Zadovoljstvo oz.NE.v porodnisnici
Pozdrav!:)
Zanima me kako ste bile zadovoljne oz. nezadovoljne v porodnisnici : z osebjem, zdravnikom,babico, sobo v kateri ste bivale? kako je bilo z dojenjem? ali so vas poucili, svetovali? Ali je res da mati,ki se sama odloci, da ne bo dojila mora podpisati neko izjavo? To mislim, da ni dolgo tak zakon samo meni je povsem neznan.Zasledila sem ga v casopisu in me samo zanima ce je v praksi res tako.
Kaksen odnos ima vas partner do dojenja? to me zanima predvsem zato ker sem zasledila, da so nekateri mozje ljubosumni.Ali je mozno, da je oce ljubosumen na svojega otroka-dojencka? kaj menite o javnih prostorih, ki jih posebej za dojenje niti ni povsod-ce sploh so-tega se nisem uspela raziskat :(.Mislite, da bi dojile dlje, ce bi to dopuscale okoliscine npr.daljsi odmor v sluzbi takrat, ko je treba otroka podojiti?Kaj menite o stigmatizaciji mater, ki ne dojijo?Bodisi zaradi zdravja,estetskega videza…?
Prosim ce lahko navedete se v kateri porodnisnici ste bile. Pisem diplomsko nalogo na temo Sodobna zenska in dojenje, tak, da mi vsaka informacija glede tega pride prav.
Hvala
Bila se v porodnišnici NM leta 1998. Zdaj imam rok junija in spet se bom odločila zanjo, ker mi je najbližja. No, zadovoljna sem bila z babico in nastanitvijo, manj pa z zdravniki in pediatrinjo. Sestre pa, kakor katera. Za zakon o dojenju ne vem, vem pa, da če obstaja, ga bom podpisala,samo, da moj malček ne bo lačen (mleka nisem imela niti v porodnišnici, niti doma). Mali je jokal cele dneve in noči in porodna teža mu je zelo zelo padla. Pozanimala sem se, kako je s tem, ali ima vsaka mama mleko. Zdravnica na Metelkovi mi je dejala, da ne. In potem se še bolj sekiraš, ker je mali lačen in ga je še manj. Ne vem, zakaj se tako otepajo dodajanju, ko pa so že skoraj vse porodnišnice prijazne – samo komu. Vem, da junija ne bom več tako pohlevna in tiho kot prvič.
Leta 2000 sem bila v Ljubljanski porodnišnici. Z nastanitvijo nisem bila zadovoljna.
V porodnišnici sem bila 10 dni. Po osmih dneh je zdravnik že pozabil, zakaj sem tam tako dolgo, namesto da bi se pozanimal, kako in kdaj naj se nadaljuje ali konča moje zdravljenje, katerega zaplet so povzročili sami.
Sestre so bile prijazne samo do tistih, ki niso bile pohlevne, do starejših žensk.
Iz mlajših so se celo norčevale.
Zmanjkuje osnovnega materiala za higieno in čaja. Ko te premeščajo iz ene sobe v drugo iz hodnika na drug hodnik, je tako ko bi šel na drug planet, vsak hodnik ima namreč svojo opremo od postelj do dekc, celo imajo za isto bolezen druga zdravila!!??
Z dojenjem je bil križ, prava morija. otročki so jokali po dva dni in več (dokler niso odšle domov), ker mame niso imele mleka, zdravnik pa jim dodatka ni pripisal,
zakaj, kako??
Če bi se to zgodilo meni, spokam z otrokom in me nihče ne zadrži. Moja zahteva po mleku za otroka je namreč bila uslišana. Če bi bil otrok bolan, da bi morala zaradi njega ostati v porodnišnici, pa bi si sigurno priskrbela svojo opremo (hrano za dojenčka), me sploh njihovo mnenje ne bi zanimalo. Otrok je moj in ga ne bo noben teoretik maltretiral!!!
Dojenje se mi ne zdi problematično dokler otrok ne dobi zob. Sestre so mi pomagale prve dni otroka nastavit na prsi, če mi to ni uspelo, ker je po prvem neuspelem poskusu postal histeričen. Tudi videz prsi se mi ni spremenil. Pomembna se mi zdi nošnja pravega, dovolj močnega nedrčka, saj obstajajo taki za dojenje, in seveda potem vaje za prsne mišice. Količina mleka je odvisna tudi od količine zaužite tekočine, kar je lahko pri žejni mamici v bolnici problematično.
