Sem mislila to napisat že v prejšnjem postu, pa bom raje posebej:

Rada bi se zahvalila osebju otroškega oddelka ortopedske klinike za korekten odnos in za humoren način s katerim so sina pripravili, da je sploh vstopil v operacijsko dvorano. Ko mi sedaj pripoveduje kako je bilo, dobim občutek, kot da bi se mu dogodilo nekaj smešnega in še sreča, da je tako.

Tudi jaz sem se pred leti srečala z zdravniki otroške ortopedije v ljubljanski bolnišnici, kjer so sina operirali.

Ob vsej žalosti, zaskrbljenosti in ne vem kaj še, naj povem, da sem bila neizmerno pomirjena, ko sem ugotovila kakšna ekipa vrhunskih ne samo strokovnjakov ampak tudi “ljudi” je pomagala mojemu sinu. V celoti sem jim zaupala vse, kar so mi razložili, predlagali itd. Ne bom pozabila trenutka, ki je bil zame drugi najpomembnejši (prvi seveda rojstvo otroka) v življenju, ko sem čakala po končanem operativnem posegu v bolnišnici, da se bo sin prebudil ob moji prisotnosti, ko je prišel njegov operater sedaj verjetno že primarij, ne vem, dr.
Baebler, stopil do mene, potegnil z ust masko in dejal: “zmagali smo”, zadeva je bila težka, vendar se bo Uroš kmalu prebudil in lahko se boste srečali. Zadeva je uspela v celoti in rehabilitiran bo v vam neverjetno kratkem času. Ne morem vam povedati oz. opisati občutkov ob tem dogodku. Zame je dr. Baebler tisti trenutek postal božansko bitje. Prav tako ne bom nikoli pozabila tudi zelo znane sestre Olge, ki je bila za otroke druga mati v času hospitalizacije, dobra, srčna, umirjena, skratka razumela je otroške stiske, pa če so bile izražene še na tako nemogoč način.
Beseda hvala je za take ljudi vse premalo.

Tudi jaz sem se pred leti srečala z zdravniki otroške ortopedije v ljubljanski bolnišnici, kjer so sina operirali.

Ob vsej žalosti, zaskrbljenosti in ne vem kaj še, naj povem, da sem bila neizmerno pomirjena, ko sem ugotovila kakšna ekipa vrhunskih ne samo strokovnjakov ampak tudi “ljudi” je pomagala mojemu sinu. V celoti sem jim zaupala vse, kar so mi razložili, predlagali itd. Ne bom pozabila trenutka, ki je bil zame drugi najpomembnejši (prvi seveda rojstvo otroka) v življenju, ko sem čakala po končanem operativnem posegu v bolnišnici, da se bo sin prebudil ob moji prisotnosti, ko je prišel njegov operater sedaj verjetno že primarij, ne vem, dr.
Baebler, stopil do mene, potegnil z ust masko in dejal: “zmagali smo”, zadeva je bila težka, vendar se bo Uroš kmalu prebudil in lahko se boste srečali. Zadeva je uspela v celoti in rehabilitiran bo v vam neverjetno kratkem času. Ne morem vam povedati oz. opisati občutkov ob tem dogodku. Zame je dr. Baebler tisti trenutek postal božansko bitje. Prav tako ne bom nikoli pozabila tudi zelo znane sestre Olge, ki je bila za otroke druga mati v času hospitalizacije, dobra, srčna, umirjena, skratka razumela je otroške stiske, pa če so bile izražene še na tako nemogoč način.
Beseda hvala je za take ljudi vse premalo.

Tudi sama imam na zdravljenje na otroškem oddelku ortopedske klinike same lepe spomine, osebje je enkratno in se zelo trudijo. Kar tako naprej!

Tudi jaz osebno poznam osebje ortopedskega oddelka v Ljublani in to že dolgih 39 let.To je še iz časov ko so tam delasi dr.Srakar,dr Herman,dr Sršenova in pozneje dr Bebler in ostali da nebi posebej vsakega imenoval.To osebje je bilo zame mama in oče.Vse počitnice v osnovni šoli sem bil pri njih na operacijah.Če nebi bilo takega osebja,tudi sestre in čistilke,bi bilo počutje tam sigurno težje prenesti.Zato gre zahvala res vsaki osebi ki je tam delala zadnjih 40 let.Še enkrat res lepa hvala vsem ker če nebi prišel k njim verjetno nikoli nebi shodil,take deformacije sem imel na obeh nogah.Res še enkrat vsem iskrena hvala.
Vaš dolgoletni pacient ROBERT GRUŠKOVNJAK.