V mladosti sem šla skozi veliko problemov (ločitev staršev, mamin alkoholizem,…). Vse svoje probleme s koreninami v občutku manjvrednosti sem že pri 14ih začela reševati z alkoholom. To je povzročilo nove probleme itd.
Prepričana sem bila, da me nikoli nihče ne bo maral in zato sem vedno zgrabila prvega tipa, ki je pokazal zanimanje (ker sem mislila, da je zadnji oz. najboljši, kar ga lahko dobim). Tako sem preživela dve triletni zvezi brez ljubezni (od 15 do 18 leta in od 19 do 22), ki sem jih končala, ko je moja samozavest zrasla dovolj, da sem videla, da lahko dobim boljšega. S tem sem prizadela dva dobra fanta in me še vedno muči občutek krivde.
Pri 23ih sem bila končno dovolj dozorela, da sem se sama izvlekla iz alkohola in da sem točno vedela, kaj hočem in da bom to tudi dobila. Do zadnje podrobnosti sem vedela, kakšen bo fant, ki ga iščem. In v dveh mesecih po tem spoznanju sem ga našla. Ljubezen in spoštovanje sta bila osnova odnosa. Njegova mama me ni marala zaradi govoric iz moje preteklosti, vendar sva se tudi skozi to prebila. Njegova družina me je sprejela in skupaj sva načrtovala družino.
Pred enim mesecem pa se je svet podrl. Rekel je, da sam ne ve, kaj bi rad. Da se je ustrašil resne zveze (star je 23 let). Toda do te srede sva bila še skupaj. Ponižno sem čakala, da se odloči. Vse sem storila zanj.
V sredo pa ga je klicala ena punca in na to se je odzval z lažjo. Ko sem ga pritisnila ob zid je priznal, da se odloča med njo in mano. Takoj sem končala odnos. Toda prijateljstvo sem hotela ohraniti. Rekla sem mu, da želim le iskrenost, nič drugega. Toda danes sem ga spet dobila na prozorni laži (spet v zvezi z njo).
Že cel ta mesec ves čas čutim fizične znake tesnobe, o katerih ste v forumu že pisali. Poleg tega od srede nič ne jem in skoraj nič ne spim. Cel mesec tudi jemljem antidepresive, ki jih je pred časom dobila na recept moja mama.
Edini izhod je smrt. Pred leti sem že enkrat neuspešno poskusila narediti samomor. Ko zdaj ne bom mogla več, bom zadevo opravila temeljito. Toda po eni strani bi rada živela, saj ne bi rada uničila mame. Če bi šla lahko zdaj spat za kakšen mesec ali dva in bi tako prebrodila najhujše, bi šlo. Vendar pa te bolečine ne morem več prenašati. Skalpel, ki reže žilo, in življenjska tekočina, ki odteka… To je misel, ki me trenutno spravi v boljšo voljo. Ure in ure prejokam. Včasih (kot npr. zdajle) pa je bolečina taka, da tudi jokati ne morem več. Bolečina je večja kot ob samomoru.
Tole je mogoče moj zadnji klic na pomoč. Prijateljev nimam. Niti enega. In nikogar razen mame nimam pravice obremenjevati sama s sabo. Mama me bo naročila pri svoji psihiatrinji, a ne vem, če bo pomoč pravočasna…

Spoštovana Zapuščena,
govorite prave neumnosti.Pred vami je še večina življenja,sprejemajoča družba, kariera in seveda partner, ki vas bo vreden.Vse to bi hoteli zdaj zavreči,ko ne pogledate dalj kot do konice nosu! Zdravila jemljete brez zdravnikovega nasveta,mami pa prepuščate, da vas pri psihiatru napove kot punčko,ki tega ne zmore sama.( mimogrede,za prvi pregled potrebujete le veljavno zdravstveno kartico, nujne pa sprejmejo takoj)
Doslej ste prestali dovolj neprijetnih doživetij, da bi iz njih lahko potegnili zaključek, da ste po vsakem malenkostnem zdrsu močnejši,le vaše samospoštovanje,to človekovo zvesto vprežno žival bo treba še malo nakrmiti, da bo zmogla nove klance.
Napišite, s čim se ukvarjate, opišite svojo družio in domače vzdušje, svoje konjičke in morda sanjarjenja,če ne želite objave, pa to posebej omenite in boste dobili le odgovor. Pričakujem vaš čimobširnejši dopis že danes!

