Starejši neusmiljeno postajajo nebodigatreba naše napredne družbe
Pozdravljeni!
Delam v enem izmed domov za starejše občane in kar se dogaja v zadnjem času, že presega vse meje zdravega okusa.
Pripomba leti točno na naš zdravstveni sistem. Ker se bolj temeljito ukvarjam z osebami z demenco, me še toliko bolj prizadane odnos ZZZS do teh ljudi. Z raznimi predlogi, nam, ki delamo z osebami z demenco, dopovedujejo, da ti ljudje ne potrebujejo naše pomoči, da zmorejo vse sami…. Lepo prosim? Zakaj so potem prišli k nam? Na dopust od preutrujenih in izžetih svojcev, ki ne zmorejo več? In največji hec je pravzaprav v tem, da jim ne moremo dopovedat, da so v veliki zmoti. Kako naj dobro poskrbimo za te ljudi, če nam nekdo čedalje bolj odteguje finančno podporo? Kaj niso tudi ti ljudje in vsi ostali starejši občani nekoč, tako kot mi sedaj, gradili in delali, da bi nam bilo boljše? In kako se jim zahvalimo?
In sedaj, seveda, ko si star si bolan, si drag špas. Evo ti jo, po buči, boš pa še plačal malo več…..
Tale naša država mi vsak dan znova vliva novo nezaupanje in porodil se mi je občutek, da me bodo morali moji otroci (če jim bom uspela vcepiti spoštovanje do starejših) silom prilike skrivali po sodih…. Kar spomnite se tiste zgodbe o sinku, ki je ata skrival, da mu niso odrobili glave, zato ker je bil star…. na koncu mu je prav ljubi ata s svojo modrostjo pomagal do rešitve ugank in posledično do princeske….. Da o tem, da pri svojih 26 dvomim, da bom sploh kdaj svoj penzijon dočakala, sploh ne govorim….
Toliko o praznih marnjah, da bi starost morala biti lepa!
Vsi tisti na zzvs ,upam da bodo močno rabili dom, kajti tu se pa neha. Imam mamo z multiinfarktno demenco in ne vem kaj bi naredila. če ne bidobila doma.Vesela sem jaz in ona, kajti zaveda se, da sama nebi mogla biti. Gre pa vsa pohvala sestram, ki so tako prijazne in imajo veliko smisla za delo s temi ljudmi.
Saj v naši državi si star že če si star 35 let, ker te nikjer ne bodo zaposlili.
Ne vem kam to pelje.
Želim vam veliko sreče in uspeha in en lep dan vam želim.
Nuša
Ravno to,kar si zapisala,človeka boli.
Žal nihče,dokler je mlad,ne pomisli ,da se bo lahko ‘na stara leta’ znašel v isti koži kot so sedaj starejši če ne še v slabši.Nihče niti ne pomisli,da se lahko že jutri znajde na invalidskem vozičku in postane ena nebodigatreba cifra več v celotnem,zdravstvenem sistemu .
Lep pozdrav
Zdravo,
no, glede na to da rodnost pada, bo tudi mladih vedno manj in delodajalci bodo morali biti zadovoljni tudi s starejšimi od 35 let, če bodo sploh hoteli dobiti delovno silo. Res pa je, da je to od poklica do poklica različno. Že sedaj menda zelo primanjkuje inženirjev.
Kar pa se tiče starih, pa polagam na srce vsem, danes skrbite za svoje zdravje, da ne bo treba drugim. Tako bo ostalo več denarja za tiste bolezni ali poškodbe, ki se jim z zdravim življenjem in previdno vožnjo le ni mogoče izogniti. Žal poznam kar nekaj ljudi, še zlasti moških, ki se jim ne da čisto nič dopovedati, češ zdravniki so zato na svetu, da me zdravijo. Streznitev žal vedno pride prepozno. Verjemite mi, da je dve leti umiranja daljše kot prej 50 let užitkov.
Vsekakor pa vsa čast sestram, ki se s temi bolniki ukvarjajo.
Pozdravček in lep dan,
R
Hvala za vaše odzive.
Človek bi bil najbolj vesel, če bi takele pošte brali tudi tam, kjer se vse odloča, saj ljudje nismo butasti, da ne bi videli, kaj se dogaja. Tako, kot ste rekli, velika zahvala gre tistim predanim sestram in ostalim sodelvacem, ki dnevno skrbijo za te ljudi, in hkrati tudi za ostale, ki nimajo demence. Sama kot delovni terapevt pripravljam program dela na oddelku za osebe z demenco, vendar se še kako zavedam in dnevno srečujem s tem, kako pomembno je kakšne ljudi imaš na razpolago za delo. Bodo razumeli stisko človeka z demenco? Bodo razumeli, zakaj jih je že 10x vprašal, kje so vrata? Jih že petič obtožil, da mu niso dali kave! Bodo razumeli, zakaj jih obtužuje 1001 stvari?? Te stvari enostvno niso preproste. Potrebna je velika mera potrpežljivosti; nasmejan obraz je praktično edina stvar , ki vedno deluje; veliko znanja o zdr. stanju teh stanovalcev…. Pomembnih je toliko drobnih stvari, da se na koncu resnično vprašaš, če so oni iz ZZZS sploh kdaj srečali človeka z demenco. Ali sploh vedo zakaj se gre? Kako lahko rečejo, da ti ljudje ne potrebujejo naše pomoči? Včasih me prime, da bi kričala………..
