Moj brat je zasvojen s heroinom. Star je 22. Vsi vemo,da z njim neki ni vredu. Pocutim se krivo ker sem ze prej vedela da se ukvarja s tem pa sem bila tiho. Zdaj vejo tudi starsi, zaradi njegovih izpadov, v sobi so mu ze nasli sumjive stvari in pokradel je ze pol hise, vse stvari ki so bile vsaj malo vredne! Poskusala sta mu pomagat, oci se je skoz pogovarjal z njim, nic mu ni ocital, res je bil prijazen. Obiskal je skoraj vse svetovalnice v Ljubljani, ampak povsod so mu rekli, da dokler se brat sam noce zdravit ne mores nic. Moj brat pa se vedno zanika da nic ni, da je vse vredu z njim. Zdi se mi da bo kmalu prepozno za vse skupaj, ce ze ni. Imel je ze krizo in ga je moral oci peljat k zdravniku, ker ga je “bolela glava”. Pred tremi tedni se je odselil od doma, s seboj ni vzel skoraj nic. Poklical ni nic, telefona nima. Mami doma ves cas joka. Sploh ne vem kaj naj naredimo. Kaj ce je se mu je kaj zgodilo? Ali res nic ne moremo ce sam tega noce? Nocem izgubiti brata, ceprav se mi zdi da sem ga ze… Kaja

Lep pozdrav!

Pri odvisniku od drog je tako, da se odloči za zdravljenje, ko doseže “dno” ali pa, ko ga drugi objektivni ali subjektivni dejavniki postavijo pred dejstvo.

V prvem primeru imam v mislih stanje, ko odvisnik spozna, da ne more več nadaljevati svojega življenja na način, ki ga je živel do sedaj. To lahko traja kar nekaj let, odvisno od tega koliko droge uživa in na kakšen način prihaja do droge. Znano je, da se odvisnik od drog droge nikoli ne naveliča, naveliča se lahko le negativnega načina življenja.
V drugem primeru pa imam v mislih predvsem omejitve oziroma meje, ki se odvisniku postavijo s strani družine oziroma skrbnika. Le te morajo odvisniku prekiniti ekonomsko in psihološko podporo.

Torej draga Kaja nikar ne obupavajte. Kar je bilo je bilo. Sedaj morate gledati kako bo naprej. Brat bo zagotovo prej ali slej prišel domov. V tem primeru mu boste najbolj pomagali, če ga boste postavili pred dejstvo. Ali gre na zdravljenje in mu stojite ob strani ali pa naj nadaljuje svojo “džanki” pot brez Vas in čaka na “dno”. Pri tem mora biti vsa družina enotna.
Ne pozabite – pri odvisniku mora biti ljubezen skrita pod trdo besedo.

Kaja, jaz te še kako razumem. Moja sestra je začela s heroinom pred sedmimi, osmimi leti, ko sem bila še v srednji šoli. Pred par meseci sem napisala tudi pismo v sklopu tega foruma – spet hoče nazaj.

Šele z leti smo spoznali, da moramo biti resnično trdni do nje, saj lepa beseda ne zaleže. Pri narkomanu se zdi, da posluša, prikimava, ko mu govoriš, da ga imaš rad, naj neha, vendar tega v resnici ne sliši. Najbolj zaleže, če ga cela družina postavi pred dejstvo, da za družino, če misli tako nadaljevati, ne obstaja več.

Seveda pride do velikega čustvenega izsiljevanja, od jokanja, do ‘ubil se bom’ in podobno, ali pa do velikih obljub, češ da zdaj pa se bo on pozdravil, in (samo)laganja, češ da on se že lahko sam pozdravi. Lahko traja leta, da si narkoman prizna, da je resnično padel na dno in da tako ne more več naprej. In družina mu mora nuditi ogledalo, da je res tako in mu ne pritrjevati v njegovi iluziji. To se pogosto zgodi zato, ker si še sami nočemo priznati, da gre za resnični problem. Kako naj si pa to potem prizna narkoman, katerega pogled je že tako zamegljen. Pogosto so očetje problem, še posebej zaposleni, ki vse pustijo materam, češ saj si ga ti vzgojila. Še posebej očetje, se mi zdi, morajo na začetku, ko je še čas, ostreje nastopiti, mame pa ne smejo dajati potuhe.
Seveda je težko reči otroku/bratu/sestri, naj gre od doma, ampak edino tako mu je mogoče pokazati, da ni vse v redu. Pa še nekaj – ne verjemite narkomanu, da se bo sam pozdravil, to je njegova čista iluzija. Po dolgem času smo to spoznali tudi mi in začeli vztrajati pri temu, da gre sestra v komuno. Zdaj lahko z veseljem povem, da je šla in ko smo jo šli obiskati, se mi je zdelo, da sem sestro spet dobila nazaj. Seveda še zdaleč ni vse rešeno, ampak začetek je.

Z družino morate držati skupaj, da postanete eno in le tako bo brat občutil vašo moč in spoznal svojo nemoč. Če hočeš, mi lahko pišeš na e-mail, pa še kej rečeva!

Sečno!