Ali so normalni?
Pred nekaj dnevi je bila mami (51 let) na invalidski komisiji.
V bolniškem staležu je od decembra 2004, ko je imela težjo prometno nesrečo: zlom obeh kolkov, medenice, stisnjena pluča, serijski zlom reber itd…. Posedično ji je ostala pareza levega stopala, ki ga ne more potegniti k sebi, zato potrebuje opornico,da lahko koliko toliko normalno hodi in seveda čevlje, ki ji omogočajo opornico.Pojavljajo se tudi posledice pareze – bolečine v kolku kolenu in gležnju.(v letu ali dveh bo morala na zamenjavo kolka)Vse to je dokazano iz strani (ne bom uporabila imena) primarija iz Poliklinike.Ob vsem tem pa ji je bil oktobra 2005 odstranjen karcinom na dojki, temu pa je sledilo 30 obsevanj.Že od prej ima težave z vkleščenimi živci na obeh zapestjih (bila že operirana), ter težave z ledvicami in prebavnim traktom.
Vsi zdravniki – Poliklinika, internist, onkolog, psihiater so podali predlog za invalidsko upokojitev.
Gospodje “specialisti” pa so na invalidski komisiji ugotovili, da je sposobna delati v pisarni (po pol ure sedenja se ji meša od bolečin) 8 ur in da je invalid 3 kategorije.
Zanima me zakaj se norčujejo iz ljudi in kaj vi mislite o tem?
Ti tiči so vredni svojega denarja.
Imam soseda, po poklicu varilca. V prometni nesreči je imel zlomljen kolk in kompliciran zlom druge noge, po dveh letih rehabilitacije ga je invalidska komisija poslala z berglami in dva centimetra krajšo nogo poslala delat, češ da lahko vari tudi sede!!!
Seveda se je pritožil in tudi uspel, vendar ne vem zakaj je pritožba sploh bila potrebna, saj je mož še vedno na berglah in s krajšo nogo, torej se zdravje zaradi pritožbe ni prav nič poslabšalo.
Včasi invalidsko upokojijo tudi koga, ki je kot rožca, pa morajo malo kompenzirat.
Ja, na te stvari bi bilo treba opozarjati TUDI pred volitvami.
V raznih soočenjih kandidatov ni bilo dosedaj o pristojnostih
in organiziranosti inv. komisije izrečene prav nobene besede.
Zato bi bilo treba spremeniti zakon o invalidski komisiji, kjer bi se pač
določilo npr. tudi to, da je treba upoštevati mnenja specialistov, osebnega zdravnika.
Lep pozdrav!
Robert
Očitno res niso normalni.
Nekdo v širšem sorodstvu je bil operiran na pljučih zaradi raka, zdravljenje je bilo sicer uspešno, vendar je bila funkcija pljuč zaradi posega okrnjena. Že prej je bil suh, zaradi zdravljenja je še shujšal, tako da je bil čisti okostnjak. Človek je star blizu 60 let, po poklicu zidar, do upokojitve je imel še nekaj let. Na komisiji so ga poslali delat za osem ur (očitno vidijo le tiste gradbince, ki se pol dneva naslanjajo na lopato, privatnikov, ki delajo v sezoni po 12 ur na dan, pa ne). No, na kontrolnem pregledu čez pol leta so mu odkrili nove metastaze, sorodnik zdaj žal umira in ne more več niti hoditi. Vse skupaj se je odvilo v dveh letih. Ampak po njihovem je bil sposoben garati. Pritožite se!!!
Tudi sama pri 24 letih občutim kako je,če si mlad in bolan….Povsod naletiš na zaprta vrata.Na invalidskih komisijah je pa itak banda…Ko sem imela razgovor se je eden od zdravnikov obregnil celo v to zakaj ne delam v svojem poklicu- pa ja, služba te itak čaka na vsakem koraku!Jaz nimam besed, totalno sem razočarana nad zdravstvom in se sprašujem kam to pelje!?Upreti bi se bilo treba!!!!Sramota je,da se mora bolnik po vsem kar prestane že zaradi same bolezni ubadati še s pritožbami.Najprej,ko mu zavrnejo bolniško in potem še invalidnost.Prav nihče od zdravnikov,ki vodijo te postopke ne pomisli koliko se bolnik zato presekira…Kako trpi…Sama nimam več moči in samo upam, da bom zmogla delati na 8ur!Vso srečo in zdravja vsem!Zdravje je resnično vredno največ…
Ne, niso normalni. Tudi moje izkušnje so enake. Niso normalni!!!
So samo birokrati, ki se niso mogli izkazati v svojem poklicu in sedaj se izživljajo na nas bolnikih, takih ali drugačnih. Brez milosti.
Samo še veze in poznanstava te rešijo. To mi je povedala tudi osebna zdravnica. Povsod ista pesem: za službo, za v šolo, za porodnišnico, za diplomo, za zaslužek, za posel. VIP in še enkrat VIP.
Zahodna civilizacija BO propadla. Zaradi svojega odnosa do otrok, do mladih staršev, do invalidov, do starostnikov in do vseh nebogljenih.
Sama sem imela podobne poškodbe kot vaša mama, nesrečo sem imela pri 36 letih (vse skupaj 11 zlomov, pretrgano trebušno prepono, poškodovana jetra, srce, sapnik…). V bolniškem staležu sem bila 4 leta, potem pa na invalidski komisiji dobila 3. kategorijo kljub vsem izvidom in predlogu za II. kategorijo. Dejstvo je, da smo tisti, ki delamo v pisarni kot nekaki paraziti, delo po njihovem mnenju ni težko, kot da bi sedeti ne bilo naporno… Pritožila sem se, a nisem uspela. Potem sem do naslednje invalidske komisije čez kakšnega pol leta bila večino na bolniški in šele takrat sem dobila II. kategorijo, hvala bogu za stalno. Štiri ure še nekako zmorem, doma pa naredim le osnovna gospodinjska dela.
