kaj mi je.Danes edino vem ,da je ta deklica obiskovala mojo babico zaradi mene.

Tukaj so pomembni odnosi z drugimi LJUDMI. Vredno je imeti lep odnos s človekom, ki sem JAZ.
V vsem svojem bivanju, ne glede na moje telo, zavedanje kdo sem, kaj postajam, sem v resnici ali v nerealnosti, je vredno uzrti v lepoto, dobroto, ljubezen… ki je položena vame, v vas v so človeka, v naravo. ODKRIVATI TO LEPOTO IN ŽIVETI V NJEJ!
Spoštovana Neely , vabim vas, da vstopite v območje Ljubezni. Kakšno je to območje?
Hmm, Ljubezni se ne da videti, prijeti… pa vendar vemo, da JE TU.
Prepričan sem, da je človekov smisel življenja ODLOČITI SE, odkrivati lepoto, dobroto…ljubezen… v sebi, v sočloveku, v naravi… in bivati v omočju tega. Kajti v vsakega človeka je položeno dobro.
Spoštovana Neely, vabim vas, da najprej stkete lep odnos s seboj, DOVOLITE SI odkriti lepoto, ki jepoložena v vas, dovolite si odkrivati lepoto, ki je okrog vas.
Takrat, ko se odločimo iskati lepoto in jo iščemo, jo tudi najdemo. Takrat smo v območju dobrega, lepega, v območju ljubezni. Dovolite si to okusiti, doživeti kar že obstaja.
Vredno je, da se zavedamo svoje dragocenosti. Takrat, v tem bivanju lepote, stopate pred sočloveka kot dragocenost, njemu v priložnost, pa tudi če se iz odnosa ne razvije nič več.
Skozi vaš prispevek sem dobil vtis, da so ljudje, s katerimi ste imeli odnose, zaznali v vas lepoto in so zahrepeneli druženja z vami, toda ker lepote v sebi niste zaznavali sami, ste doživljali to kot ne realno.
Tudi vi lahko postanete vrhunski človek, osvobojen dvomov, strahu…
Verjemite, da ste človek v vsej enkratnosti in neponovljivosti, kjer je lepota, ljubezen…
Želim vam veliko uspeha pri odkrivanju zakladov, ki so položeni v vas, spoznajte svojo dragocenost in v tej dragocenosti stopite pred ljudi.
LEPO JE, DA OBSTAJATE!
D.P.

V življenju se velikokrat ljubezen napačno zamenjuje z navezanostjo na nekoga, kar je sicer do neke mere normalno. Ko postanejo odvisni od nekoga, ga želijo izkoristiti za to, da postane ‘mamilo’, nekdo, ki mu daje ugodje, nek občutek, ki ga želi doseči. To je zelo podobno prvi fazi zaljubljenosti. Izkoristijo ga kot nek objekt svoje zadovoljitve in ga s tem začnejo dušiti, takrat tudi on začuti, da je to zanj preveč in se začne počasi odmikati. Nočejo živeti lastnega življenja, ampak le v drugem vidijo svojo izpolnitev. Izgubijo svojo identiteto, svoj smisel, svoj jaz. Želijo, da jih nekdo potrebuje in ne more živeti brez njih. Potrebujejo potrditev drugega, da so dovolj dobri. Sicer težko ubesedim vse svoje misli, vendar bi priporočala v branje zelo dobro napisano knjigo, ki opiše simptome odvisnoti od odnosov na nazoren in zanimiv način, to je knjiga Sanje Rozman: Zaljubljeni v sanje.