huda frustracija glede drog
Lep pozdrav vsem!
Najprej na kratko za tiste ki se vam ne da vsega brat:
Imam tipa, ki je preden sva se spoznala kadil cigarete, travo in tudi pil, vsega se je odvadil zaradi mene in sem tega seveda ful vesel, samo vseeno mi je pa nevzdržno grozna misel o njem ki bi bil zadet al pa da kadi in podobno …. In imam hude težave sam s sabo:)
Zdaj pa daljše:
Do sedaj sem vedno razumel samega sebe in poznal vzrok mojih občutkov. Ker se mi prvič dogaja, da temu ni tako, se obračam na vas. Najprej bi naštel dejstva:
1. Imam tipa s katerim sva skupaj ze več kot eno leto.
2. Na veliki večini področij imava podobne interese, zanimanja in se odlično razumeva – nikoli se nisva niti resno skregala.
3. On je preden sva se spoznala kadil cigarete in travo pa tudi alkohola ni zavračal, kar jaz sicer racionalno čisto razumem in mi je jasno.
4. Jaz nikoli nisem teh zadev probal (še v osnovni šoli smo se enkrat nekaj zafrkavcali ko sem rekel, da ne bom nikol pil/kadil pa so rekli da je sam vprašanje časa in pol pač nikoli nisem začel ker niti nisem čutil kakšne hude potrebe, pa še nekak sem si hotel dokazat da mi res ni treba tega sam zato ker so drugi rekili da itak eventuelno bom).
5. Vem, da je mojj tip naredu res VSE da sva skup srečna in je nehu in kadit (to itak nikol res ni redno, sam ko mu je pač blo), tud travo (ki jo je prej mogoče celo tedensko – sam jo je najraj sam ker je pač tak da se je rad poglabljal v svoje občutke in pol je šel na računalnik kej ustvarjat al pa sint špilat al pa kej podobnega), alkota pa tud skor ne pije več.
Toliko o dejstvih, zdej je pa problem v tem da kljub temu da ga mam ful rad in da je sicer vse kot je treba, se GROZNO počutim ko si ga predstavljam da se zakaja al pa zapija. Če mam odpor do cigaret 100%, ga mam do trave 99% in do alkota enih 40%:). V bistvu prav fizično čutim odziv na te zadeve povezane z njim, mehka kolena dobim, v želodcu me začne stiskat, ko kakšnega psihopata res, ki ga nekaj hudo mori. Samo da ne vem kaj bi to lahko bilo. Ker sicer js vse razumem in itak se je on vsemu odreku in nimam kej se pritoževat. Veliko se o tem pogovarjava – včasih zvečer ure in ure pa mi on razlaga kako je ko si zadet, pa razlike med različnimi vrstavmi trav in alko-trava-cigareti, skupne lastnosti, simptomi, razlike, teoretično res obvladam bolj kot kak đanki po moje:), sam vseen se ne morem znebit te obupne frustracije. Razmišljam o vseh možnih varijantaha ampak osnovne smernice so sledeče:
1. Ker sam nisem nikoli poskusil, ne poznam obeh plati in me mogoče podzavestno tako zelo zanima, da bi rad probal, po drugi strani se mi pa ne zdi glih vredno, če sem ze toliko časa zdržal brez, pa tudi potrebe ni bilo nikoli po tem (star sem 20).
2. Podzavestna travma iz otroštva —> fobija (baje edino fobija povzroči ob psihični tudi vidnejšo fizično reakcijo)
3. Tipa si predstavljam kot kul fanta, z zdravo kmečko paetjo, ne pa z nekega postavljača s čikom idr., podobnega men, ki ga take zadeve nikol niso zanimale in mi to grozno kvari to njegovo podobo.
Opcije zdravljenja:
1. Resno sem razmišljal o tem da bi probal sam mi je blo tako hudo že ob sami misli na to in če si samo vizualiziram, da bi z njim skupaj sedla za mizo in bi on začel zvijat bi verjetno moral letet ven in naredit tri kroge okrog hiše, pol pa še 2 uri globok dihat:) da me ne bi raztrgalo od tega mojega neznanega internega psihološkega “prijetelja” s katerim se bova nekak prej ali slej morala naučit skupaj živet:/
2. 30. marca imam razgovor s psihiatrinjo in sem se odloču da bom do takrat še počaku s kakšnimikoli eksperimenti, potem pa bom videl kaj mi bo povedala da je narobe z mano. Vam sporočim;).
