Katastrofa na Onkologiji
KATASTROFA NA ONKOLOGIJI V LJUBLJANI!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
> POŠLJI NAPREJ ČIM VEČ – MOGOČE USPE REALIZIRATI ODPRTJE NOVEGA DELA
> ONKOLOŠKEGA INŠTITUTA
>
> V primežu proračunske mafije
>
> BRECELJ Erik, Sob 22.04.2006
>
> Danes je sreda, dan, ko načrtujemo program operacij za naslednji teden.
> Obračam
> seznam s 43 čakajočimi bolniki, ki so samo na mojem spisku.
> Podobno kot drugi kirurgi z našega Oddelka za onkološko kirurgijo.
> Naslednji
> teden je en dan praznik. Poleg tega se moramo 25. aprila zaradi
> servisa izseliti iz dveh operacijskih dvoran, ki ju imamo po poplavi
> l. 2002 in zaprtju operacijskega bloka v stavbi A v najemu v Kliničnem
> centru.
> Tako bomo operirali samo na dveh mizah dnevno.
> Koga naj dam na operativni program?
> Do sredine aprila sem letos operiral 90 bolnikov. Teh 43 lahko torej
> operiram v mesecu in pol. Za nekatere je to žal prepozno. Pri izbiri
> si skušam pomagati z opombami, ki si jih napišem ob vsakem bolniku:
> pri mladem fantu: ima 3 tedne starega otroka, pri obupani ženski: mati
> samohranilka, pri nebogljeni starki: tumor hitro raste, pri
> naslednjem: se duši, pri mladem dekletu: na koncu z živci zaradi
> čakanja, pri zadnjem: krvavi.
>
> Drugi teden bom operiral največ dva dni. Lahko bi operiral 4 dni, pa
> žal ni
>
> dovolj operacijskih dvoran. Ostalo bo še skoraj 40 bolnikov plus novi,
> ki bodo prišli v ambulanto. Zopet bo edina rešitev popoldansko in
> sobotno delo, brez dodatnega programa in dodatnega plačila.
> Če smo bili po poplavi l. 2002 še ponosni na to, da smo z delom izven
> rednega delovnega časa spravili čakalno listo na 3 tedne, so danes
> občutki drugačni.
> Osebje dela v nemogočih razmerah. Ob tem, da imamo končano novo stavbo
> s sedmimi operacijskimi dvoranami, z oddelkom, ki bi mu težko našli
> par tudi izven naše države.
>
> V skladišču imamo do selitve zapečateno vrhunsko opremo, ki pa je žal
> ne moremo uporabiti samo zato, ker še vedno živimo v balkanski državi.
> Gradnja kirurškega oddelka se vleče že več kot 10 sramotnih let. Do
> poplave v stavbi A l. 2002 je bilo jasno, da politika ni imela namena
> zgraditi novega
>
> kirurškega oddelka. Po poplavi smo jo skupaj z bolniki (nekateri so
> žal že
>
> pokojni) prisilili v gradnjo.
> Nepričakovano smo se zaradi velike investicije soočili z ljudmi, ki so
> obogateli na račun investicij v zdravstvu. Zaradi nesodelovanja smo
> bili deležni nerazumnega poniževanja z njihove strani in s strani
> takratne politike.
> Kljub
> temu, da smo v letih po poplavi povečali število operacij za skoraj
> 100%, smo ves ta čas dobivali le polena pod noge. Edina uteha so nam
> bolniki in rezultati našega zdravljenja, ki so primerljivi ali celo
> boljši kot v najbolj razvitih zahodnih državah.
>
> Ko je že pred enim letom kazalo, da se bomo preselili iz avstro-ogrske
> konjušnice, se je vse končalo pri operacijskih mizah. Po dveh letih
> razpisov za operacijske mize in pritožb smo se sedaj znašli v
> brezizhodnem položaju.
> Miz, ki
> bi nam omogočile preselitev, očitno še dolgo ne bo.
> Bolniki pa čakajo. V propadajoči konjušnici. Skozi okno lahko le nemo
> opazujejo končan novi oddelek z večinoma že kupljeno opremo, ki
> propada v skladišču.
