Naj me skrbi?
Pozdravljeni!
V družini smo doživeli tragedijo-mamino smrt. Brat (15) je kmalu za tem vstopil v srednjo šolo.Ni se bistveno spremenil. Sem pa pri njem našla cigaro, prijatelji so ga opazili v “čudni” družbi ljudi, ki kadijo travo, za novo leto pa je prišel domov pijan (prvič v življenju je pil). Sicer ne odhaja veliko ven, je dober v šoli in res prijazen fant, ki ima na drugače dobro družbo. Vem kako je v srednji šoli, saj sem sama pred kratkim maturirala in vem da cigarete niso nič neobičajnega. Nočem zganjati panike. Vem da mu je težko-vseeno pa v meni obstaja strah. Nočem da zabluzi.. In dokler kaže bolj na poskuse kot na kaj drugega, bi se rada pogovorila z njim. Drugače smo se vedno pogovarjali odprto in brat je bil proti drogam..
Kaj mislite? kaj svetujete?
Lep pozdrav
mojca
Spoštovana Mojca!
Obdobje prehoda iz osnovne šole v srednjo šolo je že tako ali tako velika prelomnica in je ob spremljajočem odraščanju tudi velika preizkušnja za vsakega mladostnika. Pogosto se ne znajde v novi vlogi, sistem šolanja mu morda ne usteza, ne doživlja uspehov, nima še družbe… in vse to lahko vodi tudi v nezdravo potrjevanje -lahko tudi z drogo in pijačo. Ker omenjate še mamino smrt je obdobje odraščanja za vašega brata še bolj težavno. Ponavadi se fantje v takšnih težkih situacijah še bolj zapro kot dekleta in zato še težje steče proces žalovanja. Poskušaje se s svojim bratom veliko pogovarjati, da bo čutil, da ima nekoga, ki mu lahko zaupa. V kolikor boste opazili, da popušča v šoli, da nikjer več ne dosega uspehov, da se je zaprl vase, da ga nič ne veseli…takrat pa bo potrebno poiskati pomoč. Ob skrbi za brata pa nikar ne pozabite nase. Vse dobro!
Tudi meni je mama umrla zelo zgodaj (po dolgi in hudi bolezni). S sestro sva precej zabluzili ( kar nekaj let je trajalo). Če seda, pri 44 letih pogledam nazaj, je bila bistvena napaka ravno v tem da smo svojo bolečino skrivali en pred drugim. Ravno “nočem dodatno obremenjevati očeta (otrok)” je bila tista misel, ki je vse tri potegnila v vrtinec nemoči.
Pogovarjajte se, pogovarjajte se in še enkrat pogovarjajte se. Odkrito, pošteno o vseh strahovih, bolečinah, krivdah, ki jih morda skrivate v duši.
saj se pogovarjamo.. samo.. težko je rečt.. oči brat kadi, morda kadi travo, če oče še sebe ne sestavi skupaj. Saj se trudi. Vsak dan imamo skupaj kosilo, se pogovarjamo, hecmao.. Trudimo se.. ampak nočem ga brez veze strašit.. če ni treba. Je precej težko.. Ker je totalno sesut.. no saj smo vsi.. No pa ne vem kaj naj naredim.. ni enostavno.
Lepo pozdravljena,
svetovala bi ti, če ti smem takole reči, da probaj poiskat pomoč v Skupnosti SREČANJE. Ne vem od kod si, ampak to je Karitas in je prisoten najbrž v vsakem kraju, kjer je cerkev. Naj ti ne bo nikar nerodno, ker vsakega lepo sprejmejo. Vsaj jaz imam takšno izkušnjo, ko sem se v iskanju pomoči za sina obrnila na njih. Sicer ne zahajam v cerkev, tako, da to ni nikaršen razlog za kakšne pomisleke. So zelo prijazni in radi pomagajo. Poskusi, mogoče ti lahko pomagajo, ker imajo takšnih in drugačnih izkušenj, verjemi.
Nikar ne odlašaj, da bo breme čimprej lažje.