alkohol in družina
Imam problem tako kot dosti ljudi v Sloveniji.
Partner je star 30 let in zelo pije.Spoznala sma se pred 7 leti in kar hitro naredila otroka.Odšla sma živet na svoje in tedaj se je pričelo. Najprej me ni motilo,da je tu pa tam spil kakšen kozarček,saj ni bil pijan.Nato pa se je vedno bolj začelo to pijančevanje.Ni vsak dan pijan,ampak ko se napije ,naredi vedno bedarije.Da se o finančnih stroških sploh ne pogovarjamo.
Naslednji dan mu je žal in bi rad čas obrnil nazaj ,ampak to ne gre.
Bila sma že na zrdavljenju v bolnišnici,pri psihologu,na anonimnih alkoholikih in ne vem več kje vse.
Vendar je nato odgovor na vrašanje “KAKO SE TI JE ZDELO?” vedno enak “NISEM TAK ALKOHOLIK,KER NE PIJEM VSAK DAN IN TUDI PO VEČ DNI SKUPAJ NE”. In tako prenehama z bilokakšnim zdravljenjem,še preden začnema.Letos sma dobila še enega otroka in sem mislila,da ga bo to kaj spravilo k pameti,ampak sem se grozno motila.Sedaj je prepričan da lahko dela kaj hoče,saj jaz sama z dvema otrokoma ne bom zmogla. Sama pri sebi nisem več niti prepričana ali ga imam sploh še rada,ali je to samo še tisto kot pravijo “enkrat bo bolje” in se predaš usodi.Enostavno ne vem več kaj naj naredim,da se bo poboljšal in nehal pit.Rada bi mu pomagala in rešila družino,saj sem sama živela v enostarševski družini in vem da to ni kar tako.Tega ne želim za svoje otroke.Drugače je čisto v redu,naredi vse,otroke obožuje,je priden delavec ampak je alkoholik in tega noče priznati.
Prosi svetujte kako mu še lahko pomagam!
Prvo, ne predajte se v malodušje in ne sprejmite življenja tako nekako, kar je pa je, se bo že kako rešilo. ne pozabite, da imate dva otroka, ki bosta, če bo šlo tako naprej rasla v zelo neugodnih okoliščinah. Nikjer ne piše, da morate živeti z nekom, ki vas ne spoštuje, saj se noče odločiti za spremembo. Predlagam vam, da se posvetujete s socialnimi delavci v vašem centru za zdravljenje odvisnosti in da greste kar sama na posvet k zdravnikom, ki se ukvarjajo z alkoholizmom. Partnerju pa kar povejte, da tudi, če bo težko, se boste odločila za odhod in to ne zaradi vaše krivsde, pač pa zaradi njega, ki se ne zaveda obveznosti očeta.
Pozdravljena Novinka!
Po 20.letih zakona sem pred časom zbrala pogum in moč, da sem odšla iz takega razmerja kot ga imate vi.
Že pred leti sem kot soodvisnica spoznala, da lahko spremenim samo sebe in nikogar drugega. Tako sem pričela brati knjige o duhovni rasti, se ukvarjati z jogo, meditacijo, masažami…, vendar naju je to samo še bolj oddaljevalo. Vrednote so bile vedno bolj različne. Kot soodvisnica sem ravno tako odgovorna za razmerje kakršnega sva imela. Otroci so zrasli, vendar niso občutili pravega družinskega življenja. Vedno je bil še nekdo prisoten, neka druga oseba v pijanem stanju, ki je bila popolnoma drugačna od tiste v treznem…Pa sem se tolažila in se spodbujala, da sem dovolj močna in sposobna, da mu lahko pomagam, da sem prava oseba, ki ga bo potegnila z dna…Le kdo me je sploh prosil za pomoč?!? Pomoči sem bila potrebna jaz, danes sta pa potrebna pomoči tudi otroka. Manjka jima samozavesti, samozaupanja, povezanosti….obnašata se kot sva se obnašala v zakonu midva, kar ne dober vzgled sva jima bila. Zato, draga Novinka, že danes poskrbite, da bodo imeli otroci zdrav vzgled, ker nasprotno so sami potencialni alkoholiki.
Pogumno.
Veliko ljubezni vam želim.
Darja