Dolžina dojenja se mi ne zdi problematična, glede na to, da imamo porodniški dopust zadosti dolg. Kasneje se mi dojenje ne zdi smotrno, vsaj po naravi stvari ne.
Za diplomsko nalogo vam pa priporočam, da malo stopite na oddelke v porodnišnice, do pacientk. Splošno mnenje in pisanje v revijah in časopisih je daleč od realnega stanja.
Pa veliko uspehov pri dokončanju študija!
Še nekaj o stigmatizaciji mater,ki ne dojijo.Rodila sem 3x,a nikoli nisem imela dovolj mleka.Vedno sem se z dvojnim delom:dojenje in dodajanje trudila do 6.meseca otrokove starosti.Se pravi:najprej dojka,nato steklenička.Kako lepo bi bilo imeti dovolj mleka!Samo dojko daš ven,pa je…
V porodnišnici so me sestre gledale kot zločinko,ko sem prosila za dodatek!Kot,da prosim za ne vem kaj!Ne morem opisati svojih občutkov krivde,ki so po zadnjem porodu mejili že na depresijo.Otročiček joka,dojki sta prazni,ti pa še čakaš,bojiš se poklicat sestro(“ja že spet dodatek!”).Aja,bila je ena zlata duša v nočni izmeni,ki mi je dejala:seveda bova dali dodatek,saj je otročiček že čisto apatičen,še malo,pa ne bo mogel več ustrezno sesati!?Ne vem,če je zjutraj za dodatek povedala zdravnici,na kartonu ga ni označila.
Porodnišnica,v kateri sem bila ima oznako”novorojenčku prijazna porodnišnica”.Pa kaj še!Prav je,da se forsira dojenje,atrbaje vedeti,kje je meja.Včem je smisel,če se sestre znašajo nad materami,jim vcepljajo občutke krivde,tiste prijaznejše pa skrivaj dajejo dodatke?
Zgodba se nadaljuje v otroški posvetovalnici,kjer je najbolj varno reči,da samo dojiš,če nočeš,da se nate vsuje ploha očitkov!Poznam veliko mam,ki so to naredile.Naj se vsi ,ki delajo z mamami zavedajo,da vsaka le ne more dojiti,pa je vseeno lahko dobra mama.Že sama si dovolj očita,ni treba,da jo tisti,ki naj bi ji bili v oporo gledajo postrani in ji vzbujajo občutek krivde!
Po vsem tem , kar sem prečitala, moram še jaz dodati nekaj tega. Pisanje Naje lahko jaz le še malo dopolnjujem. Živa resnica, kar se je dogajalo Naji, se je tudi meni.Rodila sem 2x v CE. Prvič leta 1997, ko sem bila razočarana nad samim vodenjem poroda, kjer ti nič ne verjamejo – dokler po velikih posegih različnih rok po tvojem telesu res ugotovijo, zakaj jim tožiš. Pa takrat, ko si sam tako zelo nemočen, sploh pa ko rodiš prvič – pa k sreči na dan priveka tvoj zdrav otrok. Nakar se mora nadaljuje – Po tako zelo napornem porodu te v sobi že kar pričaka otrok, ki se samo joče in hoče jesti ti pa mu nimaš ponuditi, kaj drugega od svoje prazne dojke. Medtem pa tvoje telo drhti – veste kako hudo mi je bilo poklicati sestro (po nasvetu mamic, ki sta bivali v isti sobi – saj sta videli, da sem brez moči in se bom verjetno z otrokom vred zgrudila – pa sem ju le ubogala – tisti izraz sestre, ki ti vzame otroka iz rok – češ, kakšna mama – noče ga imeti. Groza. Pa si potem vsaj dobil stekleničko za otroka, najprej z glukozo, čez kakšen dan pa še z nadomestkom, izplačalo se je hoditi po njega včasih si moral celo dvakrat, ker so rekli pridite kasneje – nimamo pripravljeno – s šivi -ne -ni prijetno.
