Ne morem si kaj, da ne bi izrazila svojega nezadovoljstva do ravnanja z rakavimi bolniki!
Naj podam samo primer! Zgodilo se je, da je imela bližnja oseba raka na pljučih, da ne govorim, da ga niso bili sposobni zdravniki v 3 letih (kolikor je hodil redno k zdravniku) ugotoviti, dokler ni začel krvaveti iz pljuč in so mu preostali le še 4 meseci! Sramota, groza. Zdravnik je rekel, saj je zdrav in to pičle 4 mesece pred koncem, medtem ko je drug zdravnik, ki je videl pretekle izvide ugotovil, da s tem stanjem ne bi mogel niti stati! Spet groza. In more še ni konec. Moral je na obsevanje. Obsevali so ga na podlagi 2 tedna starih slik, medtem pa je dobil pljučnico! Ko sem vpašala zdravnika na obsevanju, kdaj bo naslednje slikanje mi je odgovoril, čez 2 meseca, slutila sem in nisem mogla skriti razočaranosti a vsi so govorili, da ima pač obsevanje take posledice.
Po 2 tedenih po obsevanju ga je začelo dušiti, bolečine tako hude, kljub antibolečinskih tabletam in obližem, da se 8 ur ni mogel skorajda premakniti. Groza. Kličem zdravnika, takoj v bolnice, diagnoza poobsevalna fibroza, nujno rabi kisik,… Da ne omenim grdega obnašanja sestre, razumevanje na nuli, spet groza, celo nadrla me je, tega ne bom nikoli pozabila, kako lahko tako grdo ravnajo s tako bolnimi ljudmi.
In še kaj se je zgodilo zadnji dan, kar je postavilo piko na i! Klicali smo zdravnika, ker je oče padal v komo. Prišel je. Rekli smo mu, če da kaj protibolečinskega, samo svečk ne, ker ga neizmerno boli, saj je imel leto pred tem nepotrebno operacijo, katera se nikoli ni pozdravila,… In kaj je zdravnik naredil, napisal je 3 škatle svečk proti bolečinam in rekel, da mora veliko piti zaradi krvavega urina. Z muko in težavo in tresočo se roko je pil,… Še isti dan zvečer je umrl, zalila ga je voda, najprej je padel v komo,…. potem pa smo mu po navodilih zdravnika dali svečko,…. zadnja stvar, ki se je zgodila pred zadnjim vdihom je bila ostra bolečina, ki se je zarisala na njegov obraz (takoj po svečki), nakar je izdihnil.

Nikoli, ampak nikoli ne bom pozabila, nikoli,… kako lahko,… in še cela zgodovina neprofesionalnih odnosov,…. kako lahko

Sem pacientka z rakom v zadnjem stadiju, zato vem, o čem govorim.

Kljub vsem aparaturam in laboratorijskim pripomočkom se rak običajno zelo težko identificira. Še najlažje ga je identificirati pri tipnih tumorjih s punkcijo. Žal je tako, da naj govorijo kar hočejo, rak je v večini primerov še vedno smrtna diagnoza in še nekaj časa bo tako. Še posebno hinavski je rak na pljučih. Imam pljučne metastaze, ki so jih sicer videli, a je dolgo trajalo, preden so lahko ugotovili, kaj to je. Toda če bi jih bili že prvič prepoznali kot rak, ni rečeno, da bi se bolezen razvijala drugače kot se je. Zakaj? Ker na terapije kratkomalo ni reagiral, saj terapije sledijo neki doktrini. V obupu pa ljudje mislijo, da so zdravniki čudodelniki in od njih pričakujejo nemogoče. Kot na primer vi, ki ste prijateljevali s pokojnim. Velikokrat si zdravniki z osornostjo (verjetno bolj strogo resnostjo kot osornostjo) pomagajo iz zadrege, ko ni več pomoči. Ni namreč enostavno reči pacientu in njegovim svojcem: Naredili smo vse, kar smo znali, zdaj ga bomo pa pustili v miru umreti.

Kar se tiče tiste svečke zadnji večer, sem prepričana, da je šlo za nesporazum, verjetno je zdravnik “samo ne svečke” slišal kot “samo svečke”. Nikakor namreč nisem pripravljena verjeti, da je nalašč napisal prav svečke. Žal pa je tudi bolečina včasih tako huda, da je zdravniki ne znajo umiriti.

Moram reči, da v teh letih, kar me mučijo onkologi, nisem bila nikoli deležna odnosa kakršnega opisuješ. Pa tudi do drugih pacientk, ki so bile z mano v sobi, je bilo osebje vedno prijazno ali pa vsaj korektno, če je že kdo imel slab dan.

Kakorkoli že, ne preostaja vam drugega kot sprijaznjenje. Lahko pa se odločite tudi za prijavo ali tožbo, a ne verjamem, da boste s tem kaj spremenili ali dosegli.

pojdi na

http://www.salesalute.com

in preberi, je upanje zate.

Ali mi lahko prosim pustite svoj e-mail naslov? Hvala

S ščitenjem zdravnikov, ki delajo napake se zdravstveni sistem nikoli ne bo izboljšal, žal. Na napakah se je treba učiti, sprenevedanje jih ne bo odpravilo. Če pa za sprenevedanjem leži gora denarja, bo pa to še toliko večje. Nedolžni brez vip pa po nepotrebnem umirajo. Žalostno dejstvo, katerega navajam po pripovedovanjih tistih z vip in brez. Zdravstvo ni pravično.

Seveda bi tudi jaz v takem stanju drugače razmišljala, kljub vsem alternativnim metodam je uradno priznana še vedno zgolj medicina.

Se strinjam s tabo Urša. imam sicer enkratno onkologino, ampak na nekaterih oddelkih so se mi zgodile situacije, kot da bi bila v bolnici Franji, samo, da je bilo leto 2003, in o tem bi se tudi moralo kaj napisat . na koncu sem se morala kar sama k sebi spravit in sama poiskat metode , ki so me pripeljale nazaj v kvalitetno življenje in poraja se mi vprašanje, zakaj pri tako hudi bolezni in še težjem zdravljenju pri nas ne obstaja podporno zdravljenje kot v drugih normalnih evropskih državah.Rak zame ni smrtna bolezen, ampak priložnost, da v globini svoje duše najdeš vzrok, da se raje kot za življenje odločaš za umiranje in, da se začneš učiti odločati se za življenje, kolikor ti pač uspe in tega ne moreš s kemoterapijo.Tudi vprašanje zakaj pri nas ni paliativnega oddelka za umirajoče, da umreš kot človek brez bolečin, kot že spet v mnogih drugih državah.zakaj, zakaj ,zakaj