In še ta podatek…… tako pri demenci, kot tudi pri nekaterih drugih stanjih v starosti, včasih pride do inkontinence – ljudje ne zmorejo zadržat urina in blata. Ali kdo od vas VE koliko predlog (“plenic”) pripada inkontinentnemu človeku na dan? Za 24 ur? 3 (tri) dragi moji! 3! Ena za dopoldan, ena za popoldan in ena za ponoč!! TRI! In kje je človeško dostojanstvo? Ali moram res cel dopoldan/popoldan/noč preždeti v lastnih izločkih??? DOSTOJANSTVO? Če mene vprašate ga že zdavnaj ni več!! Zdravstveno osebje po domovih vsak na svoj način rešuje ta problem, nekateri celo na svoj račun, ker jim je preveč do tega, da bi ljudi pustili kar tako ležati… In jim menjajo predloge (“plenice”) večkrat na dan!!
Celo žiljenje garaš, si pomemben člen tele skupnosti, potem ko si pa bogi, ti pa privoščijo 3 na dan. Za povrh ti pa še povišajo zavarovalno premijo!!!
Da dol padeš!
Včasih pomislim, da je že škoda zgubljati besede in prelivati toliko “črnila”, pa vendar upam, da se bodo s takimi forumi in temami komu le odprli oči!
Pozdravljeni!
Vse to kar si napisala je res. Danes so oziroma smo mladi tako nestrpni do starejših ljudi. Nihče se ne zaveda da bo tudi on postal nekoč star in bo ptreben tuje pomoči. Pa saj starejši ljudje ne zahtevajo toliko. Dostikrat je že prijazna beseda in topel stisk roke dovolj da jim polepšaš dan.
Kar se tiče pomoči, pa bolje da ne govorim. Starejši ne zmorejo več toliko kot včasih in že vsako delo lahko zanje pomeni hud napor. Pa si tako malokrat vzamemo čas, da bi za jjih odšli po nakupe, jim kaj pospravili, oprali…. Za take stvari ni časa.
Najhujše je , da pa potem ko jih izgubimo, se začne občutek krivde – češ, le zakaj nisem bil več z njim, zakaj jih nisem obiskal večkrat, jim pomagal ?
Žal je takrat prepozno.
Osamljenost človeka dobesedno ubija. Že samo pogovor lahko za starejše, osameljene ljudi lahko zelo veliko pomeni.
Kar pa se tiče domov za starejše… Mislim, da dokler si še premičen in lahko še skrbiš zase potem še gre, ko pa si enkrat na postelji… bolje da umreš.
Kar se tiče domov za starejše….. mnogo kje se trudijo zelo, zelo, pa ne zato, ker bi sama sebe hotela krit, ampak ker je temu preprosto tako. Vem za tam, kjer sama delam. Za ostale pa ne morem govorit. Verjemite mi pa, da smo že daleč od tega, da bi bili domovi hiralnice za ostarele. Sama sem trenutno takega mnenja, da če bom videla na stara leta, da mladi potrebujejo prostor, se bom umaknila v dom. Kar pomeni, da imam dobro mnenje.
Lep dan
Najprej lep pozdrav.Se popolnoma strinjam z vami.Teli ljudje na zzzs nimajo nobene duše.Jaz sam upam da bodo oni sami doživeli na svoji koži to kar se sedaj dogaja drugim.
Ne zavedajo se da se tudi oni starajo in da lahko zbolijo.Super bi bilo če nihče ne bi hotel skrbeti za njih.Kar naj bodo 3 ure v svojih iztrebkih,da jih nihče ne spoštuje in skrbi,saj so sami govorili da star človek ne potrebuje pomoči.Potem pa naj bo po njihovo in naj zase skrbi kakor vejo in znajo.In takrat naj ne hodijo v domove da bodo drugi skrbrli za njih.
Res je denarja bodo imeli dovolj sam domači pa za njih ne bodo hoteli skrbeti.Mislim,sin,hči.Otroc so radi frej ali pa imajo svojega dela dovolj (družina).Kdo pa misliš da jim bo usrano rit prav.Dom onemoglih sam tja bodo morali iti.Če otroci sedaj opazujejo kaj delajo njegovi starši bo on naredil isto za njih.Saj si star ti ne potrebuješ ničesar.Se ti ne zdi.
Hmmmm
To zagotovo drži…..kar seješ, to žanješ. Verjamem pa tudi v to, da ni daleč dan, ko se bodo odpirali domovi za ostarele za tiste z veliko keša. Tega si, oprosti izrazu, raja ne bo mogla privoščit, niti jaz (zasluzim cca. 150 cukov). Pa če mi je te plače fouš še toliko ljudi. Konec meseca pridem do istega zaključka, da to ni bogve kaj…. Ampak govorimo o starejših ne o naših plačah. Jasno, da me je strah in mislim, da se upravičeno sprašujem, če bo kdo, ki se me bo vzel v brigo, ko bom stara, razen, če bom uspela otroke krasno vzgojit….
Že sama misel, da me družba ceni (kolikor me pač), samo za to, ker sem mlada in ima lahko še marsikaj od mene, ni ravno opugumljajoča. In dejansko starejši postajajo “nebodigatreba” tele družbe, pa če se še tako grdo sliši.