ZASVOJENKA
l.94 so me poskusili odvadit tabletomanije v CMZ v LJ.Tam sem bila tudi zaradi več poskusov samomora.Zaradi nesodelovanja so me raje napotili v Polje,kjer je bilo še slabše,saj so me dali v zaprti oddelek,kjer bi še zdrav človek zbolel.Starši so me odpeljali domov.Doma sem se s pomočjo ambulantne terapije in trdno voljo odvadila tablet.Spremljala me je nespečnost,zato so me poslali psihiatru.To je bilo l.96,ko sem po nasvetu psihiatra začela spet jemati sprva Sanval za spanje,nato še Praxiten za živce.Bila sem takoj zasvojena.Moj zdravnik me je junija letos napotil na zdravljenje in mi je dal zadnjo škatlo tablet.Od takrat me ni več videl,saj se da tablete tudi kupit.Praxiten sem sprva jemala pred odhodom v družbo,v službi,doma ne.Seveda se je potreba stopnjevala in zdaj ga rabim vsakih par ur.Večkrat sem se hotela sama pozdravit z zmanjševanjem doze,a brez uspeha.Ne bom pisala o groznem počutju ko ne vzameš tablete,kdo ni sprobal itak ne more razumet.Doma ne vem če vedo za moje probleme,vedo samo da jemljem Sanval.Starši so že preveč pretrpeli zaradi mene,zato jih nočem obremenjevat s problemi.Življenje je postalo neznosno.Ne prenašam več glavobolov,slabosti,kriz.Nimam volje za nič.Najtežje je v službi,kjer delam na normo in ne smem vstajat iz delovnega mesta,zato težko pridem do tablete.Stara sem 28 let,lepo bi bilo imeti fanta,otroka,svoje stanovanje,lepo bi bilo biti zdrav.Ni meni ni več za živeti.Od jutra do večera razmišljam še samo o tabletah,o samomoru.Ne bi prenesla še enega zdravljenja v nobenem centru,bojim se abstinenčne krize,a ne znam se tega rešit sama.Ni mi več za živeti ker je pot do ozdravitve predolga.V bistvu še brezveze životarim,poleg vsega se še včasih napijem,tak da je vse še slabše.Zanima me če se je kdo rešil sam tega pekla in če je možno naenkrat prenehat s tabletami po tolkih letih.Hvala
Torej takole bi ti rekel.
Tole pismo je lahko tudi začetek tvojega novega razmišljanja o tvojih težavah. Čeprav se na prvi pogled ne vidi tako, pa pomeni hrati pomembno razmišljanje o sebi o tem kako se počutiš in kje si pravzaprav na svoji poti. To je veliko. Mnogi niso še prišli do te točke. torej pogumno naprej. Več ali manj veš kaj je tvoja težava.
Torej lotiva se jo na pravem mestu in kje je to? Morda bo imel ob novoletnih praznikih nekdo od tvojih bližnjih nekaj časa za pogovor. Več kot se boš pogovarjala bolj jasna ti bo postajala tvoja slika.
Hkrati pa lahko od bližnjih tudi pričakuješ pomoč. Potem pa tako naprej. Našla boš tudi pravega terapevta. Veš tudi mi terapevti ne moremo biti terapevti vsem. Pomembno je da si najdeš takega terapevta s katerim se bosta razumela. To ne pomeni, da so terapevti slabi in dobri. Gre le za to, da nekateri terapevti s teboj konkretno lažje vzpostavijo terapevtski odnos, kot drugi.
Predvsem pa nehaj razmišljati kako si bolna in kako nič ne zmoreš. Seveda zmoreš veliko več, kot si predstavljaš. Zato le korajžno na pot.
vse kar sta moja predhodnika napisala je res. in lepe želje tudi. se pridružujem. ampak!
kako lahko je govoriti. A si res želiš nehati? Ja, valjda. naredila si velik korak ker si priznala najprej sama sebi, da imaš problem. in to velik. in vsi smo junaki ko nas nič ne boli. pol pa je dovolj en zobobol, pa požremo škatle panadolov in podobnega. ne znamo potrpet zakaj bi? saj zato pa so tablete.
ampak človeško telo prenese marsikaj. pa bo preneslo tudi tvoje tablete. do neke mere. in tu si na vrsti ti. želiš nehati, posklusila si z zmanjševanjem doze, pa ni šlo. praviš, da potrebuješ
vsakih nekaj ur. pa probaj izpustit eno “dozo”. bolelo bo, veš da bo. pa si povej ok. bolelo bo, umrla pa ne bom! saj mora miniti. na vsako pomanjkanje teo pač reagira. pa mu dopovej. E, nič ne bo danes, trpi. boriti se moraš s svojim telesom in ga premagati. ja pa seveda je tvoja glava pametnejša.
lahko pa pogledaš na stvar malo bolj “statistično”. če ne boš nehala, kdaj se bo nehalo. trpela boš na obroke in zmeraj bolj. mimogrede, o samomoru ne razmišljaj. sva nekje istih let in ti povem, da imava še oba kaj za postoriti v življenju. zato samomor odpiši. (prosim). no, če pa nehaš jemati bo pa bolelo ko hudič za vse nazaj in naprej. ampak bo minilo. in potem? nič, šla boš v službo, naredila normo (z lahkoto) in šla domov. e, to lahko dosežeš. samo cilj si postavi, pa če je to 12. februar ali 1.maj. misli na to, kako lepo je lahko.
samo hrabro!!
Vse se da če hočeš sam nesmeš bit nestrpna tud jest sem dal to skozi kar daješ ti zdaj mogoče še kaj drugega….
Jast ti lahko predlagam Društvo up tam te napotihjo v komuno men so ful pomagali!!
Al pa še bolši način če praviš da ti ni uspelo sami zniževat doze pojdi k dr Kastelicu sej ga poznaš pa ti jih bo on začel pisat in nižat dozo lahk te pa tud na Detoksikacijo vzame za 1 mesec (jest sem bil tud tam in ti povem da je supr ful lažje je krizo skos dat pa pogovore maš tam pa sebi enake in Detoksikacija ni samo za one k so na heptanonu)
Tudi heptanon je rešitev seveda če ga vzameš resno in greš na program z namenom da kej narediš is sebe in potem enkrat prideš na nulo doze in se ga očistiš!!!Pravijo da metadon ne pomaga da je še slabše takole bom povedu….Poslušite Baje je metadonski program 20% uspešen od stotih procentov to je pa zato kker več kot polovica folka ne prde na metadon da bi se ozdravli ampak zato ker ga hočjo al prodajat al pa da jim bo laži da jim nau treba krast…..Ostala manša polovica jih pa pride z namenom da bi kej naredil in od teh 50 procentov jih 20 uspe!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!