urgenca 2
Moja lastna izkušnja z urgenco je bila slaba pa ne zaradi dolgega čakanja ali česa drugega temveč zaradi strokovne napake s strani zdravnice, ki me je pregledala, že naslednji dan sem morala na urgentni operativni poseg, da so me rešili. Druga izkušnja z urgenco, ko bil družinski član življenjsko ogrožen je bila pozitivna, strokovni tim je bil zelo hiter in uspešen za kar sem jim zelo hvaležna. Urgenca bi morala biti zares namenjena le urgentnim primerom tako pa tam najdeš vse možno tudi ljudi, ki se jim ljubi čakati cel dan zaradi banalnosti. Zdravstveni domovi bi morali imeti organizirano neke vrste minimalno dežurstvo, da bi razbremenili urgentni blok v KC. Naše zdravstvo se žal vedno bolj zapleta v nam uporabnikom nelogičen in nerazumljiv + predrag sistem.
Zadnjič je moral mož na urgenco v KC (hude težave s srcem) in so ga NEMUDOMA sprejeli in pregledali. Prijazna dežurna zdravnica je bila edina, ki je v zadnjih letih resno vzela njegovo stanje in ga ni odpravila s “psihosomatskimi motnjami” in cipralexom.
Napisala mu je nekaj napotnic za preglede, te je tudi opravil. Kaj se je izkazalo? Da je imel skoraj povsem blokirano eno od žil v srcu! Nemudoma so mu vstavili opornico.
Če človek ni star 70 let in toži o občasnih težavah s srcem, ni pa npr. predebel, nima previsokega pritiska, ne kadi, je dobro telesno pripravljen ipd., kaj radi odpravijo z “napadi tesnobe”. Ne da bi prej izključili možnost somatskega obolenja. V najboljšem primeru dobi napotnico za EKG. In kaj ta pokaže? Zelo malo. Pri možu je to trajalo petnajst let. Šele zdravnica na urgenci je končno ustavila ta krog.
Na urgenco velikokrat hodijo ljudje, ki jih že par dni boli prst, roka ipd… Ali je to urgenca??? Med njimi je tudi kakšen ki je resnično bolan. A kaj ko se zgubijo med tistimi, ki se jim noče čakati podnevi in mislijo, da bodo hitrejše na vrsti na urgenci.
Sami smo/ste/so krivi za stanje na urgencah, nažalost. Med 10 ljudmi jih 8 jamra samo zato, da bodo na bolniški. Pokvarjen je ta svet, ne pokvarjeni smo ljudje! Potem se pa čudimo.
Sicer pa NE verjamem Suzuki, da je punci v glavi stala sekira, pa so jih pustili čakat… Ah, daj no, zmisli se kaj bolj realnega, mogoče kakšen mali nožek, čavelj ipd…ne ga j*** da so jo pustili s sekiro al motiko (ne vem kaj je že blo) čakat!!! LOL
Na urgenci sem bila v 20-ih letih 6x.Z možem,s hčerko in s sinom, z vsakim po dvakrat.Res smo bili tam po 3-8 ur(sprejem,pregled pri zdravniku,slikanje,ponovno pregled pri zdravniku,mavčarna ali mala operacijska…)Sin si je dvakrat zlomil roko,prvič smo morali čakati 4 ure,ker ni bil tešč za narkozo,da so mu naravnali zlom.(Kdo je kriv za čakanje?)Ko si je hčerka zlomila nogo smo spet čakali 3 ure, ker ni bila tešča(Naj pljuvam po zdravnikih in sestrah?)Nikoli nisem imela občutka da se v ordinacijah nič ne dogaja(da naprimer malicajo, ali pijejo kavico i.p.d kot se govori).Vedno so imeli kakšnega bolnika.Osebje je bilo vedno strokovno(kar je zame najpomembnejše ),pa še dovolj prijazno.Osladnosti pa tako in tako ne maram.
Res pa nisem bila na urgenci nikoli ko me je pičil komar.
VSA POHVALA ZAPOSLENIM.
Ker sem že nekaj ur besna kljub bolečinam, ki jih imam, ne morem tega zadržati zase.
Torej sem nova Kamničanka, ki se je v dobri veri odpravila na urgenco v Ljubljano. Tam sem lepo ob sprejemnem okenčku povedala, da se zdravim že od 23.9. in da se mi je stanje poslabšalo. Še vedno imam hude bolečine v prsih, vročino, ki se vrti okoli 38-39 in to že štiri dni in da sem si verjetno ob goltanju močnih tablet še poškodovala želodec ( te bolečine pa so mi znane že izpred let). Gospa za šaltarjem mi je pač odvrnila, da sem v Ljubljani samoplačnica in imam pač urgentno službo v Kamniku. Vprašala sem jo ali to pomeni tudi, če imam osebnega zdravnika in specialiste v Lj.? Odg. je bil da. Torej kaj mi je preostalo kot to, da sem poklicala moža, ki me je ponovno peljal v Kamnik. Tukaj me je zdravnica lepo pregledala in mi svetovala naj zjutraj nemudoma obiščem osebnega zdravnika, ki naj me napoti na krvne preiskave in me pošlje na rentgen in pulmologu. Da mi pač oni ne morejo narediti krvne slike, ker imam osebnega zdravnika v Lj. Povedala sem ji, da sem hotela zamenjati zdravnika s tukajšnjim, pa žal novih pacientov ne sprejemajo. Žal so šle te besede v gluha ušesa.
