napotnice in bolnice
Kaj je z našim zdravstvom se že nekaj časa sprašujem. Sedaj pa sem pred dejstvom, da dvomim o strokovnosti delavcev v zdravstvu.
Imam 15 letno sestro, s “poškodbo” vranice. Pa se začne vsa situacija zapletati.
Otrok se zjutraj zbudi z močnimi bolečinami v trebuhu, občasno je brez zavesti, jo za silo oblečemo in hop na urgenco (pred 7 uro zjutraj), pa nas pošljejo v zdravstveni dom (drugi konec Lj.) po napotnico zdravnika.
Kaj smo hoteli drugega, kot v ZD na pregled in napotnico. Ker je bilo kar nekaj bolnih otrok pred nami smo seveda čakali do cca 10 ure, da je bila pregledana in napotena z napotnico naprej v Otroško b. Tam ugotovijo (sprejemna pisarna), da sprejemajo otroke do 14 leta in nas zavrnejo. Nato gremo na Urgenco. Okoli 11 ure pridemo na vrstvo (nekaj ljudi nas je prijazno spustilo naprej), kjer ugotovijo, da nenavadno veliko količino krvi v trebušni votlini. In nato smo postali “zelo urgentni”.
Sestro so namestili na posteljo in jo vozili od sobe do sobe na preiskave (ultra zvoki, ginekologija,…) pristala v intenzivni na Abdimonalni kirurgiji, kjer je ležala 10 dni na preiskavah (ugotovili so ciste ob, na in v vranici za katere naj bi bilo potrebeno ugotoviti vzrok nastanka in kakšne ciste so). Nato jo odpustijo domov z rednimi tedenskimi preiskavami pri njih in kontrola krvi v ZD.
Pa pridemo v ZD na kontrolo krvi, kjer njena zdravnica ugotovi, da ni bila pravilno sprejeta in da je bila obravnavana preveč “kirurško”. Zdravnica takoj pokliče v Otroško b. in se zmeni za nujni sprejem.
Ker bolnike “sprejemajo po novem delovnem času” sta starša otroka peljala naslednji dan ob dogovorjeni uri. Pa jih v sprejemi pošljejo najprej na nevrološki oddelek, kjer čakajo in čakajo, nato osebje ugotovi, da pri njih nima kaj iskati in jih pošljejo nazaj v sprejemno. Tam ugotovijo, da nimajo več napotnice in trdijo, da so jo dali nazaj. Ker otrok ni več mogel hoditi in se je zgrudil na tla, so jo začeli pregledovati in je bila sprejeta na gastro. oddelek, kjer sprejemajo otroke do 19 leta in ne do 14 leta kot nam je bilo na začetku povedano (so se opravičili, da so v sprejemni napačno razumeli). Napotnico so kasneje našli v mapci drugega pacienta.
No sedaj je že nekaj časa v Otroški b. in čakamo in čakamo kaj bo.
Na oddelku je hrana pripravljena za vse otroke enako ( najstniki dobijo toliko hrane kot triletniki) in starši (malovečjih otrok, ki so brez diete) prinašajo hrano v bolnico, da nahranijo otroke.
Poudarila bi rada le to, da v zdravstvu nimajo “pojma” kdo koga in za kaj sprejema. Vsakega starša sprašujejo kaj hoče njihov zdravnik in na kakšne preiskave so go poslali (kot da laični starši sploh vedo za kaj gre).
So pa vsi “zaposleni” zelo prijazni in ustrežlivi, le zelo počasni.
Starši vseh otrok so zelo – bi rekla – s srcem. (Dogovarajo se med seboj, kdo bo otokom zjutraj primesel sirove štručke ali žemlice, kdo za kosilo in večerjo kakšen priboljšek,…) Tudi mali pacienti sodelujejo med seboj.
Ne vem kaj naj rečem za konec. Imejete veliko vez, znanja in informacije, da se lahko “branite” in dosežete zase in za svoje otroke, svojce vsaj tisto, kar jim pripada.
Veliko zdravja vsem.
Mojca
Jah, znane zgodbe. Na urgenci te sploh ne jemljejo resno, ce nisi cel polomljen in krvav. Poznam primere, ko so koga svojci pripeljali v bolnisnico z mocnimi bolecinami v trebuhu in so jih posiljali v ZD po napotnico. Kasneje se je izkazalo, da gre za vnetje slepica. da se lahko slepic razlije in clovek umre, seveda ne zanima nikogar, samo da je birokraciji zadosceno in da ja ni kaksna napotnica premalo.
Mislim, da ni vedno krivo zdravstveno osebje v ZD in bolnicah, čeprav moram priznati, da jim gre levji delež zaslug za takšno in drugačno anarhijo – imajo veliko “masla” na glavi, ki ga hočejo prevaliti na paciente.
