Pozdravljeni!
Pred kratkim sem morala na operacijo in nekaj časa preživeti v bolnišnici. Poseg je bil opravljen OK, pa vendar nisem zadovoljna z odnosom naših zdravnikov do bolnikov. Zanima me zakaj se obnašajo kot da smo malo neumni in da tako ali tako večine stvari ne razumemo?!
Na koncu imaš občutek, da si samo laboratorijski vzorec brez čustev. Zakaj naših zdravnikov ne naučijo malo več sočutja, potrpljenja in razumevanja? Mogoče zato, ker je tako ali tako vseeno…saj jim tako noben nič ne more, ali ne?
Kaj mislite?
LP, Nina

Spoštovani!

Da opravičim samega sebe, ker se včasih tudi zalotim, da sem neprijazen: Tudi mi smo samo ljudje, za katere pa veste kakšni smo, eni taki, drugi drugačni.

Zakaj je tako? Nihče nikoli ni posvečal pozornosti odnosu med zdravnikom in bolnikom, oziroma je vlejal pokroviteljski odnos, ki pa ne zdrži več. Združenje zdravnikov družinske medicine se trudi premakniti voz tudi na tem področju. Že v letu 1995 smo imeli cel ciklus izobraževanja na tem področju za zdravnike družinske medicine, predvsem pa za mentorje študentom pri predmetu družinska medicina in mentorje specializanotm. Ob tem smo izdali knjižico Sporazumevanje med zdravnikom in bolnikom, ki je še sedaj temeljno delo v slovenskem jeziku s tega področja. Odkar je uspelo pridobiti samostojno Katedro za družinsko medicino je sporazumevanje med zdrvnikom in bolnikom ena ključnih tem programa za vse študente, ki se vadijo z opazovanjem v amublanti, s samostojnim delom pod nadzorom mentorja in z videosnemanjem samostojnega sporazumevanja s simuliranim bolnikom, ki študentom pove dobre in slabe strani pogovora, skupina pa posnetek tudi analizira. Vse to je bedno financirano, tako da mentorji to počnejo iz dobre volje. Tudi v nov program specializacije iz družinske medicine nam je kljub številnim preprekam in konzervativnim pogledom vrhov slovenske medicine, da se da dela z bolniki navaditi kot butalsski kovač zgolj z gledanjem zraven brez kakih teoretičnih podlag in sodobnih andragoških prijemov učenja iz izkušenj, spraviti ciklus vaj iz sporazumevanja in ciklus vaj o kakovsoti dela, kjer je del namenjen tudi zadovoljstuv bolnikov in pritožnemu postopku.

Seveda gre za počasen, dolgotrajen in naporen proces, ki nas bo na koncu pripeljal do želenega cilja. Hvala za vsako konstruktivno kritiko in podporo v tej smeri, saj to samo kaže, da smo na pravi poti.

http://www.drmed.org/pritozni_sistem/

Lep pozdrav!

Janko Kersnik

Naj povem, da so bile vaje družinske medicine zame kot študentsko medicine ena najprijetnejših izkušenj na fakulteti. Imela sem čudovito mentorico, ki je znala s svojimi bolniki (in zdravimi) ustvariti topel in prisrčen odnos. Hkrati je bilo tudi med nama dobro “delovno vzdušje”, v katerem sem vzljubila ta svoj bodoči poklic. No, medtem so učinek že uspeli malce pokvariti naslednji predmeti … :/ vendar mi je ostalo veliko naukov in izkušenj, kako se pogovarjati z bolnikom. Je pa res, da te kot zdravnika (ali študenta medicine) ob kakšnem bolniku obda tudi občutek brezupa – nekaj mu podrobno razlagaš, njemu pa gre vse skozi eno uho noter, drugo ven. Zavzemaš se zanj, mu svetuješ, kako naj spremeni svoje navade (shujša, neha piti ali kaditi), toda grdo te gleda, ker nočeš predpisati teh in teh tablet, ki si jih je omislil … Potem iz ordinacije pride s svojo “doktrino” o tem, kaj je z njim narobe – “saj še zdravniki ne vedo, kaj mi je!” Pa v prvi bar na pijačo, da se učinek malo ublaži…

