Pred nekaj tedni sem ugotovila, da moje počutje po porodu vedno bolj nazaduje in da je treba nekaj narediti proti naraščajoči utrujenosti in depresiji. Odpravila sem se k splošni zdravnici. Tam pa izvedela, da je moja zdravnica (s katero sem več kot zadovoljna), na porodniškem dopustu. Torej je ne bo še tako kmalu nazaj. In sem se odločila, da grem k nadomestni.

Poklicala me je v ambulanto. Zdravnica ima kakšnih 40 let, pa deluje tako zdolgočaseno in brezvoljno, da sem še jaz v svoji popolni depresiji izgledala vedro proti njej. To je bilo še pred to poletno vročino, tako da ni bilo od napornega vremena. S seboj sem imela svojega dojenčka. Ko sem vstopila v ambulanto, se je otročku kislo nasmehnila in ga pohvalila, da je lep otrok. Potem me je povprašala, kaj je narobe. Povedala sem, da se obupno počutim, da ne morem spati (čeprav otrok spi cele noči), da sem preobčutljiva, jokava, brezvoljna, da se tolažim s hrano ter se zaradi tega redim. Skratka, sklepam da gre za poporodno depresijo, ker je bilo podobno že po prvem porodu pred nekaj leti. Nekaj časa me posluša, potem pa začudeno in popolnoma resno vpraša: ˝Gospa, kako pa ste lahko depresivni, če pa imate tako lepega otroka?˝ Mislila sem, da sem narobe slišala. Potem sem ji dopovedovala, da je bilo enako pred leti in da sem se iz krize izkopala šele po dveh letih. Ter da vidim, da bo bolje, če trokrat ne čakam tako dolgo in jo zato prosim, naj mi da napotnico za psihologa. Pa me je začela čudno gledati, češ kaj mi bo psiholog. Morala sem ji natančno pojasniti, h kateremu prihologu želim in da je ta specializiran za poporodno depresijo. Vmes me je prekinjala in začela razlagati, da bi bilo bolje, da mi predpiše antidepresive. Načeloma nimam nič proti antidepresivom, vem da so zelo učinkoviti, ampak jaz sem potrebovala pogovor in vzpodbudno besedo, ne pa samo neke tablete. Končno je popustila, napisala tisto napotnico in recept za uspavala. Malo sem debelo pogledala tisti recept, ampak sem ga vseeno vzela in šla.
V lekarni sem dobila TRI škatlice uspaval, v vsaki 20 tablet.

Zvečer sem poskusila zaspati brez tablete, pa ni šlo. Zato sem vzela eno tabletko. Po pol ure sem spala kot ubita. Zbudila sem se po 10 urah in šele po tem, ko me je mož pošteno stresal. In potem sem se zamislila – pacientki, ki je prišla v ambulanto hudo depresivna, sicer brez samomorilkih nagnjenj, kar pa zdravnica ni vedela, gre predpisati tri škatle uspaval!!! Meni se to zdi skrajno neodgovoren zdravnik. Že ena škatlica bi bila dovolj, za zelo uspešen samomor.

Ja, žal si doživela še eno slabo plat slovenskega splošnega zdravstva, to je premajhna informiranost zdravnikov o specifičnih problemih določenih skupin, recimo žensk po porodu.

Za psihiatre vem 100%, za klinične psihologe pa sicer ne, ampak vsaj k psihiatru se lahko naročiš sama direktno, ne rabiš nobene napotnice.

Drugače pa imaš prav, ja, zelo neodgovorno je osebi z depresivno motnjo predpisat uspavala.

No
jaz bi poskusila z železom in B vitaminom (dobiš v lekarni pa tudi v večjih centrih a la Mercator), kadar imam težave s spanjem in utrujenostjo, mi to pomaga, pa več gibanja, tudi če se moram prisiliti. Z otrokom bi tako ali tako morala vsak dan na pošten in energičen sprehod. Pred leti sem imela težave z driskami, pa so se mi začele pojavljati težave s spanjem (zdravniki seveda niso imeli pojma kaj mi je), prej nikoli v življenju nisem imela težav s spanjem. Ugotovila sem, da sem pač z driskami izgubljala ključne snovi, ki jih telo potrebuje in so mi zato manjkale, ugotovili so mi recimo anemijo. Seveda se potem pridruži še psihični pritisk, a najprej moraš poskrbeti za telo.
Ko greš spat, pa pomaga vizualizacija. Ko ležiš v postelji se poskusi sprostiti in zapri oči. Najprej boš videla samo temo, nato poskusi “videti” kakšno sliko, vseeno če je nejasna, bistvo je da na sliko ali del slike ali podobe ne misliš ampak jo skušaš videti. Misli odrini. To je namreč podobno sanjam in možgani to dobro razumejo, vsaj jaz potem hitro zaspim.
Res pa je da nisem po porodu, a vseeno bi sklepala, da ti manjka določenih snovi, saj med nosečnostjo in porodom, pa nato dojenjem ogromno porabiš, če ni dovolj v hrani, grejo k vragu zaloge. Izogibaj se sladkarijam in še zlasti sladkim pijačam, ker spodbujajo depresijo (sladkor v krvi divje niha gor in dol), da o zdravilih sploh ne govorim. Jaz že davno ne pijem več niti čaja s sladkorjem. Neverjetno se navadiš in se ti potem sladke pijače zdijo neužitne. Poskusi jesti čimveč naravne hrane (ne konzerv in umetne hrane, ki razen kalorij ne vsebuje ničesar, podpiraš le industrijo), zdaj rabiš čimveč mineralov in vitaminov. Izbira je neskončna…. Meni se je tako spremenilo življenje, prej sem bila ves čas depresivna, smilila sem se sama sebi, nisem imela poguma za nič, zdaj pa…težko da me še kdo vrže s tira. Zahteva pa takšna preobrazba nekaj truda…
Prisili se, drugega načina ni.

le pogumno

Romi

Ja, res za psihiatra ne rabiš napotnice, je pa tudi res, da lahko depresijo kompetentno zdravi tudi osebni zdravnik, seveda si mora za to res vzeti čas. Pomirjevala res niso primerno zdravilo za depresijo, toliko tablet pa še posebno ne (odvisnost!?) če je šlo seveda res za pomirjevala. Niti ni primerno pri teh težavah pisati zdravil toliko vnaprej pri prvem predpisovanju. Napiši, KATERA zdravila si dobila da bo laže sklepati zakaj gre. Lp.A