ecstasy
Sory, če piješ alkohol je posledica okvara jeter in posledično tudi okvara možganov – ter demenca. Tako je z vsemi strupi, le zakaj bi bil E kaj drugačen.
Pri tako agresivnih strupih pa na demenco ni treda čakati tako dolgo. Najprej kratkoročni spomin, imena , tel št. Pomen kratic. Mogoče celo veš za razlago celotne kratice, razložit jo pa ne veš. Manjšanje besednega zakalda…. To je bilo o demenci – TO JE BOLEZEN, KI SE NE POPRAVI IN SE JO NE USTAVI.
MOŽGANSKE CELICE, SE NE OBNAVLAJO, SAME SČASOMA PROPADAJO ( NARAVNO ) – Z STRUPI NAJHITREJE.
Moja zlata lepotica, kar nedvomno si – poglej svet okoli sebe in boš ugotovila , da ne rabiš ničesar ampak prav ničesar kar pri tvojih lepih letih ne bi mogla doseč. Ne ti ne tvoji prijatelji. E -ja ne potrebujete.
Če te je tvoj napalhtal o tem ” zdravilu ” in da bo potem bolje…. Povej staršem in vama bodo poskušali pomagati.
Lep pozdrav!
Obstaja odlična preventiva in sicer ” ne vzemi droge.” Negativne posledice uživanja ekstasija se lahko pojavijo še veliko let po tem, ko ga prenehate jemati.
Očitno je, da ni nobene druge preventive kot ta, da se ne drogirate. Čakanje na trenutek, da bo kdo preko monitorja ali pa kako drugače povedal o zdravilnih učinkih ekstasija ali pa za ime neke tabletke, ki jo vzameš po tem, ko vzameš ekstazy in je vse v najlepšem redu ima lahko za posledico smrt ali pa negativne posledice vse življenje.
Življenje je lahko zelo lepo zato ga uživajte brez drog.
Saj to je menda očitno, samo če obiščeš kakega izmed partyjev. Kot da bi vstopil v opičji brlog. No, nekoliko sem žaljiva do opic, ker menim da imajo še one več pameti, kot pa tista namaškarana drhal, ki poskakuje tam z dudami v gofljah, kot kake marionete, vsi istih gibov, kakor da bi jih hudič od zgoraj za vrvice vodil.
Tle mate neki o MDMA-ju oz ecstasyu napisanega! Jas sicer jem bonbone ampak bol po redko! Svetujem pa da hkrati uživate tudi vitamine B kompleksa da se izognete določenim neprijetnim problemom ko jih bonboni povzročajo!
NOVOSTI S PODROČJA RAZISKAV IN IZKUŠENJ Z DELOM Z UPORABNIKI SINTETIČNIH DROG
Uvod
MDMA je še vedno precej priljubljena in razširjena prepovedana droga, ki je v preteklosti vzbudila veliko zanimanja med laično in strokovno javnostjo. Tako je še sedaj, saj se študije, ki skušajo potrditi ali zanikati različne posledice uporabe te droge, še vedno vrstijo. V preteklosti je bila večina tovrstnih raziskav usmerjenih v raziskovanje nevrotoksičnosti MDMAja, sedaj pa se je fokus usmeril tudi na raziskovanje vpliva MDMAja na kognitivne procese in v možnost uporabe MDMAja v psihoterapevtske namene. V članku vam ponujam prerez najzanimivejših raziskav s teh področij in nekaj izkušenj, pridobljenih v šestletnem delu z uporabniki sintetičnih drog.
Nevrotoksičnost MDMA-ja
V obdobju 2001-2005 je bilo na področju raziskovanja nevrotoksičnosti MDMA-ja, izvedenih mnogo raziskav. Raziskovalci so se osredotočali predvsem na nevrotoksičnost serotoninskih nevronov. Zelo odmevna pa je bila raziskava, katere rezultati so pokazali, da je MDMA nevrotoksičen tudi za dopaminske nevrone. Kasneje se je izkazalo, da so rezultati raziskave zaradi hude napake, storjene med raziskavo, povsem napačni. Natančnejši opisi raziskav sledijo v nadaljevanju.
Nevrotoksičnost serotoninskih nevronov
Kljub številnim raziskavam, ki so bile opravljene z namenom raziskovanja nevrotoksičnosti MDMA-ja, si rezultati le-teh še vedno niso enotni. Lyvers v svojem članku (Lyvers, 2006) navaja glavne razloge za skepso pri dokazovanju serotinergične nevrotoksičnosti MDMA-ja, ki so:
nekonsistentni zaključki različnih raziskav o obstoju in vztrajanju serotinergičnih poškodb in kognitivnih deficitov, povezanih z ekstazijem;
pomanjkanje dokazljivih povezav med fizičnimi spremembami možganov in funkcionalnimi spremembami, ki jih povezujejo z MDMA-jem;
metodološke pomanjkljivosti raziskav;
možnost obstoječih motenj še pred pričetkom uporabe MDMA-ja;
poli-uporaba drog (predvsem hkratna uporaba alkohola, kanabisa, amfetaminov in MDMA-ja ) (Gouzoulis – Mayfrank, & Daumann, 2006a);
vprašljivost prenašanja rezultatov raziskav, izvedenih na živalih, na ljudi (Easton, & Marsden, 2006; De La Torre, & Farre, 2004).
