Spoštovani g. Robi,
na žalost si moram tudi jaz končno priznati, da je moj brat odvisnik. Sicer ne vem točno, s čim vse se drogira, ker ničesar ne pove in zdaj smo v fazi “spoznavanja” teh zadev, tako starši kot tudi midve s sestro.
Je študent in ima štipemdijo, vendar bi mu radi prerprečili dostop do denarja, po drugi strani pa bi se radi kar najmanj vtikali v njegove zadeve, da ne bo kakšnih nepotrebnih nesoglasij.
Od banke je ravno ta teden dobil prvi opomin, ker je v negativnem stanju. Ali mislite, da je pametno, da banki predlagamo blokiranje njegovega računa? Ali imate kaj izkušenj s tem, ali je to pravno sploh mogoče – pač glede na to, da je on odrasla samostojna oseba in da na njegovem računu ni nihče pooblaščen?
Drug problem je mami, ki jo je vse skupaj tako prizadelo, da se je v hipu postarala za par let, ne spi, premalo je,… Ne ve, ali naj se začne udeleževat skupin, kot je vaša ali ne, saj sama o sebi misli, da si izmišlja le najbolj črne scenarije in to samo še slabša celotno stanje. Danes mi je omenila, da bo šla k zdravniku, saj pod takim stresom ne more več živeti. Ne vem kako bo, saj bratova odvisnost lahko traja še leta. Potem je še rekla, da ko bo vsega konec, bo pa ati že itak star in bosta pomrla…
Do brata čutim le jezo, vem da je to grdo, ampak si ne morem pomagati. Kakšne bratske ljubezni pa ni..
Hvala vam, ker ste si vzeli čas in upam, da vas še kdaj lahko kaj povprašam.
LP

Lep pozdrav!
Odkritje zasvojenca v družini lahko primerjamo s sršenjim gnezdom. Ko ga odkrijemo in v njega podrezamo vse okoli nas zabrenči. V strahu si pokrijemo obraz in zbežimo. Tudi, ko odkrijemo zasvojenca si želimo, da bi najraje zbežali stran od vsega tega vendar ne moremo. Tvegati moramo in podrezati vanj ter pri tem sprejeti dejstvo, da nas bodo njegovi piki tudi boleli.
Svetujem Vam, da si pred bratom ne zatiskate oči.
Pogovorite se z njim koliko časa je na drogi, kakšno drogo uporablja, kaj mu droga v življenju predstavlja oziroma pomeni. Pridobite si čimveč podatkov o njegovem načinu življenja in razmišljanja. Ali si želi prekiniti z drogo? Več možnosti imate, če boste nastopili v družini enotno.
Če bi mi povedali več podatkov o njegovem življenju, bi Vam lahko bolj konkretno svetoval kako postopati naprej.
Možnost, da bi mu preprečili dostop do denarja pa je nemogoča, saj ni nihče od Vas pooblaščen. Menim, da mu bo določene sankcije postavila banka sama, če ne bo izpolnjeval bančnih pravil.

Cao Trobentica!
Tudi pri nas doma smo se srecali s tem problemom, in si znam predstavljati, kako hudo je vse skupaj. Trpi cela druzina, moja mami je skoz jokala. Mislis si, da ne bo nikoli bolje, ampak scasoma je.
Bratu morate pomagati, postavite ga pred dejstvo! Ceprav ne bo nic pomagalo dokler se sam ne bo odlocil za drugo zivljenje. Ampak vedeti mora, da mu boste pomagali in mu stali ob strani, ko bo to potreboval.
Ce bi se rada pogovorila o tem s kom ki je tudi prezivljal to, mi lahko pises.
Lp, Isa.

Draga moja Isa. Prosim če na forumu Skupnost srečanje in droge pomoč, prebereš vse kar sem napisala in mi malo svetuješ. Mislim, da ste šli vi že malo naprej od mene.
Ko boš prebrala bi rada povedala sledeče. Sem bila včeraj tudi na Projekt človek, pa so mi dejali, da naj prekinem odnos s hčerko. Da naj jo ne kličem več. Je to dobro? Menim da vsakič ko sva govorili, se je nekaj premaknilo. Sicer je še vedno na isti točki, pa vendarle, razmišlja o zdravljenju, se pogovarja s fantom o drogi in mislim da je že to dosežek, da o tem razmišlja……ali pa me samo pomirja s tem?

Svetuj in prosim, povej kako je bilo pri vas. Prosim!

Draga Isa. Mi lahko poveš kaj čutiš ob vsem tem ti. Namreč moja 20 letna hči je odvisnik od heroina. Trenutno je na cesti. Doma imam pa še 15 let starega sina. Zanj se zelo bojim. Je v težavnih letih in bi rada vedela kaj čuti. Povprašam ga, pa me nekako odpravi da nič, da je njegova sestra trapa in nima nikakršnega mnenja. Jaz pa bi rada vedela v kolikšni meri to nanj vpliva in ali lahko zaradi težav, ki jih imamo v družini, v glavnem pa jih delam jaz, ker hodim skoz na raznorazna srečanja po vseh možnih društvih, berem samo še o narkomanstvu in sem čisto iz sebe. Včasih hočem pokazat nasmejan obraz, pa mi ne uspe. Ne znam več stresat šal, otroci vidijo samo še moje trpljenje. Rada bi se pobrala, pa se nekako ne morem sprijaznit. Mož mi pravi, da naj jo pustim pri miru, bo že sama prijokala domov. Jaz pa samo tuhtam o tem, kaj še nisem poizkusila. Ne bi si rada kdaj v življenju očitala, da nisem naredila čisto vse. V sebi sem ratala živi psihopat. Sedaj sem se vpisala na faks pri 41 letih, samo zato da bodo misli drugje. Ko pogledam mlajšo hčero, mi stopijo solze v oči, ker je živa kopija starejše, ki je zasvojena. Ko pogledam sina, gledam v njegove oči pronicljavo, da bi ugotovila kaj mu po glavi hodi. Sama nad sabo sem obupana. Mislim, da jaz rabim zdravljenje bolj kot moja zasvojena hči.
Prosim povej, kaj čutiš ti!