Sem 30-letnica in s partnerjem živiva skupaj 7 let, kolikor je star tudi najin sin. Prej sva stanovala vsak na svojem domu. V začetku je bilo vse lepo in prav. Po štirih letih skupnega življenja se mu je mudilo v zakon, jaz pa sem omahovala, čeprav sem ga imela rada. Ko sva se poročila, se je po par mesecih mož začel spreminjati. Večkrat sem ga zalotila, da je spil kar precej vina, ki je bilo doma. Ker sem vedela, da je bil njegov oče alkoholik (pri moževih 17 letih je naradil samomor) in je imel zato težko otroštvo, čeprav se je mama trudila, da bi težave omilila, sem se hotela z njim o tem pogovoriti, pa je vedno zanikal, da bi on toliko spil, ker on že ne bo takšen kot oče in vedno našel kakšen izgovor. Drugače je pil brezalkoholen pijače. Parkrat je prišel domov res pijan, ko je bil v družbi brez mene, pa mi je naslednji dan obljubil, da se to več ne bo zgodilo. Čez pol leta se je nekega dne, ko je že precej spil (sem pozneje ugotovila), močno sprl z mojim avtoritativnim očetom, celo ruvati se je hotel z njim, vendar je hitro odnehal. Tisti dan je sklenil, da ne bo več živel pri nas. Res se nismo preveč dobro razumeli, ker starši imajo kmetijo, midva oba v službi in prostega časa razen večerov res nisva imela, pa še vedno je bilo kaj narobe narejeno in pa premalo seveda. Da bi se pomiril, smo se odpeljali k njegovi mami in bratu. On je takoj prosil, če si lahko urediva mansardo, ker on pri nas ne more več biti. Mama in brat sta bila za to. V treh mesecih sva uredila mansardno stanovanje do konca in se preselila, seveda z velikim kreditom.Moji starši so hudo reagirali. Tisti čas se je mož res zelo trudil, mislim da niti na alkohol ni mislil, vsaj jaz nisem tega zasledila. Doma so bile razmere res napete. Na dan selitve se je oče zaprl v sobo, mama pa mi je na koncu v joku rekla, da sem še vedno tu doma. Po enem tednu sem šla domov, pozneje je vedno z mano hodil tudi mož in starša sta se sprijaznila. Pri možu so nas lepo sprejeli, brat je še celo pomagal. Bil pa je brez službe in ni imel prave volje do dela, tako tudi tam ni bilo vse vse v redu, imela pa sva stanovanje samo za sebe, samo skupen vhod. Zdaj bi moralo biti vredu, ne. Mož se je zdaj vsake toliko čas redno napil, pa je zmerjal mene, brata in mamo, da skrbi za vse nas. To seveda ni res, sama hodim v službo, prav tako njegova mama, ki je pač skrbela tudi za brata tisti čas, ko je bil brez zaposlitve. Smilil se je sam sebi, obsojal očeta da je on tak, grozil s samomorom (čeprav mislim, da ga ne bi naredil), begal po hiši. Ko se je pomiril, sem dolge ure presedela z njim, ga bodrila, mu pravila naj oprosti očetu za vse kar je storil in naj živi svoje življenje, da ga podpiram. Ker se je to dogajalo zvečer, je bil sin začetku priča, poskusila sem ga čim prej pomiriti in spraviti spat, saj njemu ni storil drugega, kot enkrat se je vlegel v njegovo posteljo in mu zmedeno govoril, da bo mama odšla, da bo on ob njem. Naj povem, da je sin na moža zelo navezan, da pa je ob tem bil ves zmeden. Od tega mu je ostalo, da že če glasno pogovorjava sprašuje, mama kaj je narobe. Steklenice vine, pločevinke od piva so bile vedno skrite na balkonu, v garaži, v avtu in še kje. Če sem jih slučajno našla, se je izgovarjal, da to ni njegovo, pač pa bratovo.Po letu našega bivanja pri možu, je brat napravil samomor na enak način kot oče. Mož je obsojal sebe, da je kriv, ker mu ni uredil službe, čeprav mu dvakrat pomagal do službe, pa se je ta ni držal in si je želel službe kot jo ima mož, ki je končal šolo, on pa ne. Pa tudi to verjetno ne bilo dobro. Naj povem, da ima mož kar stresno službo in po njegovih trditvah naj bil bila tudi velik razlog za alkohol. Čez čas je uvidel, da s temi izbruhi dela vsem gorje. Obljubil je, da se bo spremenil. Vse je bilo kar o.k. Čez čas pa sem spet našla pločevinke od piva na različnih krajih. Hotela sem se z njim pogovoriti, pa mi je rekel, da ima pač težave v službi, da se izbruhi ne bodo ponovili, da pač pije skrivoma, ker bi se jaz drugače preveč sekirala. Ves čas sem mu prigovarjala, da se o vsem tem lahko pogovori z mano, da za to ne rabi alkohola. Zadnje čase najdem cele steklenice od vina prazne, spil je tudi sadni liker, ki ga je napravil sam, pa je rekel da se je polil. Če mu kaj rečem, odgovori da mi ne more nič obljubiti, da pa izbruhov več ne bo, naj se ne sekiram ali pa izbruhne da naj se brigam zase, ker jaz nimam takih problemov kot on ali pa se me samo ogiba. Vem da alkohol človeka počasi uničuje, vendar več ne vem, kako naj nam pomagam, če mož noče sodelovati. Bojim se, da se bodo izbruhi ponovili in se vedno huje bo. Kako naj zavarujem sina pred vsem tem.

