Psihiater in marihuana
Pozdravljeni,
pred dobrim mesecem sem po več letih prenehal kaditi marihuano, kar sem v tem času počel skoraj vsak dan, z občasnimi eno- do dvotedenskimi prekinitvami.
S prekinitvijo se je pojavila (oz., če bolje pomislim, postala bolj očitna) depresija (imam vse znake, ki jih opisujejo različne spletne strani na to temo) in osamljenost (ker sem hkrati z opustitvijo trave “opustil” tudi družbo, ki je temeljila skoraj izključno na – drogi).
Zanima me, če menite, da naj se z mojimi težavami obrnem na psihiatra ali izkoristim katero od oblik za pomoč zasvojenim z mamili?
Hvala lepa za odgovor.
Lep pozdrav!
Menim, da morate odgovor poiskati pri sebi na način, da se vprašate kakšna pomoč bi bila za Vas najprimernejša. Če je depresija neprestana in ne vidite poti naprej, oziroma pogosto razmišljate o suicidu menim, da je stvar lahko zrela tudi za psihiatra.
Če pa so depresivna stanja občasna in vam droga v tistih trenutkih pomeni rešitev problema pa Vam svetujem, da obiščete kakšnega psihologa s katerim bi lahko našla rešitev vašega problema na zdrav način.
Sam pa Vam svetujem, da začnete bolj aktivno živeti saj je to tudi rešitev depresije. (delo, učenje, športne aktivnosti, obujanje hobijev, iskanje novih prijateljstev – lahko preko športa…)
Pozdravljen Matjaž!
Tudi sama sem se počutila podobno, zato mogoče ni slabo, da kaj napišem.
Kadila sem kar nekaj let, v srednji šoli sem bila v dijaškem domu in bila redno nad oblaki, v odlični kadilski formi, klapa je bila prava..
Sr. šola se je končala, odločitev je bila v moji glavi že nekaj časa…
Sprva je bilo zelo težko, počasi sem zmanjševala, manjkala mi je tista aroma in občutki, še bolj pa stari prijatelji, saj smo se vsi nekako porazgubili, vsak je šel po svoje.. Mogoče je bilo to dobro. Spoznala sem, da to, kar smo počeli, ne bi vodilo nikamor.
A v meni so bili grozni občutki, ki jih prej ni bilo. Nisem imela ne volje ne moči, nisem se znala uživet v stvari, ki so me prej zanimale. Vse mi je postalo nekako ravno. Pogrešala sem pogovore s prijatelji (bili so res pravi!), zapirala sem se vase…
No, zdaj ne kadim pol leta (ne popolnoma, ampak v primerjavi z najstniškimi leti, ko smo bili vsak dan zapohani, ga zdaj prižgem mogoče 2x na mesec).
Začela sem nekako znova, gledati na življenje pozitivno- brez opoja te čudežne rastlinice, rada hodim v naravo, ukvarjam z glasbo, jogo..
Imam nove prijatelje, čeprav ne rečem, da ne pogrešam prejšnjih.
Še vedno so trenutki, ko se počutim obupno, samo. Takrat bi najraje bila med dobro staro družbo in enega skadila. Resnično!
Matjaž, povej še kaj več, mogoče si lahko pomagava (?!)
Pa lep pozdrav!!
Pozdrav nazaj, Matjaž!
Hja, kako najti nove prijatelje.. V bistvu, z eno besedo, težko. Jaz sem porabila veliko časa in še več energije. Ni mi bilo lahko, res.
Največ sem jih spoznala pri jogi, začeli smo z običajnimi pogovori, kasneje smo skupaj izkoristili naš prosti čas- šport, kino, kakšna zabava, popoldanska kavica, pogovor… Ugotovila sem, da je veliko ljudi nekako osamljenih, samih in išče družbo, pa ne ve kako in kje začeti.. Saj res ni lahko. Moraš biti prav zelo ekstravertiran človek, vedno v dogajanju, zgovoren, zabaven.. Jaz sem lahko taka šele takrat, ko ljudi poznam. Nikoli se ne bi nekam vsiljevala (zabave, druženja..), če ne bi bila povabljena. Verjamem pa, da je pomembna vljudnost in predvsem iskrenost. Biti moraš to kar si, pokazati pravi jaz, da se ne pretvarjaš biti “nekdo”, ker te slej ko prej skapirajo. Pa tudi sam se ne počutiš dobro v koži, ki ni tvoja… In kdor si želi prijatelja, ga tudi najde, verjemi. Le delati moraš tako, kot bi želel, da bi oni s tabo. Mogoče ti kdaj spodleti, misliš si, da je bilo škoda vsega truda, ampak to je redko. Zgodi pa se, ampak obupati nikoli! Ljudje opazijo in če imaš dobre namene, ni vrag, da ne najdeš nekoga.
Zdaj smo mi, ki hodimo na jogo, cela mala družinica, čeprav imam le dve prijateljici in enega prijatelja, ki jim res lahko zaupam. V bistvu to niti ni malo. Dovolj je, da je vsaj eden tak, ki veš, da ga lahko zbudiš ponoči, da se lahko k njemu zatečeš po pomoč, pa tudi na obisk, ker veš, da te bo vedno vesel.