Drugič pa sem rodila leta 2001. Tokrat zelo pohvalno vodenje poroda – na srečo tokrat nisem imela komplikacij. Ob porodu je sodeloval sam dr. Veber in njemu vse pohvale. Zaradi napolnjenega oddelka z novorojenci sem bila nastanjena v naslednjem nadstropju, kjer velja vsa pohvala sestram.Mora pa se začne zopet s hranjenjem. Zopet je priteklo samo nekaj malega – ni bilo dovolj – pa tokrat še huje,komaj dokažeš eni sestri iz otroškega oddelka, da nimaš mleka – verjamejo ti ne, dokler te ne odpeljejo na pumpico – kjer ti nič ne priteče. Steklenička – zanjo sploh več ne vedo. Mleko vbrizgajo kar z brizgalko, prvo dojenček zaradi lakote kar pogolta pri drugi pa se mu zaleti in vse izpljune – pa ti zopet rečejo – poglejte saj sploh ni lačen…potem pride spet druga sestra – ali je to otroku prijazna porodnišnica. Še vsa sreča, da sva po štirih dneh odšli domov – kjer sva šele pošteno zaživeli – tudi po 10ml mleka se je našlo v mojih dojkah, pa sem vztrajala tudi s tem 3 mesece dokler mi ni čisto izginilo – najprej dojka potem steklenička. Vedno se je moja deklica z veseljem prisesala na dojko pa čeprav ji je potem veselo teklo mleko iz stekleničke. Pa se mi je zdelo, naj dobi vsaj tisto malo od mene. Ali je pametno martretirati porodnice in dojenčke z vsem tem. TO SE MI NE ZDI PRAV!
Vidim, da nisem osamljen primer in da bodo v porodnišnicah vsaj nekaj spremenili na tem.
Moja žena je rodila v Mb, jaz pa sem bil zraven! Redkokdaj se razpizdim, tam pa mi je dekl vtrgalo. Sestre so bile neprijazne, ko se je zadeva malo zakomplicirala so se bale zbudit doktorja, v sobo so ji dale za cimro(verjetno za kazen, ker sem jim povedal kar jim gre) ciganko, h kateri je prišlo na obisk naenkrat 20 ljudi, pa še svoj radio so si prinesli zraven……
Ti napišem še jaz mojo izkušnjo. Od vsega časa v porodnišnici mi je najmanj ostal v spominu sam porod, ki mi sploh ni bil kaj hudega. Najprej so tu neprijazne babice, ki jih zbudiš sredi noči, ker pač takrat hoče dojenček na svet, potem pa še medicinske sestre na oddelku, ki si zmišljujejo vsaka po svoje. Po porodu me je bolel desni kolk, zato sem prosila, da mi dojenčka prestavijo na drugo stran, da ga bom lahko gledala. Prva medicinka mi reče: seveda, ni problema, potem pride druga in me nahruli, zakaj imam dojenčka zraven okna, Ji še enkrat razložim glede kolka, pa me ne upošteva in dojenček gre spet na drugo stran, tako, da ga ne vidim. Potem spet pride tretja in jo prosim, če me lahko prestavijo na drugo stran sobe, kjer bom prav obrnjena in še dojenček ne bo ob oknu- seveda spet zgodba o kolku. Sestra se mi zasmeji in pravi, da mi bo samo prestavila posteljco od dojenčka na drugo stran, da pri oknu ne piha, ker so tako vgrajena in se sploh ne dajo odpirat. In veš kaj se zgodi, ko spet pride tista druga?
Nahruli me, kaj si jaz mislim, da prestavljam dojenčka k oknu. Pa še enkrat ga nisem sama prestavila!
Potem pride noč. Prvo noč so nam dajali dojenčke v posteljo, češ, da so bolj mirni in lepše spijo. Naslednjo noč jih damo v posteljo same, pride druga sestra in seveda spet kričanje, če mislimo tako razvajati naše otroke, če bodo tudi doma spali pri nas,…
Če nimaš mleka, si zelo uboga tam notri. Terorizirajo te do konca. Jaz sem na srečo kar hitro dobila mleko, moja sotrpinka na sosednji postelji pa je morala ostati v porodnišnici še par dni, ker je dobila njena punčka vročino in je bila popolno dehidrirana. Saj ni čudno! Če nimaš mleka, dojenčki sploh ne dobijo nobenega dodatka! Vizita pride zjutraj in če ne uspeš prepričat pediatra, da ti predpiše dodatek, lahko čakaš spet do naslednjega jutra, ker ti ga sestre same ne dajo.
Upam, da bodo kmalu privat porodnišnice, ker v teh ni za biti!
Bila sem v porodnišnici v Šempetru pri Novi Gorici.
Moj mož je bil vedno pristaš dojenja, mogoče tudi zato, ker ni rabil ponoči vstajat in me je vzpodbujal, da dojim kolikor lahko. Menim, da bi bilo vredno zaradi dojenja podaljšati porodniško, ker drugače bolj zamre oz. lahko dojenje otroku nudiš le zjutraj in zvečer.
Pozdrav!
No zdaj po vsem kar sem prebrala, me ima tok da bi kar doma rodila.
Kolikor sem seznanjena glede dojenja (se ne veliko) je prav materino pocutje res zelo zelo pomembno da ima mleko takoj zatem se tudi otrok ker cuti mamo bolje pocuti.