Se opravičujem, ker sem bila tako dolga.

V vaši zgodbi je veliko stvari, o katerih bi se bilo smiselno pogovoriti. Kako se vi ob tem počutite? Koliko skrbi, strahu, tesnobe, nemoči, jeze, žalosti, dvomov, izdanosti, razočaranj ob tolikih neuresničenih obljubah je v vaši zgodbi? Zelo radi bi mu pomagali, radi bi se z njim o tem pogovorili, on pa vas zavrača. Kako vam je ob tem, ko zavrne vašo pomoč?

Rešitve ob takih zgodbah niso nikoli enostavne. V ozadju moževega alkohola je veliko neslišanih potreb in želja, veliko zavrnitev, veliko bolečine. Dva samomora v njegovi najožji družini – dve najbolj grobi zavrnitvi – pomenita zelo veliko bolečino. Ko eden od staršev izgine (umre, se loči, odseli, …), otrok najprej pomisli, da je za njegovo izginotje kriv on. Sprašuje se, kaj je naredil narobe, očita si, kako grd je. Po eni strani je jezen na očeta, da je odšel, po drugi strani pa zasovraži sebe. Podobna čutenja so se pri vašem možu sprožila tudi ob samomoru njegovega brata. Fino bi bilo, če bi mož ob vas začutil, da ni kriv za samomor očeta, niti za samomor brata. Oče in brat sta odgovorna za to, kar sta storila. Tako sta se odločila (sicer nepremišljeno, pa vendar sta se odločila). Vaš mož za to ni kriv, je pa ob tem doživel grobo zavrnitev. Koliko jeze, prevaranosti, izdanosti, razočaranja, tesnobe in podobnih čutenj je moral vaš mož ob teh dogodkih potlačiti, ne vemo. Res je, da vsa ta bolečina vašega moža ne more opravičiti njegovega zlorabljanja pijače. Mu pa vsa ta bolečina zelo otežuje izbiro življenja brez opijanja.

Če vas prav razumem, je vaš mož začel piti, ko sta se poročila oziroma nekaj mesecev po tem. Kaj je za vaju pomenila ta poroka? Pišete, da se je njemu zelo mudilo v zakon, vi pa ste omahovali. Kaj je bil razlog vašega omahovanja? Kako je on to razumel? Moški pogosto omahovanje s strani ženske razumejo kot zavrnitev in to jih zelo prizadene. Možno je, da je ta vaša zavrnitev v vašem možu sprožila vsa tista skrita težka čutenja, ki jih je sprožil samomor njegovega očeta (ki je bil tudi zavrnitev). Lahko da vaše omahovanje ob poroki samo po sebi ni bilo nič posebnega, toda včasih lahko male stvari, ki zgolj spominjajo na neko preteklo težko doživetje, ponovno sprožijo zelo podobno doživljanje kot takrat v preteklosti.

Ko sta začela živeti skupaj, sta najprej živela pri vaših starših. Glede na njihovo reakcijo ob slovesu bi rekla, da so bili na vas pretirano navezani. Očitali so vam, da odhajate, vi pa ste se ob tem verjetno počutili precej krivo. Ne vem, koliko te utesnjenosti, v katero ste bili ujeti, je čutil vaš mož. Ne vem, koliko je bil na skrivaj jezen na vaše starše in na vas, ko ste bili (morda) bolj zavezani staršem kot njemu. Ne vem, koliko ste si vi sami želeli, da bi vam starši povedali, da si lahko uredite življenje tako kot vi želite in da bodo oni že sami poskrbeli zase. Ko sta z možem urejala novo stanovanje, je mož prekinil s pitjem alkohola. Mislim, da to ni naključje. Novo stanovanje je bilo zanj upanje, da bo tam bolj sproščeno in manj utesnjujoče. Bilo je obljuba, da tam vseh tesnobnih občutij ne bo več. V novem stanovanju so se stare stvari še enkrat ponovile. Ne vem, kako se počuti v odnosu s svojo mamo. Ne vem, koliko se vi počutite utesnjeno v hiši njegovih staršev. Koliko je bilo vam težko, ko ste šli vstran od doma? Koliko krivde ste odnesli s seboj? Koliko na skrivaj obtožujete moža, da ste morali zapustiti starše? Koliko so vaši starši jezni nanj, da vas je odpeljal? … Veliko težkih čutenj je, ki bi jih morala z vašim možem predelati, jih odkrito začutiti, jih poimenovati, sprejeti. Ne samo on, tudi vi. Oba sta v teh čutenjih zelo povezana in drug drugemu lahko prav vidva dasta zelo veliko. Je pa res, da bosta sama zelo težko zmogla prehoditi to pot. Poskusita se pogovoriti o tem, kaj vse lahko storita, da bo vaš zakon bogatejši in srečnejši za oba.

Včasih ni dobro biti pretirano pozoren samo na alkohol – razen v situacijah, ko postane mož zaradi tega nasilen in zlorabljajoč. Poskusite možu predlagati, da se ob pomoči strokovnjaka pogovorita o vseh teh težkih čutenjih, ki so se v letih vajinega življenja nakopičila in ki vama onemogočajo, da bi zaživela srečen odnos. Predlagam, da pokličeta Frančiškanski družinski center, kjer delajo usposobljeni zakonski in družinski terapevti (javnosti najbolj poznan je dr. Christian Gostečnik). Ob njih bosta to najlažje storila. Dobite jih na telefonski številki 01 / 200 67 60. Korajža velja!