Upoštevati je treba tudi, da na psihonevrobiološke poškodbe v povezavi z uporabo ekstazija vpliva mnogo dejavnikov, kot npr. količina ekstazija uporabljena istočasno, trajanje uporabe, toleranca, uporaba večih različnih drog, genetski faktorji in temperatura okolja (Parrott, 2006). Zato zaključke o posledicah za centralno živčevje, ki jih prinaša uporaba MDMA-ja izjemno težko posplošimo in prenesemo v prakso, saj so si uživalci glede na svoj življenski slog in okoliščine v katerih uživajo ekstazi, zelo različni.
Pri vprašanju nevrotoksičnosti MDMA-ja zagotovo ne gre zanemariti tudi vprašanja smiselnosti raziskav, opravljenih v laboratorijskem okolju. Dejstvo je, da so uporabniki MDMA-ja večinoma uporabniki multiplih drog in da droge uporabljajo v zelo različnih okoliščinah. Zato je iz praktičnih pogledov precej nesmiselno razliskovati škodljivost čistega MDMA-ja, ki ga preiskovancem v telo vnašajo v laboratorijskih pogojih, saj se le ti diametralno razlikujejo od pogojev v katerih se ekstazi ponavadi uporablja.
Gouzoulis in Daumann v zaključkih preglednega članka, ki raziskuje prerez objavljenih raziskav na temo nevrotoksičnosti MDMA-ja navajata, da kljub številnim metodološkim napakam storjenih v študijah, le-te večinoma govorijo o spremembah serotoninskega sistema pri uporabnikih MDMA-ja . Tovrstne spremembe so po dolgotrajni abstinenci podvržene vsaj delni restituciji, funkcionalne napake pa lahko vztrajajo še dolgo po vzpostavitvi abstinence (Gouzoulis-Mayfrank, & Daumann, 2006b).
Do podobnih zaključkov je prišla tudi McCannova, ki navaja, da uporaba MDMA-ja sicer povzroča nevrotoksičnost serotoninskih nevronov (merjeno z gostoto centralnih serotoninskih transporterjev – SERT), kot kaže pa so tovrstne nevrotoksične spremembe serotoninskega sistema, s časom in vzdrževanjem abstinence reverzibilne. Izguba SERT je neposredno povezana z intenziteto uporabe MDMA-ja (McCann, 2005). Psihopatološki simptomi in spomin bivših uporabnikov ekstazija se s časom abstinence ne izboljšajo (Thomasius et al., 2006; McCann, 2005).
Kaj natanko povzroča nevrotoksičnost serotoninskih nevronov še vedno ni povsem jasno, najverjetneje pa je za nevrotoksične posledice odgovoren metabolit MDMA, saj v primeru, da je MDMA ali MDA injiciran neposredno v možgane glodalcev, do nevrotoksične degeneracije ne pride (Easton, N., Fry, J., O’Shea, E., Watkins, A., Kingston, S., & Marsden, C.A., 2003).
Do zelo zanimivih zaključkov so prišli izvajalci raziskave, ki je bila sicer narejena na primatih, vendar pa je za razliko od ostalih raziskav na poskusnih živalih temeljila na samoadministraciji droge. Študija je trajala 18 mesecev. V raziskavo je bilo vključenih 7 opic. 4 izmed njih so si lahko v okviru dveh, enournih časovnih obdobij dnevno samoinjicirale MDMA, 3 pa te možnosti niso imele. Eksperiment je bil izveden v zmerno ogrevanih pogojih (22 stopinj celzija), saj iz ostalih raziskav obstajajo indikacije, da hipertermija pripomore k nevrotoksičnosti MDMA-ja (Capella et al., 2006). Opice so se najprej naučile samoinjicirati kokain, sčasoma pa so določene doze kokaina nadomestili z MDMAjem in fiziološko raztopino. V povprečju so si opice injicirale 2-4 mg/kg MDMA-ja v okviru časovnega intervala. Po določenem času si opice niso več pretirano prizadevale, da bi dobile MDMA, še vedno pa so si zelo prizadevale, da bi dobile kokain. Ob koncu raziskave so si samoinjicirale manj MDMA-ja kot ob začetku (Fantegrossi et al., 2004).