Zanima me res kaj jim pomeni “novorojenckom prijazna ” ce je tam taka norija. Tak odnos do matere ki se trudi da bi podojila svojega malcka pa ne gre?Slisala sem da bolj ko je porodnica glasna manj jo upostevajo…..kako to razmisljajo tam zaposleni……????????Jim je vse ze samoumevno al kaj? Hvala vsem ki ste mi do zdaj odgovorili 🙂
Pozdravljena, Naja!
Resnično je malo v posmeh ta naziv “porodnišnica prijazna do otrok”. Spominjam se svoje tete, ki je rodila 1976 leta in to četrtega otroka. V porodnišnici je bila ožigosana kot “plemenska krava”, ki ne zna uravnavati rojstev. V tistem času je bilo “modno” imeti enega ali kvečjemu dva otroka! Tudi dojila je, kar je bilo v tistem času bogokletno! Lepo vas prosim! Imam občutek, da je vse “modno”! Dojiti, ne dojiti… Kar besna postanem! Dajmo, ženske! Poslušajmo svoj notranji glas! Vse mamice želimo svojim otrokom vse najboljše in ne se preveč obtoževati! Imejte se rade!
Lep dan želim vsem!
Tija
Postonjska porodnisnica nima naziva “otroku prijazna”. Je pa zato prijazna do obeh – matere in otroka. Kar pomeni, da sestre pomagajo skrbeti za otroka prve dni, so prijazne, otroku se tudi nasmehnejo in ga pocartajo, ko ti ga dajejo v roke… – malenkosti, drobne pozornosti, ki pa ti veliko pomenijo v tistih burnih dneh.
Lahko jih poklices in ti pomagajo pristaviti k prsim, svetujejo glede dojenja. Se najde kaka sestra, ki ima mogoce slab dan, ampak ni tako hudo, da ne bi mogel pozabiti.
Otroka ponoci (od 23h do 5h zjutraj) odnesejo in lahko se naspis. Ce zelis, ti ga prinesejo tudi ponoci, ce je lacen. Drugace pa mu dajo steeklenicko. Tudi podnevi mu dodajajo, ce vidijo, da otrok prevec izgublja na tezi.
Moje mnenje: se sreca, da lahko izbiramo, kam gremo rodit in sreca, da niso vse porodnisnice “otroku prijazne”.
NAJ ŠE SAMA NEKAJ DODAM K POSTOJNSKI PORODNIŠNICI. Prvič sem rodila že pred 31 leti, ko mi je bilo komaj dobrih 18 let, ves čas nosečnosti so me po malem pripravljali na carski rez, še tik pred porodom pa me je potolažila babica iz Kozine, ki se je pri 43.letih odločila za splav (za kar ji je bilo takoj žal). V tistih časih je o splavih odločala komisija, ki je bila v njenem primeru kar kruta (češ, kako se lahko babica odloči za splav). Rodila sem normalno, čeprav pa ob predvidevanju za morebitni carski rez, je bila starejša babica kar malce premirna, ko je prespala celo noč. Vse je srečno minilo, čeprav sem močno krvavela po porobu (strdki krvi) in če ne bi bilo prisebnih pacientk bi me neuko začetnico pričakalo še kaj bolj resnega. Čez dobro leto sem rodila drugega otroka in zahvalim se lahko bivšemu direktorju bolnice, da mi ni dovolil narediti splava (čeprav so bili pritiski v družini). Mnogokrat so še več pomenili stiki z čudovitimi sestrami in drugimi (še zlasti gospo Urhovo), ki je vsem ostala v lepem spominu, pa čeprav je bila le pomožna “deklica za vse”. Ko sem se po drugem porodu odločala o morebitni sterilizaciji me je gospod Benkovič opozoril, da naj tega ne storim, ker bi si morda še kdaj želela otroka. No pri triintridesetih sem rodila še tretje dete, pod skrbno kontrolo dr.Merla, ki je moj osebni zdravnik. Že takrat sem jih opozorila, da so nekatere babice preveč površne (prva mi je dala tako močan klistir, da sem zelo krvavela, ker mi ni dala predpisanega pomirjevala, se je porod vlekel v začaranem krogu (popadki-spazmi). Ko je nastopil delo nočni zdravnik, je odšel počivat, prav tako babica, čeprav je bil tretji porod sem ostala nekaj ur v porodni sobi popolnoma sama, v bitki med popadki in spazmi. Ko sem babico poklicala iz spanja je