Bila sem kar nekaj let zaposlena v bolnici in doživela sem marsikaj, spoznanje pa je bilo in je le eno: upam, da ne bom ne jaz in ne moja družina potrebovala zdravniške oskrbe. Čeprav pa moram poudariti, da se najdejo med zdravstvenimi delavci tudi takšni pred katerimi lahko damo samo kapo dol. Večina pa je takšnih, da pomagajo samo veze in poznanstva ali pa kakšna “podkupnina”.
Velik del med njimi si tudi ne zasluži takšnega plačila kot ga imajo, čeprav vseskozi poudarjajo kako slabo so plačani. Pri tem pa vedno navajajo samo svojo osnovno plačo brez dodatkov. Naj povejo koliko je njihov zaslužek v resnici, saj je vanj vključeno tudi nočno delo in dežurstva. Tega pa ne bodo povedali ampak vam bodo “navadnim nevednim državljanom” še naprej metali pesek v oči, da se vam bodo smilili. Povedati bi morali povprečno plačo zdravnikov, medicinskih sester, itd. Pa tega ne bodo povedali, ker bi potem državljani z vso pravico zahtevali izpolnjevanje svojih pravic – dolžnosti zdravstvenega osebja, za katero so kar dobro plačani – seveda glede na izobrazbo in delovno mesto.
Ker sem na začetku omenila, da za vso zmedo ni vedno krivo zdravstveno osebje, bom opisala primer, ki ga sem doživela in katerega ne bom nikoli pozabila:
V zgodnjih jutranjih urah pride na urgenco dekle 15 let (v spremstvu staršev in fanta) ter toži za hudimi bolečinami v trebuhu. Predhodno je bila v zdravstvenem domu in splošni zdravnik je ni niti pregledal ampak je samo napisal napotnico za abdominalnega kirurga, saj se je dekle zvijalo od bolečin. Zdravnik jo samo na daleč pogleda in pošlje skozi notranja sosednja vrata v ginekološko ambulanto. Od tu pa hitro z rešilcem v porodnišnico. V roku 5 minut je rodila. Da ne govorim o tem, da niti starši, niti “fant” niso vedeli, da je dekle noseča in da rojeva.
S tem sem želela samo pokazati na nezanimanje staršev za stanje svojih otrok, da njenega “fanta” niti ne omenjam (verjetno se je ni niti dotaknil, da o tem kako je zanosila ne zgubljam besed). S tem svojim dejanjem je vzela dragoceni čas medicinski sestri in zdravniku v zdravstvenem domu, abdominalnemu kirurgu in ginekologu na urgenci in še vozniku reševalnega vozila. Da finančnih sredstev porabljenih na njen račun pri vseh zdravstvenih ustanovah in ZZZS niti ne omenjam.
To je samo en primer, ki malo “ven štrli”. Podobnih pa je nešteto. Vsi takšni primeri naših ljudi (KVAZI PACIENTOV) pa vzemajo dragoceni čas zdravstvenemu osebju in pravim bolnikom, ki čakajo in čakajo in mogoče celo zamudijo zadnji vlak za nadaljnje življenje.
V upanju, da se bo vsaj kdo malo zamislil, in če sem samo enemu spremenila njegove navade, sem hvaležna. Želim vam lep dan in srečno!
MojcaG, žal mi je, da se vam je to zgodilo, verjamem, da je še veliko takih in podobnih zgodb. Vendar pa vse le ni tako črno.
Lani spomladi sva zvečer šla s fantom na urgenco v jeseniško bolnišnico – imel je “napad” nenadnega visokega pritiska in zelo povišan utrip. Najprej sva nekaj časa čakala, da bo prenehalo, ker pa imamo bolnico dobesedno pred nosom, sva rekla, greva pa vprašat vsaj za nasvet, kaj storiti. Zdravnik, ki je fanta sprejel, je bil zelo prijazen, takoj ga je pregledal in se z njim pogovoril, skratka res si je vzel čas za njega, čeprav ni bil “smrtno nujen primer”. Med. sestra mi je rekla, da potrebujeva napotnico in naj jo grem v zdr. dom iskat, potem pa je kar sama telefonirala v zdr. dom in uredila vse potrebno, tako da mi ni bilo treba nikamor.
Žal ne vem ne imena zdravnika niti sestre, vendar se jima na tem mestu še enkrat zahvaljujem. Res, da je bil moj fant takrat edini “pacient”, vendar ne verjamem, da bi bilo kaj bistveno drugače, če bi bil v čakalnici še kdo drug.
Vsem skupaj želim čim manj travmatičnih trenutkov v bolnišničnih čakalnicah.
Lep pozdrav!