Poklicala sem prijateljico in med pogovorom zvedela da je že nekaj časa ovisna od heroina. Zaupa mi in je zato prepričana, da bom o vsem kar mi je povedala molčala, da njeni starši o njeni odvisnosti ne bodo ničesar izvedeli. Počutim se odgovorno in vem da moram ukrepati. Z njo se odkrito pogovarjam o teh stvareh že od njenega prvega srečanja z drogo (najprej je bila to trava, potem gobice pa x-i…),
zato ve kakšno je moje stališče do tega, ve da nikakor ne odobravam njenega početja. Moje neodobravanje ni bilo nikoli dovolj, zato sem ji nehala ugovarjati ampak sem se o tem z njo pogovarjala čisto brez mojega mnenja in tako ohranjala stik z njo. Njenim staršem ne upam povedati, ker se bojim njune reakcije, bojim se da bo to stvari še poslabšalo in da bo šla živet kam drugam. Pozanimala sem se že o delovanju droge in o krizi, ki nastopi, ko je ne zaužiješ par dni. Po pravici povedano, mi ni jasno kako starši nič ne opazijo.
Torej ostanem verjetno le jaz, da nekaj ukrenem. Ne vem pa kaj, ne vem kje začeti, kdo mi lahko pomaga…

Bodi ji se naprej to kar si – prijateljica. Vsekakor pa ne bo kaj dosti pomagalo ce bos povedala njenim starsem , saj so verjetno ze sami opazili, pa si tega ne upajo priznati. Kvecjemu jim lahko pove sama … Ampak dokler sama ne bo prisla do spoznanja da tega ne zeli vec ji ne bo pomagalo nic.

Ja težko si je priznati, da je otrok na drogi……ampak….nekoč je potrebno pogledati resnici v oči…..in se pogovoriti …..
Bodi prijateljica…..in gledaj kako se ubija…….ali pa ji pomagaj…..pojdita ali pokličita kak svetovalni center….poskusi tako….drugače pa……težko bosta ostali prijateljici….ker bosta živeli v dveh različnih svetovih…..ona bo dobila krog novih prijateljev v drogi…..razen…če ne bo še tebe potegnilo v ta svet drog……
V kolikor pa….se prijateljica odloči za zdravljenje….te bo kasneje potrebovala….zelo…..ker ko prideš iz droge….nimaš stare družbe….ostaneš sam…..in takrat te bo potrebovala….