Moj 4letnik ima okužbo – razjedico, dve ali tri, ki jo najbrž staknil v toplicah.
Ker smo se preselili, smo zamenjali tudi zdravstveni dom.
Takoj, ko se je pojavila prva razjeda smo stopili v zdravstveni dom in kljub temu, da si zdravnice še nismo izbrali (ker pravzaprav ne vem koga izbrati kar tako na lepe oči. Tja pa pravzaprav prvič prideš, ko imaš težavo), so nas prijazno, ampak res prijazno sprejeli in je sina pregledala zdravnica, ki je bila tisti hip dežurna. Dobili smo antibiotično mazilo…

Po dveh mesecih smo razjede sanirali in pojavila se je nova.
Sem čisti laik, a kaže, da je zadeva bolj trdovratna in ali morda rabi kakšno močnejše zdravilo ali tretma… Vrnila sem se v zdravstveni dom, sina pa je pregledala druga zdravnica (zdaj že izbrana, ki nam jo je priporočila moja kolegica).

Super prijazna, z otroškimi dispanzerji ima tudi sicer zelo prijazne izkušnje. a me je v prvi sapi vprašala: ”A to uporabljate? Ja kdo vam je pa rekel s tem mazati? To smo včasih uporabljali…” Povedala sem, da so nam to predpisali v istem otr. dispanzerju… in se je takoj ustavila z navodilom: ”Potem pa še mažite dva tedna, če ne bo bolje spet pridite…”

Ali mi lahko kdo svetuje kako ravnati v primeru, ko zaslutim, da terapija za mojega otroka ni prava oz. da smo jo poskusili, pa ni bila uspešna in bi morda druga bila boljša, ampak čutim, da zdravnica pač ne želi okrcati lastne kolegice iz sosednje ordinacije? Zdi se mi, da bi moralo imeti prednost zdravje mojega otroka.

Smo res že prišli tako daleč, da se bojimo vsake besede in tožb in česaževse, zdravje otrok pa stoji ob strani.

Morda pretiravam, zdaj bom mazala dva tedna in potem bom šla nazaj in prosila pač za napotnico za specialista… Najbrž bo to prava pot, ampak v tej fazi še nepotrebna. Četudi se moram ob tem braniti še pritiskov preveč skrbnih odraslih članov naše družine, ki so iz skrbi do malčka bolj pristaši grobega pritiskanja na zdravnike.

Prav toži se mi po zdravnici, ki smo jo imeli doslej, ki mi je pogledala v oči in rekla: veste, je vnetje, ampak bi res rada, da počakamo do jutri, morda se pa izmaže brez, res ne bi rada takoj začela z antibiotiki. In potem jo je tako skrbelo, da me je zjutraj domov klicala kako smo ali je kaj bolj.
Ampak to so že bolj pravljice iz starih časov in je v mestni gneči in tempu ni pričakovati več (četudi ta je mestna).

Moj namen ni kogarkoli potunkati. Sama sem precej zdrava, a ko sem dvakrat v življenju resnično rabila zdravniško pomoč in operacijo… sem bila z vsemi storitvami, tudi z osebnim odnosom do mene osebno absolutno zadovoljna (in bi zdajle prav rada na dolgo pisala o posameznih zdravnicah in medicinskih sestrah, ki so prav po materinsko poskrbele zame).

Prijazen pozdrav. zaskrbljena mami