Dva meseca po vnosu zadnje doze, so šestim opicam izvedli magnetno resonančno slikanje možganov, dva tedna kasneje pa so opice ubili. Analiza možganov je pokazala, da pri nobeni izmed opic ni prišlo do poškodb serotinergičnih ali dopaminergičnih nevronov. Iz eksperimenta se je pokazalo, da so v določenem času opice izgubile zanimanje za MDMA, najverjetneje zaradi nastale tolerance (podobno kot se dogaja pri ljudeh), vendar glede na analize možganov ta toleranca ni bila posledica serotinergičnih ali dopaminergičnih poškodb (Fantegrossi et al., 2004).
Zanimivo je, da je opisana raziskava pokazala tovrstne rezultate v nasprotju z ostalimi študijami, izvedenimi na poskusnih živalih, ki so pokazale serotoninsko nevrotoksičnost po večkratnem vnosu MDMA-ja . Ključna razlika med to študijo in ostalimi je, da so si v tej opice same dozirale vnos MDMA-ja , v ostalih pa je bil vnos determiniran s strani raziskovalca. Doze, vnešene od zunaj so bile mnogo višje, kot ob samoadministraciji, določene pa so bile prek modela, ki upošteva razlike v metabolizmu človeka in primatov, ki pa so mu mnogi znanstveniki glasno oporekali (Lyvers, 2006; Easton, & Marsden, 2006; De La Torre, & Farre, 2004). Tudi prek anekdotskih poročil uporabnikov ekstazija lahko zaključimo, da v veliki večini uporabniki z uporabo ekstazija po določenem času prenehajo, saj poročajo, da ekstazi sčasoma izgubi psihadelične učinke, ki jih uporabniki smatrajo za prijetne.
Iz zgoraj napisanega lahko zaključimo, da uporaba ekstazija sicer povzroča fizikalne poškodbe serotoninskega sistema v centralnem živčevju, ki pa so ob vzdrževanju abstinence vsaj delno reverzibilne. Serotinergična nevrotoksičnost je odvisna od mnogih faktorjev (okolje, v katerem uporabniki jemljejo droge, mešanje različnih drog med seboj, značilnosti posameznega organizma…). Funkcionalne spremembe in motnje v kognitivnem sistemu lahko vztrajajo še dlje časa po vzpostavitvi abstinence in to je tudi eden izmed indikatorjev, da tovrstnih sprememb ne moremo pripisati serotoninski nevrotoksičnosti, saj bi bile v tem primeru tudi te težave reverzibilne.
Nevrotoksičnost dopaminskih nevronov
Septembra 2002 je v časopisu Science izšel članek Ricaurteja z naslovom ªSevere dopaminergic neurotoxicity in primates after a common recreational dose regimen of MDMA´ (Ricaurte, Yuan, Hadzidimitriou, Cord, & McCann, 2002) oziroma ªHuda nevrotoksičnost dopaminskih nevronov pri primatih po zaužitju normalne rekreativne doze MDMA´. Ricaurte je v članku predstavil zaključke raziskave, ki jo je izvajal na primatih, ki so bili, da MDMA v normalnih rekreativnih dozah povzroča poškodbe dopaminskih nevronov, kar bi lahko pomenilo, da so tisti, ki uživajo MDMA v rekreativnih dozah, izpostavljeni večjemu tveganju za razvoj Parkinsonove bolezni kot tisti, ki MDMA-ja ne uživajo (Ricaurte in drugi., 2002). Laična in strokovna javnost je bila nad temi zaključki presenečena, saj do sedaj ni bilo indikacij, ki bi kazale na dopaminsko nevrotoksičnost MDMA-ja .
Del strokovne javnosti je na rezultate študije zelo burno odreagiral. Njihova glavna pripomba na Ricaurtejevo študijo je bila, da so bile doze MDMA-ja , ki jih je Ricaurte vnašal v telo primatov občutno previsoke in da je bil vnos neustrezen (Scientists Sharply Criticize Conclusions of New MDMA (Ecstasy) Report, 2002). Ricaurte in sodelavci so poskusnim opicam namreč injicirali MDMA v količini 2mg/kg telesne teže in sicer 3 takšne doze v šestih urah (Ricaurte et al., 2002). Če to količino prevedemo na 70 kilogramskega človeka, bi si moral ta človek v šestih urah injicirati 420 mg MDMA, kar so več kot 4 tabletke ekstazija. Poleg tega moramo upoštevati še, da povprečni rekreativni uporabnik MDMA zaužije in si ga ne injicira, kar še zmanjša njegov učinek. Res je, da se metabolizem živali in ljudi med seboj močno razlikuje. In čeprav je Ricaurte s sodelavci trdil, da je to dejanski približek realnemu stanju, mu težko verjamemo. Tudi podatek, da sta 2 opici umrli med poizkusom, dvema pa tretje doze zaradi stanja, ki se je slabšalo, sploh niso dali (vseh opic je bilo 10), govori zase. Umrlo je torej 20 % preiskovancev, smrtnost med rekreativnimi uživalci MDMA-ja pa nikakor ni tako visoka.