No, da ne bom negativno zaključila – večina bolnikov reagira pozitivno na tvojo razlago, zaupajo ti, zadovoljni so z zdravljenjem, v ordinacijo prihajajo po različne nasvete. Da si dober zdravnik, terja ogromno časa in energije, pa tudi nekaj pretkanosti… 🙂

Takega odnosa /v negativnem smislu/ kot ga ima dr. Strlič na otroški kirurgiji v KC
si pa nisem niti v najhujših sanjah predstavljala. Hudo bolni otroci, ki trpijo hude bolečine…. se tresejo ko on stopi v sobo, jih grobo pregleduje in zmerja. Pravijo, da je velik strokovnjak kar verjamem, toda manjka mu čustvena inteligenca in človeški odnos do bolnih otrok. Ne vem zakaj se je odločil postati zdravnik, če ne zna ali pa noče znati z ljudmi človeško ravnati. Nihče ne pričakuje, da bodo otroke v bolnici božali, toda tako krutega odnosa, grdih izrazov in zmerjanja še niste videli in slišali.
LP D

mogoče so pa plačani samo za svoje delo, za prijaznost pa ……. tako kot en C….
pa bi mogoče mel še kašn dodatek? A prodajalka u štacuni je pa lahko prijazna, ker ve da je od tega kolk bo prodala odvisn, al bo dobila 99 al 101 jurja plače????
Jao kam plovemo ?????????????

Ah, dej no, prodajalke pa prijazne??? No ja, kakšna se mogoče grdo ne drži, drugače pa tudi njih ne učijo ravno prijaznosti….po pravici povedano se v večini obnašajo, kot da so kazensko v trgovini….
Sicer je pa to eno samo posploševanje. Tudi zdravniki niso vsi neprijazni.

jah stvar ima več plati.
logično premislite.
če bi se zdravniki z vsakim bolnikom čustveno ukvarjali bi že znoreli- dajte to vendar razumet. torej pustite njihova čustva pri miru.
problem je v tem da ne komunicirajo !
hodijo okoli tebe kot neki nepismeni in gluhonemi troti ki med sabo mrmljajo nerazumljive besede( tudi tiste ki jih sicer kot pacienti lahko razumemo).
jaz sem moram zadnji dan v bolnici sestro dobesedno prijeti za roko in sem ji rekel da me ne spravijo domov dokler ne pride moj zdravnik in mi pove kaj sploh je bilo z mano in kaj je.
prišel je 5 do dveh ker ga je šla že iskat na drugo delovno mesto in rekla da sm tečen.
potem mi je povedal vse kar sem vprašal zelo prijazno in profesionalno.
in se me je seveda takoj spomnil na kontrolnem pregledu.
zdravniki pa dobro vedo da nekateri zelo dobro vse razumejo sej zato mogoče nočejo debatirati ker bi jim zmanjkalo odgovorov.
konec koncev ne pritožujte se saj so vas dobro poflikali:):))))
so pa to ena čudna rasa tile dohtarji ja:)))

konstruktivna kritika

tale voz ja zarustal:)))

l.p.

Na to temo: sem že v letih, z resno diagnozo neozdravljive, počasi napredujoče bolezni. Zdravijo oziroma kontrolirajo mojo bolezen v dveh specialističnih ambulantah, če se mi kaj poslabša, pa grem k osebni zdravnici, kjer lahko naročim tudi predpisana zdravila. V zadnjih letih sem bila tudi trikrat po en teden v bolnicah, v glavnem zaradi preiskav. V vsem življenju sem samo dvakrat naletela na neprijazna zdravnika. Zdravnice, ki me imajo na skrbi zadnja leta, pa so kot ljudje in strokovnjakinje vredne vse pohvale.

Ja, saj imate prav! Ampak, ko sem po operaciji ležala v sobi in mi ni noben povedal, kaj je z mano narobe, sem postala nehote zelo zelo zaskrbljena, da ni z menoj kaj hudo narobe…. verjetno pa tako psihično stanje tudi nima pozitivnega učinka na zdravje.
Meni se zdi prav fejst butasto, da mora pacient prositi, da mu povejo kako je z njegovim zdravjem in kaj so odkrili med operacijo….

LP, Nina