> Poleg
> tega so stroški zaradi gostovanja v Kliničnem centru vsaj 150
> milijonov tolarjev letno. Blagor državi, ki si lahko privošči takšno
> zapravljanje denarja.
>
> Zaposleni smo se že navadili na katastrofalne razmere v stavbi A. Ne
> moremo pa se navaditi na smrad, ki se širi iz javnih razpisov. Za koga
> je napisana zakonodaja o javnih razpisih, ki že dve leti onemogoča
> nakup operacijskih miz za slovenske bolnišnice, na katerih bi reševali
> življenja bolnim ljudem.
> Koga ščiti?
> Bolnike in proračuna prav gotovo ne. Pisana je na kožo dobičkarjev, ki
> z javnimi razpisi služijo vrtoglave vsote. Ob takih zaslužkih seveda
> lahko čakajo več let na rešitev razpisov in jih po potrebi tudi
> sesuvajo in usmerjajo v pravo smer, tudi s pomočjo državnih uradnikov
> in funkcionarjev. Zaradi astronomskih zaslužkov popolnoma legalno
> blokirajo ustanove, ki naj bi služile državljanom.
> Škoda prostora, da bi našteval seznam ljudi, ki so vpleteni v
> lobiranje zaradi nakupa operacijskih miz. Obnašajo se, kot da bi
> kupovali igralniške mize in ne operacijskih, na katerih naj bi
> reševali človeška življenja. Če na žalost ni bilo nič nenavadnega, da
> so ti ljudje pod prejšno vlado zelo uspešno ribarili v kalnem, mi tudi
> sedaj počasi postaja jasno, da ti isti ljudje počnejo to še
>
> naprej tudi pod sedanjo oblastjo. Žal je sedanja vlada šibkejša od
> njih in
>
> zakona o javnih naročilih, ki tem dobičkarjem omogoča legalno korupcijo.
> Kdo sploh usmerja in nadzira investicije v zdravstvu? Prepričan sem,
> da minister Bručan nima te moči. Mogoče je bil iskren v želji, da bi
> končno kupil te uboge mize, še bolj pa bi mu verjel, če bi mize zaradi
> katastrofalnega stanja v stavbi A kupil urgentno mimo razpisa. Pa tega
> ne more oz. si ne upa.
>
> Pa tega pisma ne namenjam politikom. Nima smisla. Obračam se na
> bolnike, ki so bili zdravljeni v stavbi A, in na njihove svojce.
>
> Prosim vas, napišite, kako je doma čakati na operacijo zaradi raka.
> Opišite svoje občutke, ko ste prvič prestopili prag stavbe A, kako je,
> če v
>
> prenatrpani sobi ne moreš pojesti obroka hrane za mizo, kako je
> zjutraj čakati v vrsti na stranišču, opišite smrad, ki se širi iz
> počenekanalizacije, ter kako izgleda nakladanje bolnikov v rešilni
> avto po snegu in dežju in prevoz v Klinični center na operacijo,
> opišite, kakšen je občutek, ko prideš na operacijsko mizo v premočeni
> obleki, kako se je prijetno v poletni vročini po večurni operaciji
> peljati v rešilcu iz Kliničnega centra nazaj v stavbo A – po razriti
> cesti, ki postoteri bolečino.
> Opišite, kako težko je verjeti v ozdravitev v prenatrpani bolniški
> sobi ob
>
> umirajočem bolniku.
>
> Pošljite to svojim politikom, ministrom, predsednikom, prejšnim in
> sedanjim, skorumpiranim funkcionarjem, lobistom brez vesti, nenasitnim
> direktorjem,
>
> urednikom, ki nočejo objavljati prispevkov o sramoti v stavbi A,
> varuhu ne vem kakšnih človekovih pravic.
> Ne pozabite pripisati, da ste to doživeli v Ljubljani.
> Ti gospodje so sebe in mnoge izmed nas prepričali, da se to lahko
> dogaja samo v neki od nas zelo zelo oddaljeni in nerazviti državi.
>
> dr. Erik Brecelj, dr. med., spec. kirurg, Ljubljana
>