Oktobra 2002 je Ricaurte želel potrditi svoje rezultate še z eksperimentom, v katerem je primatom oralno vnesel MDMA v dozah od 2 do 8,6 mg/kg, kar je, če prevedemo na 70 kilogramskega človeka 140 do 602 mg. Posamično dozo je primatom vnesel trikrat, v trournih intervalih. Pri nobeni izmed poskusnih živali ni uspel dokazati dopaminergične nevrotoksičnosti. Eksperiment je nato ponovil s ponovno subkutano administracijo 2mg MDMA-ja /kg in tudi tokrat ni uspel dokazati dopaminergične nevrotoksičnosti (Comments on Ricaurte FIOA documents, 2003).
Kljub zgoraj omenjenim rezultatom, za katere je Ricaurte vedel že ob koncu leta 2002, je v strokovnih polemikah še naprej zagovarjal dopaminergično nevrotoksičnost rekreativnih doz MDMA-ja (Comments on Ricaurte FIOA documents, 2003).
Septembra 2003, torej leto dni po objavi rezultatov študije, pa so Ricaurte in sodelavci objavili zanikanje rezultatov študije. Uradna razlaga je bila, da so opicam namesto MDMA-ja pomotoma vbrizgovali d-metamfetamin (Ricaurte, Yuan, Hadzidimitriou, Cord, & McCann, 2003). V tem primeru so rezultati študije z visoko stopnjo umrljivosti preiskovancev in zmanjšanjem dopaminskih nevronov ob vnosu tako visokih doz d-amfetamina mnogo jasnejši, saj je dopaminergična nevrotoksičnost metamfetamina povsem verjetna.
Zanimivo je, da ta novica v medijih ni odmevala niti približno tako bombastično kot novica izpred enega leta.
Zanimivo je tudi, da je bila Ricaurtejeva študija financirana s strani NIDE (National Institute on Drug Abuse), ki je glavna raziskovalna vladna agencija za raziskave na področju prepovedanih drog v ZDA, državi, ki je znana po izjemno represivni in kaznovalni politiki do prepovedanih drog. Ta ªznanstveni fiasko´, kot so ga nekateri radi poimenovali v medijih je bil resno opozorilo za to, da se zavemo možnosti manipulacije z znanstvenimi rezultati v korist zaključkom, ki jih naročnik in plačnik raziskave želi doseči.
Vplivi uporabe MDMA-ja na kognitivne procese
V obdobju na katerega se nanaša članek je bilo izvedenih veliko raziskav, ki so se osredotočale na negativni vpliv MDMA-ja na kognitivne procese, predvsem na mišljenje in spomin.
Določene študije kažejo na negativni vpliv uporabe MDMA-ja na spomin. Zakzanis in Campbell (2006) sta v svoji raziskavi ugotovila, da uporaba MDMA-ja slabo vpliva na spomin, ki se z nadaljevanjem uporabe še dodatno slabša. Ob prenehanju uporabe se sposobnost spomina sčasoma izboljša ali pa se ne spremeni.
Gouzoulis – Mayfrank s sodelavci ugotavlja, da je funkcija spomina neposredno povezana s količino zaužitih tabletk ekstazija, medtem ko pogostnost uporabe ne vpliva na delovni spomin, zmožnost načrtovanja in kognitivne impulzivnosti (Gouzoulis-Mayfrank, Thimm, Rezk, Hensen in Daumann, 2003).
Druga študija Gouzoulis – Mayfranka, izvedena dve leti pozneje, ki je raziskovala dolgoročne posledice uporabe MDMA-ja na spomin pa je pokazala, da se uporabnikom kljub prenehanju uporabe MDMA-ja spomin ni izboljšal, tistim, ki so z uporabo nadaljevali pa se spomin ni poslabšal (Gouzoulis-Mayfrank in drugi, 2005). Govori torej o omejenih negativnih posledicah uporabe MDMA-ja na spomin, ki so ireverzibilne in niso povezane s stopnjo uporabe MDMA-ja , kar je v nasprotju z zaključki študije iz leta 2006, navedene v prejšnjem odstavku.
Fisk s sodelavci navaja, da imajo uporabniki MDMA-ja slabšo sposobnost logičnega sklepanja kot neuporabniki. Vendar pa so bili osebki iz skupine uživalcev ekstazija večinoma uporabniki večih drog, zato teh sprememb ne moremo pripisati izključno MDMA-ju (Fisk, Montgomery, Wareing in Murphy, 2005).
