Lepo pozdravljeni!

Sicer to ni moja težava, ampak sestrina, vendar vem, da se nikakor nebi hotela o tem pogovarjati, saj se noče z nobenim. Odkar smo v družini ugotovili, da ima problem, ji skušamo pomagati, vendar niti lepe niti grde besede ne pridejo do živega. Ves čas jo skrivaj opazujemo, da ja nebi šla bruhat, kadar poje, pa nas sigurno prenese okoli. Nazadnje je mami odkrila, da na vrtu skoplje luknjo in se tam izbruha. Čisto je shujšana, bleda in brez volje, sploh se noče pogovarjat. Prepričujemo jo, da je na svetu dosti lepih stvari, za kaere se splača živeti, in da ona s tem početjem umira, kupila sem ji dnevnik, v katerega naj bi napisala vsak dan pet stvari zakaj se splača živeti in biti zdrav-pa nič, poslali smo jo do psihiatra in mu je solila pamet, mami pa rekla: A zdaj bo pa kura več vedela od piščanca!!
Lahko bi vam še in še naštevala, pa ne bo konca.
Naj vam povem, da sva bili s sestro drugače strogo vzgojene in da se je to začelo, ko je sestra šla v srednjo šolo in je bivala v internatu, kjer ni pravega nadzora nad najstniki.

Sprašujem, kaj naj še naredimo, ali je imel še kdo take težave.
Doma je res kriza zaradi tega, saj je kot bi morali pomagati odvisniku.

Hvala Kati

Mislim, da bi ji zelo pomagalo, če bi šla na srečanje Overeaters Anonymous
na Mirje 7 v Ljubljani. Srečanja imajo ob sredah od 16.30 do 18.30.
Tam se dobivajo dekleta, ki imajo točno takšne težave kot tvoja sestra.
Stvar ni strokovne narave, ampak gre za samopomoč med dekleti. Vsaka pove svojo zgodbo .

Lep pozdrav, Kaja

Če bi bilo vse tako enostavno, bi teke bolezni ne obstajale

lp

Saj ne pravim, da je lahko. Ampak nekje je treba začeti. Skupine za samopomoč velikokrat dosti bolj delujejo, saj se take punce branijo vsake strokovne pomoči.Če pa si punce med sabo zaupajo svoje težave, je stvar drugačna.

LP, Kaja