Tako sem se zopet znašla v svojem kotu na sedežni z hudimi bolečinami želodca in bolečinah ob dihanju v prsih.
In sedaj se sprašujem ali bi morala res krvaveti ali pa celo dol pasti, da bi me sploh kje sprejeli? In ko mi bo kdo jutri postavil vprašanje zakaj se nisem obrnila na urgenco?
Žalostno, res žalostno. Pa pravijo, da se naše zdravstvo popravlja.
Spoštovani vsi iz te in spodnje rubrike na temo urgence, vest mi ne da, da se ne bi vtaknila v vaše debate. Namreč z mojo mačeho, ki je zdaj stara 82 let, sem bila v zadnjih letih vsaj 30-krat na ljubljanski urgenci. Mačeha je doma 40 km iz Ljubljane, bila je psihotična in nagnjena k pijači in tabletam.
Redno me je klicala sredi noči med vikendi ali prazniki, da ji je ‘slabo, pa pr src me stiska, pa v levem ušesu mi zvoni, pa trese me, pa noge me ne držijo …’ Fizično je bila zmeraj zdrava – sva opravili prej in tisti čas nešteto pregledov pri specialistih, pa nič … Skratka, primer za psihiate, kamor pa živa ni hotela it, ker ni nora …
Na urgenci sva zmeraj čakali, včasih od polnoči do jutra. Sprejem je bil zmeraj na nivoju, tudi za pogovor z mano so si vzeli čas, čeprav so bili hodniki več kot ne zmeraj polni. Mačeha je dobila injekcijo česar že, tudi placeba, pa je bila takoj vsa nasmejana in zdrava. Poznali so jo že po imenu … Jaz bi jo na njihovem mestu že kdaj odslovila, in to zgrda, ko jim ob treh zjutraj pije zadnje atome moči. Pa ji niso nikoli nič grdega rekli, le meni so večkrat predlagali, da kot edina sorodnica podpišem soglasje, da jo pri priči pošjejo na opazovanje v Polje. Tega pa si tudi jaz nisem upala, saj bi mačeha enkrat prišla domov in potem – bi bilo kaj?! No, končno je pri njej prišlo do akutne pshoze, 6 mesecev je bila v Polju, potem pa je šla naravnost v dom zaradi demence.
Zakaj pišem vso to jaro kačo od posta? Ker sem v nočeh na urgenci tako na oko štela, koliko je še na hodniku takšnih primerov, kot je ona. Posebno med prazniki se mi je zdelo, da skoraj vsi. Brez zamere, stare gospe, ampak bilo vas je 80 %. Starost, osamljenost, pa še kakšna škodljiva razvada, potem pa hajdi nad svojce – prav jim je, zakaj me pa niso povabili za praznike k njim! pa prevoz na urgenco, ki se tako nobel sliši. Tam družabni dogodek, cele ure klepetaš s sotrpinkami, injekcijo dobiš, torej ti gotovo nekaj je! Potem pa ves nebogljen k svojcem za par dni, da te ajčkajo, ker si bila vendar na urgenci.
Vse priznanje zdravnikom in sestram, ki puščajo doma svoje družine in ne vejo, kaj je nedelja in praznik, (tudi) zaradi množice takšnih primerov. Zaradi takšnih, kot je bila naša, so po nepotrebnem čakali in bili mogoče kdaj prehitro odpravljeni tudi bolniki, zaradi katerih je urgenca sploh nastala.
Lep pozdrav vsem, Pastorka
No naj ti odgovorim zakaj sem tako dolgo čakala, zato, ker sem že prej zvedela, da moj osebni zdravnik odhaja na dopust. Pa zato, ker sem trapa mislila, da bo boljše. Okrog urgence pa sem skakala točno na prvi november. In da bo ironija še večja, so me drug dan ponovno poslali na IPP, ker sem imela krvno sliko totalno sesuto. Po dolgotrajnem čakanju me je le neka zdravnica informirala, da sem samo še za v bolnico. In tako sem morala na Japlovo-gastro. Sem bolnica Ulceroznega kolitisa in tokrat se je pač stanje tako sesulo. Tako sem v bolnišnici prejela dve vrečki infuzije krvi. Naknadno pa še dve steklenički železa. Včeraj je bila krvna slika zadovoljiva in vsa presrečna sem bolnišnico zapustila, kljub temu, da se bom morala enkrat na teden vračati in prejemati v žilo stekleničko železa.
Polagam vam na srce, čuvajte se, glejte na svojo prehrano in zdravo življenje, ker tam notri vidiš in slišiš mnogo hudega. Tudi meni je dalo misliti!
Spoštovani!
Tudi sama obolevam za kronično črevesno boleznijo, ki ima kljub redni terapiji številne akutne zagone. Pogosto potrebujem transfuzijo krvi in zdravljenje z infuzijami železa.
Moje izkušnje z IPP v Kliničnem centru v Ljubljani so zelo pozitivne, osebje je prijazno in strokovno.
Prav tako imam zelo pozitivne izkušnje s celotnim osebjem v bolnišnici Interne gastroenterološke klinike v Ljubljani – vso osebje je vedno izredno prijazno, požrtvovalno, srčno, strokovno in ob vsakem času pripravljeno bolniku pomagati v njegovih težavah in stiskah.
Vsem želim veliko zdravja in dobrega počutja!
Lep pozdrav!
Matejka