V povezavi z uporabo MDMA-ja (tudi tukaj je opazna povezava med resnostjo motenj in količino MDMA-ja ) se kažejo tudi motnje učenja, spomina in prepoznave (Quednou et al., 2006a).
Kot vidimo, so tudi rezultati študij, ki raziskujejo vpliv MDMA-ja na kongnitivne funkcije, do neke mere nekonsistentni. Eden izmed razlogov za tovrstne razlike leži gotovo v metodoloških napakah, saj so uporabniki MDMA-ja večinoma uporabniki multiplih drog, zato sprememb ne moremo pripisati le MDMA-ju. Že dalj časa je na primer znano, da kanabis negativno vpliva na sposobnost kratkoročnega spomina. Glede na to, da uporabniki MDMA-ja v veliki večini uporabljajo tudi kanabis se je smiselno vprašati kakšne vplive na upad kognitivnih funkcij ima tovrstna kombinacija prepovedanih drog. Na to vprašanje se je osredotočil Dafters s sodelavci, ki je ugotovil, da je pri uporabnikih, ki hkrati uporabljajo kanabis in MDMA, kratkoročni spomin okrnjen v enaki meri kot pri osebah, ki uporabljajo izključno kanabis (Dafters, Hoshi in Talbot, 2004). Iz napisanega torej ne moremo z gotovostjo zaključiti, da MDMA tudi sam po sebi negativno vpliva na sposobnost kratkoročnega spomina.
Tudi vzrok za nastanek motenj v kognitivnih procesih pri uporabnikih ekstazija ni znan. Najverjetneje tovrstne motnje niso povezane z nevrotoksičnostjo MDMA-ja, saj bi v tem primeru kognitivne motnje sčasoma izzvenele, tako kot se delno obnovi poškodovan serotoninski sistem. Ni tudi jasne povezave med motnjami delovnega spomina in kortikalno aktivacijo, kar govori v prid zgoraj navedenemu (Daumann, Fimm, Willmes, Thron in Gouzoulis-Mayfrank, 2003).
Glede vpliva uporabe MDMA-ja na kognitivne procese lahko torej zaključimo, da uporaba MDMA-ja negativno vpliva na funkcije spomina, učenja in prepoznave. Tovrstne motnje se z abstinenco lahko izboljšajo ali ostanejo enake, z nadaljno uporabo MDMA-ja pa se lahko dodatno poslabšajo ali ostanejo enake. Glede na zapisano je očitno, da na upad kognitivnih funkcij poleg uporabe MDMA-ja vplivajo še drugi faktorji in je zato to področje potrebno še dodobra raziskati, preden bomo lahko z gotovostjo zaključili kakšen vpliv ima uporaba MDMA-ja na te procese.
Psihične posledice uživanja ekstazija
Tako znanstvene raziskave, kot praktične izkušnje kažejo na to, da se uporabniki ekstazija srečujejo z različnimi psihičnimi težavami.
Quednov navaja, da je pri bivših uporabnikih MDMA-ja opaziti višjo stopnjo impulzivnosti in slabšo sposobnost odločanja v primerjavi z bivšimi uporabniki kanabisa in osebami, ki v življenju niso uporabljale drog (Quednou in drugi., 2006b).
O višji stopnji impulzivnosti, pa tudi anksioznosti, iskanja dražljajev, somatskih težav, obsesivno kompulzivnega vedenja in psihoticičnih motenj govori tudi Daumann s sodelavci (Daumann, Pelz, Becker, Tuchtenhagen in Gouzoulis-Mayfrank, 2001). Tovrstne motnje so povezane tako s pogosto uporabo ekstazija, kot s pogosto uporabo kanabisa. Po kontroli uporabe kanabisa, v veliki večini med skupinami ni bilo opaziti statistično pomembnih razlik. Rezultati nakazujejo, da je sočasna uporaba ostalih drog (predvsem kanabisa) z ekstazijem ključna za opisane spremembe..
Za razliko od prej navedenih raziskav, pa Thomasius s sodelavci navaja, da se uporabniki ekstazija v prevalenci psihičnih težav statistično pomembno ne razlikujejo od neuporabnikov drog. Tudi depresivne in anksiozne težave se pri uporabnikih ekstazija ne pojavljajo pogosteje kot v kontrolnih skupinah ali splošni populaciji, zato je ªsamomedikacija´ zaradi tovrstnih predobstoječih motenj pri uporabnikih ekstazija malo verjetna. Očitno pa je prav uporaba ekstazija povezana z nastankom afektivnih, anksioznih in kognitivnih težav, sproženih z zaužitjem psihoaktivnih substanc, saj so te motnje pogostejše pri uporabnikih ekstazija kot pri uporabnikih večih drog (Thomasius et al., 2005).