Glede na leta bo mogoče vaša mama uspela že s pritožbo, kar ji tudi iskreno želim!
Lp
Majda
Vi ste pa res za hece! Kdo od tistih, ki o čemerkoli odloča, je v tej državi sploh še normalen? Vsi se samo še norca delajo iz tistih, ki tako ali drugače nastradajo. Pritožujte se na vse mogoče inštance (seveda lepo po vrsti in hierarhiji) in ni hudič, da ne bi uspeli. Vključno s povračilom stroškov in zamudnih obresti.
Obilo uspeha!
Ne niso normalni.
Na komisijah ZZZS in ZPIZ-a se res počutujo kot bogovi in te gledajo z viška , ker so v taki poziciji in, ker si to lahko privoščijo.
Saj kot sem zasledil so se jih malo lotili novinarji Nedeljskega Dnevnika in ali odgovora ni bilo ali pa je bil aroganten.
Te stvari sem že dal skozi in bojim se trenutka , ko bom spet moral tja.
To so ljudje ali skupina ljudi , ki jim nihče ne more nič , niti z dokazili.
Ko sem moral pred komisije sem začutil kako nebogljen sem pred človeškimi bitji , kateri odločajo o tebi .
Pred invalidsko komisijo sem se počutil kot človek, ki mu je bila krivda dokazana samo še obsoditi ga je treba . Tako so me prebadali z pogledi.
Ampak nič a ma prav nič jim ne moreš.
Sprejeti moraš tisto za kar se odločijo. Ljudje, ki tega niso doživeli ne morejo vedeti o tem nič in si tega niti ne predstavljajo in niti ne verjamejo , da je to mogoče.
To je borba in trpljenje, najebaš ko žuti.
Lep pozdrav / Janez
Velčina zgodb je grozljivih in komaj verjetnih in žal mi je, da se dogajajo!
Vendar poznam kontra primer človeka, ki je pijan zakrivil prometno nesrečo, uradno mu je ostala noga trajno poškodovana in kao ne more hodit (zanimivo, fuša in pleše pa brez težav??!!!!!), zdaj je že nekaj let v invalidski, ko ga kdo vidi, malo štorklja in malo jamra, večinoma pa ga skorajda ne vidimo, ker ga nek obrtnik vsako jutro pobere, pri njem in za njega fuša cele dneve, zasluži cca 350 jurjev na mesec zraven in živi ko bubreg u loju.
In sama sebi grem na bruhanje, ker ga nimam jajc prijavit. Med drugim tudi zato, ker je prišel do te penzije s podkupnino in mi je jasno, da bi se zmazal tudi ob morebitni prijavi. Eto, to je to.
Človek ob branju vsega tega res nima besed. Tudi jaz poznam en kup hipohondrov, ki so v penzijah in lepo delajo na črno. Tudi sama sem že leta bolna in se že dokaj časa borim za 4 urni delovnik. Na komisijo čakam tudi zdaj in ko se spomnim, kaj sem doživljala lani mi gre na bruhanje.
Žalostno, da se ti problemi ne dotaknejo nikogar in da tega ne bere še kakšen član kakšne komisije, da bi pokomentiral.
Ne bom komentirala, samo vzadnjič sva z možem po dolgem času ( delo, otroci ) preživela sama v gostišču z živo glasbo.
Me je skoraj kap ( kasneje pa še slaba volja ) ko sem videla kar precej invalidsko upokojenih oseb zaradi težav z hrbtenico pri 40,45 letu.
Danes so to krasni 55 letniki, ki so tako divje polko plesali in se vrteli, da je mene hrbet bolel in sem imela vrtoglavico samo gledat jih.
Poprej so pa v službi zaradi vrtoglavic padali po tleh, niso mogli dvignit šilčka………………
Sem imela pokvarjen večer in grenak priokus bo trajal kar nekaj časa.
Tudi sama poznam take primere. Vendar vseh ljudi ne morete metati v en koš. Mogoče se je to dogajalo pred leti in so zato sedaj komisije tako nečloveške.
Sama si nikoli nisem mislila, da bom kdaj pred invalidsko komisijo.
Po sili razmer sem se znašla tam in moram priznati, da v življenju nisem bila toliko ponižana, kot prav pri tem pregledu. Mislim, da si tudi bolnik, ki komaj živi, zasluži spoštovanje in ima svoje dostojanstvo, čeprav ga je zdravje zapustilo. Človek kar težko dojame, da komisija ne upošteva mnenja zdravnikov specialistov, z nazivom prof. dr. .Tako lahko sklepamo, kako malo je vredno delo specialistov, ki so praktično celo življenje vso svojo življenjsko energijo usmerili v neko specializacijo, potem pa se najde nekdo drug, drug specialist, in pove, da njegovo stokovno mnenje nima nobene vrednosti in ga kratkomalo spregleda.
Če se nekaj ne vidi, potem tega enostavno ni. Ali ni tu nekaj hodo narobe?
Tu se lepo vidi našo socialno državo, saj iz vseh pritožb že na daleč vidiš, da komisije delujejo po navodili, v smislu “če lahko hodiš, lahko tudi delaš!!!” Res pa je, da so mesta v takih komisijah zavzeli ljudje, ki jim je igranje “bogov” zelo blizu. Vendar vsi vemo, da ima palica dva konca, ali ne.
Tako sem sama prisiljena živeti na življenjskem nimimumu, če se temu sploh lahko reče življenje, bolj životarjenje.