nejevoljno odšla k nočnemu zdravniku, ki mi je naročil pomirjavalno injekcijo, da sem sladko zaspala do jutra. Nepozabna je bila babica Martina, ki je nastopila delo zjutraj z prijaznim nasmehom in skrbnim pogledom. Ko mi je pričela teči infuzija se je že po eni uri ustje maternice razširilo in sem rodila po treh urah, prej pa sem se cel dan spopadala z bolečinami. Moram reči, da sem se precej trudila s pravilnim dihanjem, babica me je tudi masirala in mi polagala obkladke na čelo in usta. Proti koncu je prišel dr.Donev, ki pa je bil samo opazovalec, kajti babice so to še veliko bolj obvladale. Presenečenje je bilo popolno, saj naj bi ultrazvok pokazal, da bo deklica, a bil je čisto lep in normalen deček, le malco modrikav, ker sva se matrala celo noč. Razen omenjenih napak, ki bi bile morda celo usodne, sem bila izjemno zadovoljna z osebjem, še zlasti s sestrami in dr.Merlom. Infuzija je bila sicer zelo boleča, a po porodu sem se počutila odlično, brez šivov in izgube krvi. Danes je že nova porodnišnica, z veliko več možnosti za lajšanje poroda in prisostvovanje moža. A kljub vsemu je porod vedno drama, na katero moramo biti skrbno pozorni, tako sama mamica kot tudi in predvsem babice ter zdravniki. Dojila sem največ tri mesece, morda bi se lahko tudi bolj potrudila, ali pa se nisem znala. Očitno pa menim, da je postonjska porodnišnica med najbolj prijaznimi in naprednimi v Sloveniji in verjetno se take stvari sploh ne dogajajo več, a vendarle vsak je zmotljiv ali človek napak, ki včasih preveč stanejo. Postojnski porodnišnici je za čestitati za velik napredek in priljubljenost in zdaj je že mnogo let za mano, tako da rodila ne bom več, bom pa vedno navijala za mamice, ki bodo rodile tu.
Upam, da sem s svojimi mislimi kaj prispevala k izvedbi naloge in ustvarila svoje osebno mnenje do varstva mamice in dojenčka.
Lep pozdrav! Katija
Zdaj še moj prispevek
Leta 2001 sem rodila v Novomeški porodnišnici. Prvi porod je potekal zelo hitro in tudi babice in drugo osebje so bili zelo v redu. V sobi sva bili dve in sva se takoj ujeli- še danes drživa stike. Sestre so bile zelo ustrežljive kadar koli si jih poklical tudi sredi noči so prišle dobre volje. Za dojenje pa tako: silili niso nič, ker sem se pač sama odločila za dojenje. Problem pa je nastal, ker mi je tamala skoz spala oz. je bila lena za sesanje. Sestre so me tolažila, če ne bo pa bo dobila umetnega mleka. Celotno sem bila zelo zadovoljna. Mož je na dojenje gledal kot na nekaj naravnega .Po dveh tednih mi je zmanjkalo mleka ( verjetno zaradi stresa, ker mi je umiral oče) Osebno me ne moti jaz bi lahko dojila kje koli, prostor gor ali dol
Sem pa malce jezna na sestro, ki ima 4 mesece staro punčko, polno mleka a dojiti jo več noče. Kako je to obrnjeno; jaz sem jo hotela dojiti pa mi je zmanjkalo( da ne rečem, kako sem bila še čustveno bolj na tleh), sestra pa vsega pa noče.
lp, romana
Jaz sem rodila leto kasneje kot Polona, ravno tako v Celju. Porod je bil dokaj hiter in lahek, sploh ker sem imela dobro družbo (partnerja in eno zdravnico na praksi), babica pa nas je zaradi gužve večina časa pustila same. Tudi jaz sem bila v zgornjem nadstropju in sem nad oddelčnimi sestrami bila zelo zadovoljna, saj so bile vedno (tudi sredi noči) prijazne in dobre. Vendar one iz otroškega…., no kakšna prijazna se je že našla.
Moj otrok je že od samega začetka zavračal dojenje, mogoče zaradi tega, ker je bil pozno pravilno pristavljen (uro po porodu) in zato, ker je bil že takoj nato odpeljan na obsevanje. Dobila sem ga šele pozno zvečer, ko je sladko spal.