Želim ti veliko uspeha in osebne sreče!
LP! Jazza
Pozdravljeni,
od 15. leta redno kadim vse z vsebino THC, danes sem star 30 let.
Nikoli mi ni pretirano voda tekla v grlo (pa se ne pritožujem, nasprotno).
Prihajam iz urejene družine (oče je rekreativen alkoholik: 2x na teden se napije in je samo verbalno agresiven). Ljubezensko življenje je z nekaj svetlimi prekinitvami na psu.
Sem redno zaposlen in nadvse zadovoljen z delom in kolektivom.
V prostem času se ukvarjam z dejavnostjo, ki sedaj, ko se obrača v profesionalizem, zahteva vse več časa in zbrano glavo. V to početje sem vključil še 4 prijatelje/-ice in skupaj lepo napredujemo. Ostalim je to en projekt v vrsti, meni danes pomeni skoraj vse. Skromno povedano. V resnici se nam obeta možnost živeti od tega in poleg tega še videti svet skupaj. Skupno početje nam je vsem neizmeren užitek, poleg tega je odziv na naše predstave neverjetno dober. Družba, s katero sem preživel 10 let pred pričetkom ukvarjanja z omenjenim (v podrobnosti se zaradi anonimnosti ne spuščam), in s katero sem preživel mnogo zadetih dni, počasi a vztrajno odhaja iz mojega življenja. Ne pa navada, ki se je v tej družbici tako močno zasidrala vame.
Ciljev ob današnjem načinu življenja ne bom dosegel-vsaj tistih nadpovprečnih ne…in brez teh ciljev ne bi živel, ampak životaril.
Kljub zavedanju, da je učinkovitost vaje doma z zakajeno glavo veliko manjša kot bi (menda) lahko bila, se ne morem pripravit do večih ur dela na dan (po službi), ne da bi se pred tem zakadil. Cilji zahtevajo največjo možno psihofizične pripravljenosti in predvsem maksimalno mero samozaupanja. Končni produkt se odvije na odru…
Vse napisano ne gre skupaj z omamo in vem da sem se lotil življenskega projekta, za katerega mi ne more zmanjkati motivacije-pa sem še vedno en začetnik…, ki se lovi okrog samega sebe, namesto, da bi hudiča zgrabil za rogove in preprosto (z malo treznejšo glavo) v nekaj letih, če ne prej – zmagal.
Razlogov za pozitiven pogled na življenje imam kar nekaj in to očitno ni dovolj, da bi se končno osvobodil zasvojenosti. V bistvu gre za to, da ne najdem moči za odvreči navlako, ki me po lastnem mnenju najbolj upočasnjuje na poti…paradoks, ki mu ne pridem do konca…
Če sam ne bi dovolj dolgo razmišljal in se poskusil (z očitno napačnimi ljudmi) pogovorit o tem, tega pisma ne bi poslal. Preden zafuram enkratno možnost leta 2005, naj mi prosim nekdo svetuje, kaj mi je storiti. Ja, vse je v glavi pravijo-ampak nekaj pa že mora bit na tem, da obstajajo skupine za pomoč. Tole je moj prvi poskus. Poskusi v sami glavi do danes kljub neštetim obljubam samemu sebi niso obrodili ničesar.
Eno samo jamranje boste rekli, meni pa res že vse skupaj preseda…
Osebno mislim, da se mora človek toliko zaposliti, da mora biti toliko aktiven, da pozabi na omamo.
Da je potrebno sprogramirati dan z aktivnostmi tako, da padeš utrujen v posteljo. Iz sebe je potrebno izvleči vse kar je možno.
Kdo se omamlja? Tisti, ki mu je dolgčas. Tisti, ki preveč tuhta in premalo aktivno živi. Tek, hoja v hribe, branje knjig…..poučnih ne šund romani, hobiji in vsakodnevno delo…….Če je da izpopolnjen z aktivnostmi in da vmes še obilo prebereš takšne literature, ki govori o zdravljenju, o drugačni miselnosti, o duhovnosti……si na poti ozdravljenja.
pozdravljeni!
stara sem 18 let in travo uživam od štirinajstega leta.včasih sem jo Uživala v zelo majhnih količinah,bila sem zmerna, največkrat sem odklonila.na travo sem imela pozitiven pogled in trdila sem, da ne povzroča odvisnosti. Sedaj je drugače.V zadnjem letu ni minil dan, da ne bi pokadila jointa.V zadnjih šestih mesecih se ni zgodilo, da sem jih pokadila maj kot pet ali celo deset na dan…prej sem bila uspešna,srečna in zadovoljna, sedaj ne živim, ampak preživljam in se prebijam.komaj.pred kratkim sem skušala kajenje opustiti, pa mi ne gre najbolje..ne znam in ne morem…ne želim se zdraviti v skupini.kam naj se torej obrnem po pomoč?
lp.
