Odločil sem se za pot…domov
nazaj domov ja. sej nekateri me poznajo sm že pisu tu gori… imel depresije čez srednjo šolo. jo naredu s pravdobrim, poleg tega pa bil v takem težkem stanju da se sem se trudil uničit samga sebe. nato prešel na hors, nisem bil redni user, vendar po parih letih eksperimentiranja sem seveda imel tudi krize. nazadnje sm uporabu pred 5 dnevi in kriziram. odloču sm se resnično. ker sem živel za sebe, so se depresije še podvojile, nisem bil ničesar vreden, in samo slabo sem videl. včeraj sem se pa po več kot pol leta preselil domov nazaj. vspostavil sem stik s skreganim fatrom, z mamo sm se itak zastopu, + z bratom spostavu stik. izpovedal sem se jim, povedal, da sm jih pogrešal….težko je blo najprej priznat, vendar sem se vsem opravičil, povedal kaj čutim, da sm velik dal skoz da sm sploh pršu do te točke, da upam priznati, da bi rad imel lepo življenje. čeprav še vedno nisem čisto prepričan, kaj pomeni lepo življenje…? vendar se trudim, tako mi je hudo za vse komur sem škodoval…familiji najbolj, poleg tega me je veliko friendov …dobrih zapustilo….ostalo so sedaj seveda samo pravi prijatelji…
danes sm bil po 4 mesecih pri psihiatru, in sma se z mamo in očetom…odločli skupaj da grem u mb na center za preprečevanje odvisnosti u mb.grem tja zard družine najbolj….in tudi zard sebe. med pogovore. če bo kaj…čeprav sem v dvomih vem da delam pravo stvar.
največji problem pa je da sem se ga piku 3 mesece. vendar tega ne vedo doma. jutr grem pa na center. sej se mi ne vid, vendar malo se….če res dobro pogledaš. nevem kaj naj, vendar grem z mamo tja. tako bo najbolje. pa naj bo kar bo.
sedaj šele vidim, da nekam pripadam, da me imajo radi…čeprav ostaja praznina za depresijo(nekaterim se bo to zdelo čudno, vendar tako sem se vednoo počutil), vendar je to tako lepo. tako bolj miren je človek…ko veš da te imajo radi.
bom vidu kaj bom zrihtu
pa j …. sm m …. parim folka ki so me hotli spravit nazaj v teh dnevih.nočem več…nočem
Super Seat, ful dobr si se odločil. Sem kar vesela, da je še nekdo spoznal oziroma prišel na pot spoznavanja lepot tega življenja.
Ne obupat, ne se bat, ker vidiš sam, da te ljudje imajo radi in ti bodo stali ob strani, najbolj pa stoj sam sebi ob strani in bodi močan.
Na pogovore le hodi, ker delajo čudeže…morda se ti bo najprej zdelo kr neki, ampak verjemi, da ne bi obstajale take storitve, če se ne bi nekaj dogajalo na tem področju. Sej si že sam ugotovil, kako lepše ti je v skupnosti ljudi, ki te imajo radi, tam pa bo še veliko ostalega folka, ki te bo resnično razumelo.
Vse se bo rešilo, če se boš sam odločil stopati po tej pravi poti. Ne zaidi, ker ti “prijatelji” ponujajo lažjo pot brez problemov…ne, problemi bodo ostali in se kupičili, raje si vzemi probleme kot izzive, da jih rešiš in si potem ful zadovoljen sam s sabo, ko jih boš reševal. Enega za drugim, počasi.
Une, ki te pa nagovarjajo, da se malo zadeni z njimi, pa kar res nekam pošlji ali pa še bolje…izogibaj se jim in se raje druži s tistimi, ki so ti stalno stali ob strani.
Res, ful dobr, da si se tako odločil. Si verjetno osrečil marsikoga, sebe pa še boš, ko boš dojel, da je lepo živet.
lp
takole vam povem….še sam ne vem če sm vn…kr nisem. to je sigurn, vendar vem, da sm fuuuuul veliko naredu s tem da sm pršu k seb, kaj bi rad….da neb rad mel več tega…odvisnost, vedno brez denarja, vsem okol dolžan, povrh tega pa pride še kriza, ki je tako huda, da te je zadnji dan, ko se “spedenaš”, prav strah kaj bo jutr ko pride kriza. to je bil moj najtežji občutek kar sem jih imel. poleg tega da moraš vse to skrivati, pred vsemi, in se delati, kot da ni nič. to je še pa huje. ne morem opisati občutkov. ne morem. tako hudo je to.