Drugih opcij zaenkrat ne vidim. Zdej sem mu reku da se do 30.3. sploh nočem o tem pogovarjat, dala sva stvari “on hold” ampak js pa še vedno razmišljam ful o tem in mam celo glavobole za katere sklepam da so povezani s tem, ker jih prej nisem nikol mel. Aja pa na začetku je blo vse kul, pol pa vedno malo bolj in bolj hudo, in zdaj se to dogaja kakšen mesec da mam s tem težave, ki se jim res lahko tako reče. Ta filing mi povzroči že recimo samo kašna stvar ki je povezana s tem. Enkrat mi je med enim izmed dolgih pogovorov o tem rekel da je ful užival poslušat album retrospective od faithless in meni je bil prej čisto všeč, po tistem ko sem to zvedel pa ga niti slišat ne morem več, ker me že začne štihat:)
Če ima kdo kak nasvet pa če tudi je samo komentar da mi ni pomoči, je zelo dobrodošel, ker mi res ni nič kej dosti več jasno.
Lep pozdrav vsem, če pa vas karkoli še zanima, pa bom itak verjetno tale forum pregledoval dnevno. Če ima kdo kakšne podobne težave se naj tudi javi, da bova skupaj kaj pogruntala.
Uzivajte
Bodi tolk kul, da se mu ne pustiš speljat!
Hvala bogu, da se zadržuješ do psihologa. Ko ga boš obiskal, mu razloži svoje dileme. On te bo verjetno moralno podpiral in lažje ti bo. Če bo ta tvoj fant preveč pritiskal nate, ti pa svetujem, da se rajši obrneš stran. Če te ima rad, te bo sigurno poslušal, čeprav ne takoj. Na ta način ga lahko ti držiš v šahu in mu seveda pomagaš.
Mislim, da tako pametne fante kot si ti, ne srečaš vsak dan. Dobro razmišljaš in glej, da ne boš nasedel, ker se zna zgoditi, da bo potem tudi vajina zveza poslabšala.
Drži se in lep pozdrav, T
Zdravo T in ostali pregledovalci!
Saj on me nikoli ni silil da naj poskusim, niti enkrat mi ni tega ponudil, vendar pa, če sem sam kdaj omenil kaj o tej stvari, da bi probal, mi je on bil pripravljen pač to omogočiti, vendar res samo če bi se to odločil sam. On smatra to tako kot jaz kakšen tisti hiter vlakec v zabaviščnem parku, kamor greš zato da ti je lepo, če pa ne je pa tudi čisto ok. No ja, mogoče malo čudna primerjava:) Nikakor on ni nek džanki, ki je bil prej zadet non stop, včasih je pač bil, pa še to parkrat na mesec in mu je najmanjši problem blo nehat in je cisto normalen človkec, sam js mam te omenjene probleme.
Ima zelo razpucane pojme glede tega, problem je pa ravno v tem, da jih imam načeloma tudi jaz, hočem reči da sem ful vesel, da se tega ne poslužuje več in se zelo jasno zavedam, da ni razloga za kakršno koli skrb na tem področju, pa tudi če bi se ga tu in tam še zadel (sam se ga še nikoli ni v preteklem letu – pa mu kar verjamem, ker nikoli ne jamra nič o tem da bi kaj pogrešal), bi mi bilo sicer ok, ker res nisem nastrojen proti temu, samo nikoli nisem imel potrebe da bi to probval na sebi. No težava je v tem, da imam očitno neko hudo zadevo v podzavesti al kje, ki mi butne ven to res težko tesnobo ko razmišljam o njem in drogi in ker ne vem odkod to prihaja kljub tisočim kilometrim razmišljanja o tem, in urah, če ne dnevih pogovorov z njim, sem se pač odločil da bo treba nekaj ukrenit. In vidim samo dva načina, ker misli/pogovori zaenkrat še niso nič pomagali (na način soočanja s tem), ostane še zunanja pomoč nekoga ki bo znal to gnilobo potegnit iz moje podzavesti, če predpostavimo da izhaja od tam, ali pa da probam in spoznam obe strani in mi to podre kakšen podzavesten tabu. In glede na to da mi ideja o zastrupljanju samega sebe ni nič všeč, pa še nasprotni učinek je lahko dosežen (namesto ugodja ko si zadet ti je lahk tud fula na bed), sem se pač odločil za prvo. Da pa ne bi vmes še kej psihiral sem pač zadevo dal “on hold”. To je vsa umetnost.
Sicer pa – sem cisto navaden clovk da ne bo kdo mislu – fak kak psiho je pa tale:) Sam tega ne razumem sam pri sebi in mi bo po moje morilo dokler ne ugotovim za kaj gre. Do 30. marca torej:))))
Fajn bodte!
-Niko