Potem pa se je začelo, prvi dan – ena sestra, druga sestra, tretja sestra,… mora, mora, mora se dojit, obupajo – glukoza. Drugi dan – ista zgodba, sledi mleko po brizgalki. Živčna jaz, mali naveličan, sestre pa silijo, ga obračajo, držijo malega, mene,… Ponoči mali joka, ne pomaga ne nošnja, ne pristavljanje, ne nič, mali zagrabi in nato spusti, piti noče… Po uri najinega trpljena se opogumim – pokličem dežurno otroško sestro. Pride, ko ji razložim, da se ne moreva potolažit in da je verjetno lačen, me pogleda in me dobesedno “napizdi”, češ, da še ni čas, da bi jedel (še ni tri ure) in mi zraven še pove, da je moj otrok živo bitje in da ga bom že morala znati potolažit! Otroka še pogledala ni, na trdo zaprla vrata za sabo in odšla.
Mislim, da se mi je takrat podrl svet. Moja cimra, ki zaradi najinega joka ni mogla spat je bulila za sestro in ni verjela svojim ušesom. Kasneje (čez kakšne pol ure) me je rešila oddelčna sestra, mi ga malo vzela iz rok, da sem lahko šla na stranišče, nato pa ponovno poklicala dol. Sestra (ista kot prej) je prišla, izpraznila brizgalko, odšla in mali je spal do jutra.
Naslednjo noč mi je druga prijazna sestra predlagala, da si nabavim nastavke. Ko sem to storila, je najino dojenje končno steklo, mleka seveda ni bilo kaj veliko, mali pa je le vlekel, pa čeprav se je pri tem hitro utrudil in zaspal.
Kasneje smo zaradi pomanjkanja mleka, malčkove “lenobe” in padanja teže skupaj z patronažno obupali in pristali na Aptamilu.
Dogodkov v porodnišnici še nisem pozabila in verjetno jih nikoli ne bom. To je moj prvi otrok, vem da nimam (nisem imela) izkušenj, vendar zakaj so tako “prijazni” do porodnic, ki iz katerihkoli razlogov ne morejo dojiti, pa čeprav bi rade? Res sem si želela dojit, na to sem se tudi pripravljala, vendar,…
In naslednjič? Grem tudi v Celje, bom dojila (če bo šlo) vendar bom oborožena” in pripravljena na nočne in dnevne zmaje celjske porodnišnice. Da ne bo pomote – niso vse sestre takšne, vendar obstajajo tudi zmaji, kar sem na svoji koži spoznala.
Na kratko:
rodila sem lani v porodnišnici v MB. Z babico in osebjem v porodni sobi sem bila izjemno zadovoljna in sem jim tudi hvaležna za prijazno pomoč pri porodu. Žal pa ne morem pohvaliti zdravnikov in pediatrov na oddelku. Najprej jim manjka človeški odnos do porodnic, najhuje pa je, da se imajo za najbolj pametne. Če gre kaj narobe (moja deklica je imela zlatenico), ti nič ne povejo oz. obrazložijo, kaj je vzrok. Samo povejo, da ni vredu in da je treba dati dojenčka pod luč. Od njih izveš kaj le, če si dovolj “siten” in se ne pustiš odgnati.
Res, po prijetni izkušnji iz porodne sobe je na oddelku sledilo razočaranje.S sestrami pa tako: nekatere so bile prijazne, druge naveličane in tudi sitne. Različno. Sama deklico dojim in sem srečna, da sva se po nekaj začetnih težavah ujeli. Če pa katera mamica ne more ali noče dojiti, je to njena stvar in ima vso pravico, da se sama odloči za ali proti. Poznam nekatere, ki so se dolgo trudile, pa ni šlo. Pri tem so trpele same, pa tudi njihovi dojenčki.
Me veseli, da imaš tako zanimivo temo diplomske naloge. Pojdi se pogovoriti tudi v porodnišnice, predvsem z babicami in porodnicami.
Želim ti uspešno delo,
tija.
Ko berem te vaše zgodbe, sem si zaželela povedati moje doživetje. Moram povedati, da poroda dolgo nisem pozabila, pomagalo mi je pripovedovanje drugim. Zdaj je to poglavje v mojem življenju.