in ko se bo odloču, potem se boste lahko začel pogovarjat. je pa dejstvo, da ga pa ne smete zapustit. kr mene mama tud ni, pa sem vseeno vedel da me ima nekdo rad. in to je bila moja mama…moja mamca, kot ji rečem, ozr…mamičko:). glih zard teh stikov z njo in ljubezni, ki sem jo kljub vsem drogam občutu do nje, nism naredu samomora. nisem ji mogel tega nardit. čeprav sem imel v določenih obdobji, ki so se pomoje izredno dolgo vlekla, težka depresivna stanja. sedaj mini žal. imam 7 dan veliko bolje je in…ne upam si nazaj. res ne.čeprav sem to velikokrat že nardil….ampak zdj je drugače, imam pogovore ki so mi resnično pomagali in s tem tudi veliko podporo. svojo telefonsko kartico sem vrgel stran, samo zato da me nihče od “onih” ne more več dobit. tudi lokacijo sem spremenil. dobijo me lahko samo stari prijatelji in familija.
veliko bolje je…čeprav je vse po malem še prazno, vendar se trudim. upam.
vse to bi moral dat vaš sin, da bi se vrnu. mora spoznat da ste vi tisti, ki mu boste pomagal, pa čeprav ve. ampak more SPOZNAT. jst tega prej nism. šele zdaj resnično vidim, ko se zelo odkrito menimo. bodi trden, če te bo matral mi povej, tako se pogovarjamo. prej ni bilo takih odprtih pogovorov, vsaj strani brata in fatra. po eni strani tud nisem hotu. sedaj ko pa vidim, da so tukaj le oni, in mogoče par prijateljev, sedaj pa veliko pomaga. lepo je imet nekoga, ki ga skrbi zate. ni lepšega občutka, sploh po takem dolgem obdobju ki sem ga jst dal skoz. to je blo celo srednjo šolo,+dve leti faxa+3-4 lete zdj. to je bilo zelo hudo obdobje zame v katerem sem se naučil gledati le črnogledo, s strahom, bolečino, žalostjo, jezo, samopomilovanjem, ter hudo težko stisko posladkano z samoto v svoji glavi. in dejstva , ki so prišla ven-> iskal sem izhod iz realnosti, izhod v nekaj lepega, izhod stran. vedno je bilo tako. izhod k drogam, izhod k uničenju. tako sem zarmišljal. sedaj mislim, da bi rad temu naredil konec. rad bi zaživel, rad bi čutil tudi lepo. resnično bi rad. pa še vedno ostaja praznina zraven. vendar bi rad poskusil. vsaki dan sedaj jem tablete proti depresiji. bom videl. rad bi….
seat
nevem zakaj sm to glih vam pisu, vendar hotu sm nekom povedat, ki me mogoče malo zastopi, vendar le ČISTO malo. še vseeno vse občutke opisat, to je nekaj najtežjega.
upam , da bo kdo prisluhnil mojim mislim, kr vem da niso edine v tej pofukani sloveniji. veliko mladih je okoli, v vsakem mestu. samo peljem se po Mariboru, pa gledam v bloke. v vsakem bloku so odvisniki. pa razmišljam kaj nekateri dajejo od sebe…vsa ta bolečina, ki se dviga nad mesti. prav težko mi je, ko pomisslim.: “Koliko ljudi…koliko zgodb…vsaka bolj pretresljiva od druge.” moramo jim pomagat, pa tudi če nočejo sedaj. ko si bodo premislili, jim moramo dat možnost. moramo jim dat!!!samo to imajo. samo to.
lepo se vsi imejte
seat
Jz sem mel tud ves čas med uporabo droge rahlo depresivno,fobično stanje. Uporabljal sem sicer bolj mehko drogo,vendar je kasneje šlo že tud za trdo.In zdaj ko je že nekaj časa minilo od zadnje uporabe..Se mi je um malo sčistu,tko da se bolj zavedam problemov na katerih bom mogu delat. Lahko da če si mel depresijo ves čas,da ti bojo za nekaj časa predpisal kak antipsihotik.to se uporablja tud za to.Ampak svetoval bi ti,da se najprej skušaš odvadit,zdravnikom pa nujno omeni svoj srednješolski problem (če je to sploh bla depresija…)
Sem mamica trem otrokom in imam brata, kateri je zapadel v drogo. kaj vse sem poizkusila, da bi mu pomagala. Kako me je vozil scat. S sinom sem bila tik pred porodom, partnerju nisem povedala, da imam popadke, saj smo ravno sedeli v Ljubljani pri “Projekt človek”, kajti iz “Up-a” so me napotila tja. No na srečo nisem tam rodila. Hvala bogu.