Za uporabnike ekstazija, ki drogo uporabljajo dlje časa, je značilen postopen nastanek tolerance. V skladu s tem se uporabniki pogosto poslužujejo uživanja droge v večjih količinah, pogosteje in v ªbingih´. Kronična toleranca in ªbinge´ uporaba sta statistično povezani z večjo stopnjo pojavnosti psihičnih simptomov (Parrot, 2005).
Iz zgornjega sestavka je razvidno, da obstajajo indikacije, da so določene psihične motnje povezane z uporabo MDMA-ja. Veliko vlogo v nastanku teh motrenj najverjetneje igra uporaba večih drog, značilna za uporabnike ekstazija in pogostnost uporabe.
V Sloveniji, v sklopu programov Združenja DrogArt, delujemo na področju svetovanja zaradi težav, povezanih z uporabo drog od leta 1999. V teh letih svetovalnega dela smo bodisi samostojno bodisi s sodelovanjem psihiatra obravnavali psihične posledice, povezane z uporabo drog, kot na primer: sprožena psihotična stanja s simptomi shizofrenije in depresije, anksiozne težave, sociane fobije in panične motnje. Zapleti, ki jih opisujem so nastali po uporabi ekstazija ali katere druge stimulantne droge, nemalokrat pa tudi kot posledica kombinacije zaužitih drog. Doza načeloma ni vplivala na nastanek in stopnjo izraženosti simptomov, saj so nekateri neželene psihične reakcije doživeli že ob zaužitju dokaj nizkih doz (npr. ena tabletka ekstazija).
V dveh primerih je prišlo do nastanka simptomov shizofrenije v smislu nanašalnih, paranoidnih in megalomanskih blodenj. Pri obeh primerih sta bili osebi v mladosti izpostavljeni hudemu psihičnemu in fizičnemu trpinčenju, ena je imela v družinski anamnezi že izraženo shizofrenijo pri materi.
Po uporabi ekstazija, so k nam po pomoč prišli mladostniki, ki so trpeli zaradi paničnih napadov, socialne fobije in napadov anksioznosti. Pri teh mladostnikih se je izkazalo, da se je pri uporabi ekstazija, v katerem je bil najverjetneje MDMA, sprožil nenadzorovan uvid v nezavedni del sebe, ki ga je bilo mladostnikom težko sprejeti. Prišlo je do spominjanja travm iz preteklosti, ki so jih mladostniki potlačili, MDMA pa jim je izkušnjo iz nezavednega priklical v stanje zavesti. To je za mnoge osebe lahko travmatski dogodek, ki ga stežka sprejmejo in se zato tovrstno nesprejemanje lahko pokaže v obliki depresije, tesnobnih napadov in anksioznosti.
Imeli smo tudi nekaj svetovalnih izkušenj z uporabniki ekstazija, ki so doživeli tako imenovani post travmatski stresni sindrom, ki se lahko pojavi, če uporabnik pod vplivom psihadelične droge doživi neprijetno izkušnjo, ki je zanj travmatska. Neprijetni občutki oziroma tako imenovani ªflashbacki´ se jim tako lahko pojavljajo še nekaj časa po izzvenitvi simptomov zadetosti, v situacijah, ki jih spominjajo na neprijetno izkušnjo v stanju zadetosti. Uporabnik lahko na primer doživi izjemno neprijetno izkušnjo zadetosti v nekem klubu z glasno glasbo in gnečo. Nato te občutke popolnoma podoživi vsakokrat, ko se znajde v prostoru z glasno glasbo ali gnečo.
Vse zgoraj opisane težave se lahko, če uporabnik ne poišče strokovne pomoči, ali je pomoč neustrezna, sčasoma poslabšajo, poglobijo ali preidejo v druge, resnejše simptome. Vsi uporabniki, ki so se obrnili po pomoč na DrogArt, so bili ob prvem obisku izjemno prestrašeni, saj so bili prepričani, da so njihove težave posledica nepopravljivih okvar možganov, ki naj bi jim jih prizadejal MDMA. Zanimivo je, da se jim je simptomatika izboljšala praktično takoj, ko so s strani svetovalnega delavca dobili informacijo, da temu najverjetneje ni tako.
Za možnost okrevanja je otežujoče tudi prepričanje, ki ga imajo nekateri izmed svetovancev, da so ªbolni´, da jim je ªto naredila droga…´. Če svetovanec prevzame pasivno vlogo v svojem stanju in tako prevzame stališče nemočnega bolnika, ki ne more narediti ničesar, da bo bolezen izginila je to lahko slabše izhodišče za svetovalni odnos. Takoj, ko se svetovanec začne zavedati, da je sam odgovoren za svoje stanje in s pomočjo svetovalca začne odkrivati tehnike, ki pripomorejo k boljšemu počutju in jih začne tudi uporabljati, se stanje začne izboljševati.