Jaz sem rodila v Ljubljani v letu 00. Tam sem se počutila kot nekakšna smetka, za katero osebje ni vedelo kam bi me pometlo. Prišla sem v petek tri dni pred rojstvom mojega sina. Prvo v sprejemni je bilo kaj delam, povedala sem jim, da po nasvetu ginekologinje naj se napotim v porodnišnico, če glavobol ne mine in naj omenim, da sem tisti dan imela visok pritisk. Po nezadovoljstvu so me sprejeli na oddelek in me opazovali. V nedeljo so umetno sprožili porod saj sem bila že čez rok. Potem je sledila v nedeljo popoldne kontrola, zdravnica je rekla, da me pošilja dol v porodno, da sem 3 centimetre odprta. Potem je sledilo klestir in itd….
ležanje v sobi št. 5, zdravnik je pregledal in dejal, da sem odprta 1 cm in, da se vrne čez 3 ure (ga ni bilo več na spregled) in potem sem sama ponoči ležala v sobi, popadki tko na nekaj minut, prav nič močni. Ponoči pa mi je odtekla voda, pa je babca po naključju prišla ob enih mimo in ugotovila, da mi je voda odtekla in me začela nadirati zakaj nisem povedala in itd… pa vam lahko povem, da ker sem ležala nisem občutila razen malce občutka, kot ‘prešvicana’ nič. Potem pa mi je naročila naj pokličem moža. Ko je mož prišel tam proti drugi uri se je babica Lili ali Lidija začela vrteti okoli mene, pa dodatne pospeševalce poroda, pa itd…. Popadki pa so se vrstili po drugi zelo hitro en za drugim, kot da sem padal iz enega v drugega…na mojo prošnjo in opozorilo, da naj nekaj naredijo ob 8 zjutraj, da ne morem več, so me ob naslednjem popadku odprle sestre (z roko) za preostala 2 centimetra. Potem pa sem čez eno uro ob 9 rodila fantka, velikega 55 centimetrov , 37 cm obseg glave in 4030 g težkega. Ko so ga pregledvali je od nekod priletela ena punca in za popkovino privlekla posteljico ven(nič prijetno). Šivanje je bilo pa tudi delno v živo brez omrtvičenja. Po treh urah naj bi se sama prestavila na drugo poseljo, pa sem jim zlezla skupaj. To se mi je zgodilo še po ob 5 pop. ko sem želela iti na stranišče. Druge mamice so poklicale sestro, ki je priletela takoj in dejala, da ne ve kaj naj naredi, da so ji povedali, da sem izgubila veliko krvi. Potem pa odšla. Obnašanje vsega osebja, norčevanja ne bi omenjala in pogovarjanja, ki ga je mož slišal od dveh m. sestrah kako sta tisto noč umrla 2 otroka.
Vprašam se le zakaj sem se žinerala in nič spregovorila. V bodoče ne bom tiho, nisem bila zahtevena mamica, nisem se drla ob mojih bolečinah…….
Zgodba je dolga, a resnična, tudi jaz ti svetujem, da greš med mamice in njih sprašuješ, saj večino napisanega v revijah ne ustreza realiteti in drži le za našo prominenco in izbrane.
>
> Po vsem tem , kar sem prečitala, moram še jaz dodati nekaj
> tega. Pisanje Naje lahko jaz le še malo dopolnjujem. Živa
> resnica, kar se je dogajalo Naji, se je tudi meni.Rodila sem
> 2x v CE. Prvič leta 1997, ko sem bila razočarana nad samim
> vodenjem poroda, kjer ti nič ne verjamejo – dokler po velikih
> posegih različnih rok po tvojem telesu res ugotovijo, zakaj
> jim tožiš. Pa takrat, ko si sam tako zelo nemočen, sploh pa
> ko rodiš prvič – pa k sreči na dan priveka tvoj zdrav otrok.
> Nakar se mora nadaljuje – Po tako zelo napornem porodu te v
> sobi že kar pričaka otrok, ki se samo joče in hoče jesti ti
> pa mu nimaš ponuditi, kaj drugega od svoje prazne dojke.
> Medtem pa tvoje telo drhti – veste kako hudo mi je bilo
> poklicati sestro (po nasvetu mamic, ki sta bivali v isti sobi
> – saj sta videli, da sem brez moči in se bom verjetno z
> otrokom vred zgrudila – pa sem ju le ubogala – tisti izraz
> sestre, ki ti vzame otroka iz rok – češ, kakšna mama – noče
> ga imeti. Groza. Pa si potem vsaj dobil stekleničko za
> otroka, najprej z glukozo, čez kakšen dan pa še z
> nadomestkom, izplačalo se je hoditi po njega včasih si moral
> celo dvakrat, ker so rekli pridite kasneje – nimamo
> pripravljeno – s šivi -ne -ni prijetno.
