V ZAČARANEM KROGU
Spoštovani !
Prosila bi vas za nasvet – kako naprej ….
Imam mamo , ki je alkoholik .Pred pol leta so se začele pojavljati zdravstvene težave zaradi alkohola in imela je težave v službi , ker preprosto ni bila več sposobna opravljati svojega dela .
Zdravljenje je začela ambulantno , s pomočjo tablet ( mislim , da za odvajanje od alkohola in za pomiritev ) .
Sama ni nikoli priznala , da potrebuje pomoč .Njeno zdravljenje je bilo uspešno le nekaj mesecev sedaj pa je zopet po starem ali bolje rečeno – stanje se slabša .
Mama je hudobna , veliko kriči , vsem v hiši želi slabo , nič ne naredi po hiši , ne kuha ne pospravlja …tudi , ko je trezna je v ” slabem ” stanju.
Po hiši nori in razbija krožnike , meče rože…skratka – zelo hudo je .
Sama ne živim več doma z njo živijo moj oče , sestra in njena tašča .
Oče je čisto otopel in nič ne naredi , zaprl se je vase in postal ” imun ” .Sestra bega od doma , tašča pa cele dneve presedi v svoji sobi.
Ne vidim več izhoda. svetujte mi , prosim ,kaj naj naredimo? Noče nas poslušati , če ni po njeno besni in se obnaša kot majhen otrok . Če ji omenimo , da bi obiskala psihologa ali kakšno skupino za pomoč jo odkloni .
Hvala , ker ste prebrali moje pismo in prosim vas za odgovor .
Težko je, ko se nekdo od naših bližnjih obnaša na tako nerazumen način. Posebej težko je za otroka, ki po naravi pričakuje, da bodo starši razsodni, zanesljivi, odrasli, zreli ljudje, na katere se lahko zaneseš, pri katerih lahko najdeš koristen nasvet in podporo… Boli, kadar se mama ali oče odločita živeti na tako uničujoč način, kot ga opisujete. Starši v takih primerih običajno nasvetov svojih otrok ne poslušajo. Četudi imajo otroci prav, jim tega ne priznajo in namesto, da bi svoje življenje vsaj malo uredili, se jezijo na otroka, ki jih je k temu nagovoril. Tako je otroku – verjetno tudi vam – dvakrat težko: najprej zaradi tega, ker je oropan svojega starša, potem pa tudi za to, ker ga starš prezira, se nanj jezi, ga zavrača…
Vaša mama se je sama odločila, da bo živela na tak način. Res je, da o svoji odločitvi ni dobro razmislila (če je sploh kaj razmišljala o tem). Vendar se je tako odločila ona sama in ona sama je odgovorna za svoje početje. To, kar lahko vi storite, je, da mamo in očeta spodbudite, da se odločita za zdravljenje oziroma urejanje svojega življenja. Glede na to, da vas mama ne posluša, poskusite spodbuditi očeta, da postane malo bolj aktiven in poišče kakšno pomoč za njun zakonski odnos (četudi običajno vidimo predvsem tistega, ki je alkoholik, imata zaradi alkohola težave oba!). Če ne ve, kam in na koga naj se konkretno obrne, lahko pokliče na 01 200 67 60 (Frančiškanski družinski center, kjer imajo s podobnimi zakonskimi težavami kar nekaj izkušenj) ali na 080 1221 (Zavod Pelikan-Karitas, center za odvisnike – če pokliče na to številko, je najbolje, da se obrne kar name, na Matejo).
V primeru, da oba starša zavrneta vaše spodbude in nasvete, ste vi svoj del naloge za njun odnos in njun položaj s tem opravili. Onadva sta tista, ki morata poskrbeti za njun zakon, vi pa ste odgovorni, da poskrbite za vaše življenje. Težko je gledati nesrečne starše, toda če oni sami niso pripravljeni storiti odločilnega koraka za svojo srečo, ni treba, da (p)ostanete nesrečni tudi vi. Storite kaj zase in za svojo srečo in s svojim življenjem postanite zgled in izziv vašim staršem. Otroci lahko starše prepričamo v drugačno življenje predvsem tako, da to drugačno življenje dosledno živimo. Če starši vidijo, da nam je uspelo nekaj, česar njim doslej še ni, se začnejo sami od sebe spraševati: “Če je uspelo mojemu otroku, lahko morda uspe tudi meni?!”
Vprašanj, kot jih postavljate, je bilo na forumu že nekaj. Pobrskajte med starejšimi sporočili. Morda boste našli še kakšno spodbudo in namig, kako naprej.
Spoštovani !
Najlepša vam hvala za vaš odgovor .
Hvala za vaše spodbudne besede, kako naprej. Ne verjamem, da bom dosegla kakšen uspeh pri starših. Poskusila pa bom še enkrat, da si kasneje ne bom očitala, da nisem nič naredila.
Očeta sem že enkrat prepričevala, naj nekaj naredi, pa ni nič pomagalo. Tudi tokrat bom poskusila. Pišete, da smo otroci lahko zgled svojim staršem. Pri nas se to ne obnese, kajti moja mama je ljubosumna in mi ne privošči nič lepega.
Res je tudi, ko pravite, da smo takšni otroci oropani starševstva, kar lahko potrdim na primeru, ki sem ga sama doživela, ko mi je pred enim letom umrl otrok, pa se nisem mogla obrniti na starše, ki bi mi mogli stati ob strani. Tega ji ne bom mogla nikoli oprostiti.
Pa čas gre napraj in naučimo se živeti z bolečino v srcu, čeprav je težko in pridejo trenutki, ko se mi zdi, da ne zmorem več nositi tega bremena… Ravno zato se mi zdi ” trapasto “, kako nekateri ljudje, ki bi jim lahko bilo lepo, pa si življenje sami komplicirajo ….
“Sočloveku moraš nameniti čas – tudi, če gre za malenkost, naredi kaj za druge – nekaj, za kar ne prejmeš nobenega plačila, temveč ti je samo v čast, da si to lahko storil. ”
Hvala za vaš čas in tople, spodbudne besede.
Lep pozdrav.
Ob starših ste doživeli veliko krivic. Kot pišete, je mama ljubosumna, ne privošči vam nič lepega, ni vam stala ob strani, ko ste izgubili otroka… Pravite, da mami tega ne boste mogli nikoli oprostiti. Razumljivo je, da je težko odpustiti nekaj, kar vam niso dali in kar bi vam povsem naravno pripadalo. Pa vendar: neodpuščanje je težko breme, ki nas pritiska k tlom. Običajno mislimo, da bomo s tem, ko bomo drugemu odpustili, sebe še bolj potlačili k tlom. Vendar je v resnici malo drugače. Ko odpustimo drugemu, damo največje darilo sebi. Odvržemo breme, ki nas je oviralo in utesnjevalo. Poskusite staršem odpustiti krivice, ki so vam jih storili. Veliko lažje boste hodili naprej!