Pozdravljena
Me veseli, da si končno spremenila mišljenje in pogled na kajenje marihuane. Ne mislim pametovati saj smo na to temo na naših straneh že dostikrat pisali. Definitivno redno kajenje marihuane povzroča veliko težav, že sama si ugotovila da to početje ne pelje več nikamor. Vemo, da uporaba marihuane lahko sproži motnje pri zazanavnju samega sebe, kar lahko vodi v razdvojenost osebnosti itn. vse to v globoko stisko, lahko pride do hudih psihičnih kriz. Nedvomno ponavljajoče se uživanje kanabisa rojeva psihično krizo. Sleherni poskus podcenjevanja kanabisa pod pretvezo »mehkega mamila«, ki da nima učinkov na psihično stanje in organizem je neodgovoren. Pri svojih osemnajstih si povsem nezadovoljna, nesrečna se le še prebijaš namesto, da bi žarela od mladostne energije, imela voljo do življenja, ki je nadvse lepo tega pa v travi zagotovo ne najdeš. Iskreno ti predlagam, da pogumno stopaš naprej, za začetek popolnoma opustiš kajenje, se obrneš na strokovnjaka saj zgolj prekinitev kajenja ni dovolj, je pa začetek, vztrajaj! Pokliči na spodnjo telefonsko številko, da se dogovoriva kako naprej saj lahko prideš k nam na individualni pogovor, kjer bomo skupaj dorekli kakšna oblika pomoči bi bila zate najprimernejša.
Pozdravljena mama
Sive lase vam povzroča sin, ki že nekaj časa kadi travo. Morda bi bilo potrebno vedeti kakšno je sicer njegovo življenje, živi doma, je zaposlen, ima svojo družino, hobije, »zdrave« prijatelje, ima odgovornosti v življenju ipd. Preveč površinsko bi bilo sklepati, da sin potrebuje zdravljenje oziroma ga ne potrebuje. Za priznanje in svoj lasten uvid so potrebne okoliščine (negativne), ni mi znan podatek koliko so njegove razsežnosti v življenju že porušene. Posledice neodgovornosti je vedno potrebno občutiti. V kolikšni meri je te neodgovornosti že občutil nam tudi ni poznano.
Zaupajte nam kaj več o vašem sinu- za konkretne informacije me pokličite na brezplačno telefonsko številko 080 12 21
Lep pozdrav, se slišimo
Spoštovani!
Ker več ne vem ne kam ne kako, se obračam na vas v upanju, da mi boste lahko pomagali.
Pravzaprav sploh ne vem kje naj začnem.
Imam sina, starega 25 let. Menim, da je hudo zasvojen, z alkoholom, travo in morda ��e s čim. Lanko leto je sicer “nehal” piti, mislim, da je bilo to tam v avgustu in kar nekaj časa je bilo dobro in je bil trezen, hodil je v službo, srečal je punco in mislila sem, da se je že vse uredilo. Žal pa se je že letos jeseni vse spet začelo znova. Medtem je pustil službo, s punco sta nekaj časa živela pri meni, pred slabim mesecem sta se preselila drugam.
Medtem sva enkrat z njegovo punco obiskali njegovega zdravnika, ki nama je svetoval naj pokličeva dežurnega zdravnika, ki nama bo pomagal in ga poslal tudi na psihiatrijo, če bo to potrebno. Na psihiatriji pa je dobesedno postal angelček in je mene prikazal kot psihopata in ni dosti manjkalo, da tam zadržijo mene. Psihiatri so mi samo zatrjevali, da mu ne morejo pomagati, če sam ne prizna, da je alkoholik in se ni pripravljen zdraviti sam .
Pred nekaj dnevi se je zgodilo nekaj podobnega. Medtem ko sem bila v službi, je bil doma, ker se je “kao” skregal s punco, si kupil kdo ve koliko litrov vina (doma sta ostali samo 2 prazni steklenici). Ko sem zvečer on 10h klicala še njegove “marihuanske prijatelje”, so mi le-ti zatrdili, da ga niso videli. Ko sem vseeno preverila še pri njem doma, je punca potrdila, da je prišel domov približno okrog 10h zvečer. Ko sem danes prišla tja, je že imel spet odprto steklenico. Povedal mi je, da me nikoli ne želi več videti, da se je verjetno njegov oče oz. moj mož raje sam “fental” kot da bi ��ivel z mano (umrl je v prometni nesreči, ko je bil sin star 5 let, bil je dvakrat zdravljen alkoholik-neuspešno), da sem zmanipulirana, da mi pomenijo samo materialne vrednote, skratka bil je zloben, nesramen, nasilen.
Stanovanje sem zapustila, zdaj pa iščem pomoč. S psihiatri najbrž ne bo nič, ker imajo najraje zdrave, kljub temu, da mislim, da gre že za kakšno obliko shizofrenije, saj niti v treznem stanju ne premore več realnega razmišljanja. Najbrž igra tu veliko vlogo tudi marihuana, saj punca pravi, da vsak dan začne s travo in jo tudi veliko pokadi čez dan. Ne vem sicer od kod mu denar, je pa res da mu jaz včasih dam denar, ko me prosi za bencin.
Prosim vas, kaj lahko storim zanj, če pa noče moje pomoči.