Stara sem nekaj čez 20 let, srečno poročena eno leto in z možem živiva v svojem stanovanju.
Problem ni z njim pač pa z mojim očetom. Čeprav imam sedaj svojo družino sem s svojo še vedno zelo povezana, zelo se razumemo in se imamo radi. Moj oče je čudovit človek, garač in zelo dobrega srca. Kar se tiče dela je ni stvari, ki se je ne loti in to tudi dobro opravi. Svojo družino (imam še sestro z njimi pa živi tudi stara mama-njegova mama) ima zelo rad. To vem, čeprav sam čustev ni nkoli preveč kazal. Kje je potem problem boste rekli?
Problem je, da ga prepogosto ni iz službe, ker se v eni od gostiln zapije. To pomeni, da tam preždi od popoldne pa tja do pozne noči. Zjutraj gre seveda spet v službo. To se zgodi približno 4 krat na mesec v neenakomernih intervalih. Recimo (čeprav redko) lahko tudi tri krat v enem tednu, pa je pol 1 mesec mir, ampak mislim, da je to ponavadi na sporedu najmanj 1x na 10 dni. Tudi sicer mu veliko pomeni, da gre v gostilno. (vaško okolje) Ok vse lepo in prav, ampak on ne pozna meje kje je dovolj. Njegova pipica se ne zapre. Tudi sam je priznal, da dokler spije dva kozarca še ve, da bi bil čas za odhod, ko spije tri ga ne briga nič več.
Drugi dan se obnaša kot da se ni nič zgodilo, kot da je to nekaj normalnega, v smislu:”Ja kaj zdaj še izpod strehe ne bi smel???” Ko mu skušam malo odpreti oči, pa reče:” Jaz bom šel od doma, da boste imeli mir pred mano, da vam ne bom več grenil življenja.” Halooo! To je njegova obramba in edino kar ima za reči. Povedala sem mu, da nas gnjavi s svojim početjem, da ga pa rabimo, da je doma, skupaj z nami, z mamo… In, da ni prav nič narobe, če gre v gostilno, v družbo, samo naj pride domov v normalni uri in predvsem v normalnem stanju.
Najbolj mi je hudo zaradi mame, ki zelo trpi, ko ga ni. Od skrbi je čisto na koncu, težave ima z želodcem, začne bruhati. Za kar nekaj dni se ji poruši cel družinski sistem, nesrečna je, čeprav kake posebne mule ne kuha in se z njim normalno pogovarja. Mislim, da dela napako, ko se hoče z njim pogovoriti navadno začne jokat, kar gre očetu precej na živce. Ko mine nekaj dni sta spet “najsrečnejši par” na svetu. Mama ga ima zeloo rada, mislim da še preveč in vem, da mu bo odpuščala celo življenje. Ali on to izkorišča???? Vem, da jo ima tudi on rad, ampak zakaj ji to dela?
Kakšne vrste odvisnik je? Mislim, da neke vrste je, če ne zmore samokontrole in po treh kozarcih ne “zmore” več domov. Tudi sicer na veselicah, piknikih in izletih ne ostane trezen in ni šans, da bi šlo skozi brez alkohola. Ampak zdaleč najbolj problematično se mi zdi njegovo izostajanje od doma in pijančevanje po službi.

Tako malo je potrebno do tega, da bi bila z mamo sedaj, ko s sestro odhajava, srečna, po drugi strani pa malo manjka, da bo oče (ko gre v pokoj) še bolj zabluzil. Tega se zelo bojim! Kaj naj naredim? Kako naj se z njim pogovorim, da ne bo zgledalo kot obtoževanje ali napad? Prosim ne pošiljate ga na zdravljenje, ker ne bi nikoli pristal. (nenazadnje z abstiniranjem sploh nima težav)

Aja pa še to. Enkrat mi je rekel, da včasih gre na eno pivo, pol pa pride družba in jih ima naenkrat pred sabo 5. Iz dobrega namena, da se le odžeja in nato gre domov je zgodba tu zaključena za nadaljnih 10 ur… reči NE je pa seveda sramota za takega družabnega dedca. Saj bodo rekli, da je čuden!

Hvala za odgovor!

E.

Lep pozdrav!
Kaj narediti v Vašem primeru. Svetujem Vam, da se skupaj z očetom pogovorite vsi družinski člani. Razložite mu na razumen način kakšno bolečino povzroča očetovo pitje vsakemu družinskemu članu posebej. Bodite enotnega mnenja saj očetov “alkoturizem” ni samo stvar Vaše mame, za katero pravite, da se z njim ni sposobna pogovoriti. Imejte odkrite karte in ne ovinkarite. Predlagajte očetu, če se ne more upreti alkoholu v gostilnah naj enostavno ne zahaja tja. Postavite mu pogoje, ki jih zahtevate od njega glede njegovega pitja. Bodite odločni in tudi argumentirajte njegovo manipuliranje, ko izsiljuje, da bo odšel od doma, da boste imeli mir.

Lahko ti povem,da smo pri nas doma imeli iste probleme. Bilo je obdobje, ko si je mama hotela vzeti življenje. Sprašila sem ji glavo do konca. Kaj si misli,da si bo zaradi tega vzela življenje?!
Mislim, da pri veliko moških pride takšno obdobje. Pri nas je to trajalo kar kakših pet let. Meni je bilo za umret. Potem pa sem jaz šla študirat in ostala sta sama. Sem edinka. Prisiljena sta se bila soočit drug z drugim. Ni bilo več koga, ki bi ju miril. Sčasoma sem ugotovila, da je za to bila kriva mama. Velikokrat sva se pogovarjale, mislim, da ni razumela kakšna je razlika med moškim in žensko. Zdaj je ok. Super. Skupaj preživita mnogo več časa in se imata lepo. Včasih že še skoči na kakšen pir s kolegi, a to je normalno. Dela cele dneve v službi in verjamem, da mu je potrebna sprostitev. Je pa imel iste izpade, kot tvoj oče – da bo šel. Enkrat sva mu pa obe z mamo rekle, da pa naj gre, če hoče.
Mislim, da se tvoja mama preveč sekira. Naj si dobi družbo in naj tudi ona gre kam ven – pa tudi če gre kvačkat k sosedi. Mamo je treba zaposlit, pa bo. Vidve s sestro pa se nič ne sekirajta. Saj bo bolje. Mogoče po vajinem odhodu. Očetu pa le dajte vedet, da ga razumete kot moškega. Pa menda mora prit malo v moško družbo, saj ima (kot vidim) doma same ženske.