Sedaj sem mu dala psa, zlatega prenašalca in upala, da bo bolje. res, da je opustil heroin, šel dol iz metadon, je pa začel jemati tablete. Apourine. Prej je kradel denar, sedaj pa očimu tablete.
Vse vaše pogovore sem si sprintala in mu bom dala za prebrati. Upam da mu bo koristilo.
Hvala ti Seat, da si se tako izkreno razpisal. LP/Tanja
Tanja,
če si še tu, svetujem, da tu, tako malo mimogrede, daš za prebrat knjiko “Zgodovina moje heroinske odvisnosti” od avtorja Zlatka Blažiča. Knjiga se najde v knjižnjicah in je najbolj realna slovenska knjiga doslej s tega področja, med drugim ima zelo kvalitetno orisano pot ven iz brezna odvisnosti. Marsikomu je bila v pomoč na razpotju življenja.
LP, srečno, Toni, bivši odvisnik.
031/591-588
maš srečo, po dolgem cajtu sm pogledu tu gor….žal je ta form fulll premal obiskan in ni novih postov tak da se skor ne splača več upat na kake nove teme. resnično bi me vse to zanimal, samo kaj če ni herojev, ki bi dali gor zgodbice, vprašanja, bilo kej….
drgač ti pa povem…tisto so bili občutki osebe, ki je bila totalno na dnu, kakih 5 let sigurn, pri čem je nakoncu že šlo da žviš stran od familije, stran od kolegov, stran od sveta. totalno. bil sem seveda pol upanja. sedaj tako ni več. čez cele dneve me fulll muči dolgcajt. čeprav sem vsaki dan zaposlen, razn popoldn, si pa že neki najdem. vendar to ni dovolj. pogrešam….nevem kaj, vendar ni vse tako optimistično kot sem takrat napisal. tisto so le začetni občutki, potem pa pride dolgcajt….pa skušnjave. težko je resnično je težko. sam kaj morm …..upam, da bo bolš. aja pa tako kot rečejo….:”vsak dan je bolje!”….jst bi jim reku jebemti mater, maaaršššš stran:))))nič ni takje kot bi živel s stavkom od skupine Rage against the machine :”you got a bullet in your head!”, pa še vedno dihaš…resnično morš bit pripravljen na vse to. ena stvar je rečt kolegu ja stari sm že 10 tednov čist…pa on reče….: finaaačaaa:) samo pa pridejo trenutki, ki ti ta njegova beseda pomeni en *****, pa čeprav je tvoj friend…. sam poknu bi si not….samo to te nekako vzburja, ….ampak pridejo pa boljši časi tudi…..takrat je lepooo. resnično lepo
aja pa še to….to da si mu sprintala, to včas ni dobra ideja, vsaj ne človeka silit, a veš. najbolš mu dat na posteljo, pa če se bo odloču bo sam prebral. v teh primerih, veliko ljudi to razume kot nekaj kar more nardit, in takra se zaprejo. tako da naj sam odloči….pa brezveze samo to moje mu neki devat, takšnih zgodb je preveč. samo poglej skozi okno. ne vidiš jih, sam vrjem da so tak…veliko jih je še….preveč…žal
seat_
Seat, tebi pa ni lahko. Lahko mi j….. mater za tovrstno sočute, no problem, pa vendar te vidim človek, da res trpiš.
Dej povej mi, kakšen plan imaš, te še kaj rajca, da bi zajahal življenje?
Praviš, da nonstop nihaš v razpoloženju, kar te nedvoumno zmatra, ne?
Problem je verjetno, kje se ponovno osvežiti z voljo do življenja (razen v heroinu seveda).
Verjetno nimaš rad, da te nekdo sili k čemurkoli, problem je samo to, ko te življenje sili k nečemu, z življenjem pa se težko skregaš, ne?
Seat, povej mi, iskreno te sprašujem, sploh še verjameš, da je ob površnem načinu življenja, ki ga dandanes živimo. kdorkoli sploh še sposoben ustaviti se ob tebi in resnično razumeti, kaj preživljaš v svoji notranjosti?