Terapevtske in svetovalne smernice za delo z uporabniki, ki imajo težave zaradi stimulantnih drog
S pomočjo motivacijskega svetovalnega razgovora z elementi vedenjsko-kognitivne terapije se lahko ob motiviranosti klienta uspešno odpravi vse zgoraj opisane simptome razen izraženih psihotičnih težav, ki potrebujejo psihiatrično obravnavo. Izjemno pomembna je pomiritev klienta in motivacija za aktiven pristop k reševanju težav. Vloga svetovalca je, da klientu pomaga pri odkrivanju tehnik, ki mu lahko pomagajo pri spopadnju z izraženimi težavami (vedenjsko-kognitivne tehnike) in ga motivira za vztrajanje pri spremembah.
Tudi pri močno izraženih paničnih napadih, depresijah in socialnih fobijah, ob dobri motiviranosti klienta, mnogokrat ni potrebna medikamentozna psihiatrična terapija. Seveda pa mora biti svetovalni delavec dovolj kompetenten, da ob neuspehu svetovanja, skupaj s posameznikom poišče zanj ustreznejšo obliko pomoči ali pa ga že ob prvem obisku napoti po pomoč drugam. To pa je v Sloveniji nemalokrat težko, saj pri nas primanjkuje psihoterapevtskih in psihiatričnih terapevtskih programov, ki bi bili usmerjeni v tovrstne težave. Obstaja več terapevtskih programov za posameznike, ki imajo težave z uporabo heroina, za posameznike, ki imajo težave zaradi uporabe psihostimulansov pa ne. Pomanjkanje tovrstnih programov predstavlja težavo predvsem osebam z urejenim socialnim statusom, ki so vključene v šolski sistem ali imajo redno zaposlitev. Takšne osebe se namreč ne želijo vključiti v celodnevne programe, ki so v Sloveniji dobro razviti, saj bi to pomenilo izgubo socialne varnosti. Zato se v Sloveniji pojavlja potreba po ustanovitvi kakovostnega psihoterapevtskega programa, ki bi bil namenjen ljudem z izraženimi psihičnimi motnjami, povezanimi z uporabo stimulantnih drog in bi sledil potrebam tovrstne populacije.
Uporaba MDMA v psihoterapiji
Preden so MDMA uvrstili na listo prepovedanih psihoaktivnih snovi, so ga nekateri psihoterapevti uporabljali v psihoterapiji, predvsem v terapiji post travmatskih stresnih motenj. Iz tega obdobja ne obstajajo nobeni znanstveni zapisi o teh eksperimentih, zato so podatki o tej temi pomankljivi.
Leta 2002 pa je ameriška neprofitna raziskovalno-izobraževalna organizacija MAPS (Multidisciplinary Association for Psychadelic Studies) s strani FDA (Federal Drug Administration) in španskega Ministrstva za zdravje pridobila dovoljenje za izvedbo obširne raziskave o uporabi MDMA-ja v psihoterapiji. Študija se izvaja pri osebah, ki trpijo za kroničnim post travmatskim stresnim sindromom, katerega simptomatika se do sedaj ni izboljšala kot odgovor na vsaj eno izmed vrst konvencionalne terapije. Študija bo predvidoma trajala pet let in je teoretsko in metodološko izjemno kvalitetno zastavljena, saj je sestavljena iz večih zaporednih študijskih faz, ki se med seboj nadgrajujejo.
Zakaj ravno MDMA?
MAPS že dalj časa raziskuje možnost uporabe psihadelikov v psihoterapiji, MDMA pa se je zaradi svojih specifičnih lastnosti (razmeroma kratko obdobje delovanja, izjemno majhen poseg v kognitivne funkcije v času delovanja, sproženje emocionalno toplih občutkov in občutkov samosprejemanja, ter zmanjšanje obramb in strahov) do sedaj izkazal kot najbolj primeren psihadelik za ta namen. Pod vplivom MDMA-ja se ob primernem vodstvu največkrat osebe lahko same odločajo ali bodo določen psihološki material, ki se jim poraja ªspustile naprej´ ali ne. MDMA pretežno deluje na emocionalni ravni in ne vpliva v veliki meri na kognitivne procese, zato si klient dogajanje v času terapije pod vplivom MDMA-ja zlahka zapomni.