> Drugič pa sem rodila leta 2001. Tokrat zelo pohvalno vodenje
> poroda – na srečo tokrat nisem imela komplikacij. Ob porodu
> je sodeloval sam dr. Veber in njemu vse pohvale. Zaradi
> napolnjenega oddelka z novorojenci sem bila nastanjena v
> naslednjem nadstropju, kjer velja vsa pohvala sestram.Mora pa
> se začne zopet s hranjenjem. Zopet je priteklo samo nekaj
> malega – ni bilo dovolj – pa tokrat še huje,komaj dokažeš eni
> sestri iz otroškega oddelka, da nimaš mleka – verjamejo ti
> ne, dokler te ne odpeljejo na pumpico – kjer ti nič ne
> priteče. Steklenička – zanjo sploh več ne vedo. Mleko
> vbrizgajo kar z brizgalko, prvo dojenček zaradi lakote kar
> pogolta pri drugi pa se mu zaleti in vse izpljune – pa ti
> zopet rečejo – poglejte saj sploh ni lačen…potem pride spet
> druga sestra – ali je to otroku prijazna porodnišnica. Še vsa
> sreča, da sva po štirih dneh odšli domov – kjer sva šele
> pošteno zaživeli – tudi po 10ml mleka se je našlo v mojih
> dojkah, pa sem vztrajala tudi s tem 3 mesece dokler mi ni
> čisto izginilo – najprej dojka potem steklenička. Vedno se je
> moja deklica z veseljem prisesala na dojko pa čeprav ji je
> potem veselo teklo mleko iz stekleničke. Pa se mi je zdelo,
> naj dobi vsaj tisto malo od mene. Ali je pametno martretirati
> porodnice in dojenčke z vsem tem. TO SE MI NE ZDI PRAV!
> Vidim, da nisem osamljen primer in da bodo v porodnišnicah
> vsaj nekaj spremenili na tem.
OJojoj, ko tole prebiram me je živa groza, da bi mogla še kdaj rodit. Že, ko sem prvič (v LJ porodnišnici) je bilo obupno, precej tako kot je opisala Jagi. V glavnem sem že takrat sklenila, da se v LJ porodnišnico ne vrnem več. Če in ko bom premagala strah pred porodom (in sestrami in babicami in zdravniki…) bom šla absolutno na epiduralno v Postojno. No je pa res, da glede dojenja ni bilo težav. Mleka kolikor češ.
Jaz sem bila z ljubljansko porodnišnico zadovoljna, Izola je šele pekel. Babica neprijazna, za bolečine ti ne dajo nič ( z izgovorom: saj ste vedeli, da boli.Pa nisem, saj sem v Ljubljani dobila nekaj.) Po porodu te pustijo v popolnoma mokri postelji in še porodno prezračijo ( januarja). Dva dni se nisem odtajala.
Sama oskrba potem je pa krasna.Še vseeno pa swem si želela tretji dan domov in sem tudi lahko šla.
Rodit, pa ravno zaradi te babice ne grem več, pa sem si želela še tretjega.
Bom pa še jaz malo dodala. Nad Celjsko porodnišnico sem zelo presenečena kaj ženske pišejo, ker sem mislila, da je naj boljša porodnišnica in sem imela vedno željo roditi v Celju. Žal nisem rodila v CE. ampak v Izoli. Prvič sem rodila leta 1989 v Slovenj Gradcu, bila sem zelo zadovoljna od zdravnikov, do med. osebja, do babic in strežnic. Res pohvala Slovenjgrajški porodnišnici tistega leta, kako je pa sedaj pa me ne briga. In drugič sem rodila lani 2002 v porodnišnici Izola, ki sem zelooooo zadovoljna nad vsemi, od zdravnikov, do babic, do med. sest. itd. Zlati so bili, do mene. Ker sem rodila nedonošenčka in sem bivala v Izoli 3. tedne in marsikaj doživiš kot pa, če si samo pet dni in greš domov…. Nihče me ni silil, da moram mleko brizgati res je, da sem mleka imela za celoten oddelek tako, da je mož nesel domov zmrzniti mleko. Čez nekaj dni sem imela čim manj in manj mleka, in to so videle med. sest. pediatrinja dr. Lovšinova, ki je bila, do mene in mojega sinkota zelooooo pozorna enako tudi velja za njenega moža dr. Lovšina, ki je moj lečeči gin. Nikoli mi niso rekli, da mleka moram imeti samo so govorile, če ga ni pač ga ni ne se sekirati bomo pa dali naše mleko. Sploh me niso bremenile z brizganjem. Ko se rodila so me dali samo v sobo, da mi ne bi bilo hudo, ko bi gledala mamice, da imajo zraven sebe malčke jaz pa ga še nimam. Bila sem zelo zadovoljna resnično Izolska porodnišnica si zasluži eno veliko POHVALO………
V Izoli sem bila zadovoljna z ginekološkim oddelkom kot z porodnišnico……
LP, Doroteja