Tveganja, povezana z uporabo MDMA-ja se izjemno zmanjšajo, če oseba MDMA zaužije v kontroliranih pogojih. Predvsem je tukaj pomembna primerna doza in dovolj nizka zunanja temperatura (Malberg, Sabol, & Seiden, 1996; Malberg in Seiden, 1998), ki praktično izniči možnost nastanka vročinskega udara in zmanjša akutno nevrotoksičnost, s kontrolo vnosa tekočin pa lahko tudi izjemno zmanjšamo možnost nastanka možganskega edema.
Vsekakor bo potek študije, ki odpira možnost uporabe MDMA-ja v psihoterapiji zelo zanimivo spremljati.
Zaključek
V obdobju zadnjih štirih let se je fokus raziskovanja posledic, ki jih MDMA ima za uporabnike, razširil iz raziskovanja negativnih posledic uporabe te snovi (nevrotoksičnost, kognitivne spremembe), na raziskovanje potencialnih terapevtskih učinkov MDMA-ja za uporabo v psihoterapiji. To je vsekakor velik korak k de-demonizaciji te psihoaktivne snovi, katere priljubljenost med rekreativnimi uporabniki je še vedno visoka. Kljub temu, da MDMA vodilno mesto na lestvici grešnega kozla za marsikatere zdravstvene in psihološke motnje počasi predaja drugim drogam, pa vseeno ne smemo pozabiti na tveganja povezana z uporabo te snovi in življenskim stilom, ki so mu podvrženi uporabniki MDMAja in, ki jih uporabniki lahko občutno zmanjšajo z upoštevanjem pravil zmanjševanja škode.
Dejstvo je, da je MDMA močna psihadelična droga, ki poleg navidezno preprostih in prijetnih učinkov ponuja uporabniku globok uvid vase, kar je za neketere nepripravljene in nezrele uporabnike lahko zelo travmatsko doživetje, predvsem če v procesu niso ustrezno vodeni. Menim da je poleg fizičnih posledic, ki jih tvegana uporaba MDMA-ja lahko ima za zdravje, to glavna nevarnost na katero je treba uporabnike opozoriti, pripraviti in jim v primeru težav ponuditi ustrezno svetovalno ali psihoterapevtsko pomoč.
V Sloveniji bi bil vsekakor nadvse dobrodošel in potreben kvalitetno izdelan terapevstki program za ljudi, ki imajo psihološke težave, sprožene z uporabo psihadelikov. Ti ljudje so ponavadi socialno uspešni, vključeni v šolski sistem ali z redno zaposlitvijo. Izjemno pomembno je, da je terapevtski program zasnovan na način, ki ne ovira njihove siceršnje socialne vključenosti, vseeno pa jim nudi kvalitetno in intenzivno terapevtsko podporo pri premagovanju težav.
Po najnovejših raziskavah, esctasy ne uničuje možganskih celic. Tako da so nekateri odgovori nad menoj irelavantni.
http://www.huffingtonpost.com/2011/02/20/ecstacy-doesnt-damage-the_n_825704.html
Uničuje, ne uničuje, uničuje, ne uničuje…
Po svoje niti ni tako pomembno, pomembno je, ali sem vreden te okupacije ali še boljše, trajnejše, enostavnejše , ali sem vreden, da sem prikrajšan za vse tisto dobro, za kar sem prikrajšan, ko se ukvarjam s temi rečmi… hm, hm, hm…
Človek kaj je tvoj smisel življenje, živeti , životariti, umreti…?
Koliko se zavedaš svoje dragocenosti, koliko se zavedaš, da si del narave, kolikšno je tvoje spoznanje zavedanja tebe samega – kolega kdo si, od kod prihajaš, kam greš…?
Kljub vsemu, LEPO JE, DA OBSTAJAŠ!
Zanimiva prispodoba o prazni slami.
Ja, ko vdarim po kupu suhe slame zletijo zrna le z nekatere, ko vdarim drugič in vsakič naslednjič je pač tako, da se med tem udari tudi prazna slama, ker je zajeta celota.
UPOŠTEVANJE CELOTE je v življenju – v bivanju , pomembno le takrat, če to vidim, to spoznam.
marekkk, kaj vidiš ti, v kaj gledaš ti, s čim (ne s kom) imaš odnos?
Koliko si se približal realnosti, koliko se zavedaš svoje enkratnosti, neponovljivosti, dragocenosti…?
Si že našel smisel življenja?
Resnično ti želim, da odkriješ smisel, in Ljubezen zaradi katere smeš obstajati.
Jaz mislim, da E ne uničuje možganov..
Pač sprostijo se tisti hormoni sreče in uživamo in plešemo in to je to.. izčrpa se telo ful.
Zato je pomoje ravno zaradi tega ne pametno,da se bonbončke kr tkole je…
Pa pol nimaš rednih spalnih in prehrambenih navad.. drgač pa… ne vem no.. da bi uničeval možgane?
Upam,d ane no.. .:)