Draga moja zapuščena!!!!
Ali se sploh zavadeš kakšna ženska si ti ??? Ne poznam te, pa iz tvojega pisanja lahko razberem, da si dovolj močna oseba, ki bi lahko prebrodila to, kar te je doletelo zdaj. Kar kocine mi gredo pokonci, ko slišim težave okoli moških, samomor in podobne zadeve. se zavedaš kolko lepih stvari je v življenju, pa čeprav si odraščala kot si napisala vsekakor ne v rožicah, ne morm verjet, da si se sama rešila alkoholizma, to je strašansko težko, pa vendarle ti je uspelo. V življenju do sedaj ti ni bilo postlano z rožicami, tako kot nekaterim, pa se tega morda sploh ne zavedajo. Zdaj pa mi mi povej, kdo je tukaj močnejši ???? Ti, ki si se bila sposobna izkopati iz tega ali nekdo , ki sploh teh grozljivih občutkov ne pozna????
Tesnoba, depresija in vse te grozne življenso moteče zadeve, so resnično težko odpravljive, pa vendarle imej se tako rada in se tudi tokrat izvleči iz tega in s tem dokaži, predvsem SAMA SEBI kdo in kaj si. Ne bom ti govorila kaj naredi, vsak po svoje, mnenje ki ti ga podam pa je, da se moraš za takšno stvar kar pošteno razjeziti in vse skupaj spraviti v red ( tistega bedaka – bivšega, oprosti, ampak me razjezi, pa pusti pri miru in tako mu boš pomagala pri odločitvi…) Vem draga moja….to je težko, vem kaj pomenijo čustva, vem kako je če človeka ljubiš, ampak tokrat si na vrsti ti, ki si zaslužiš normalnega življenja in zaživiš z nasmehom na obrazu. Ne boš rešila čez noč, ……učasih nism verjela, ko mi je kdo rekel….ah čas naredi svoje……..danes vem, da je potrebno vsako rano celiti dalj časa, odvisno kako velika je ta rana. Držim pesti zate in bi bila zares vesela, če bi se mi kdaj oglasila, ker sem se pripravljena pogovarjati. Rekla si da nimaš nikogar. Naj ti samo povem, da nisi sama in upam da mi verjameš, sicer ti sploh nebi odgovorila. Če želiš, mi lahko pišeš tudi na moj e-meil, ki ga še nikoli nikomur na tem forumu nisem zaupala : [email protected]
Lepo pozdravljena!

Včeraj sem la k psihiatrinji, vendar me je za pogovor naročila za četrtek. Predpisala pa mi je Cipramil, Lexaurin in Sanval zato, da bom lahko spala. Zakaj pa me je morala naročati mama pri 26ih? Odgovor ni tako kratek.
Prvič, včeraj (že od srede, pravzaprav) sem bila sama komaj sposobna priti do stranišča in nazaj. Od jutra do večera sem jokala. Za vse mi je bilo vseeno. Jaz se v življenju nikoli nisem zanašala na mamo, čeprav še vedno živim z njo. Tole naju je celo nekako zbližalo.
Drugič, že leta se borim s strahom pred ljudmi. Ne mislim ljudi, ki jih srečujem na ulici, mislim na osebne kontakte. Preden sem morala npr. poklicati po telefonu koga drugega kot moje najbližje, sem dobivala prave panične napade (stiskanje v želodcu, glavobol, potne dlani, tresenje rok, povišan pulz). To sem z leti z veliko volje brez medikacije precej ublažila oz. skoraj premagala. Toda osebni prvi stik mi še vedno dela težave – zelo težko pristopim k nekomu, ki ga ne poznam (lažje je le, če lahko rečem: “ta in ta mi je rekel, naj se obrnem na vas”, potem nekako ni moja krivda, da ga motim). Vem, to je povezano s samozavestjo. Vedno sem prepričana, da sem ljudem odveč. To je verjetno tudi glavni razlog, da nimam prijateljev.
Celo moje življenje se vrti okrog živali (predvsem konj). Tudi z bivšim je tako, zato se morava še srečevati. Vendar me to ne moti (zdaj, ko sem sprejela, da je vsega dokončno konec).
Letos moram končati fakulteto. Kaj bom potem, ne vem. Vse moje sanje zadnji dve leti so se vrtele okrog tega, da bom dobra žena in mati. To je največji razlog, da me je vse skupaj tako sesulo. Sesule so se tudi vse moje sanje. V svoji prihodnosti torej zdajle ne vidim ničesar. Strah me je spet nekomu zaupati. Deloma to ne leti samo na zadnji odnos. Mama je bila 2x poročena, potem je 10 let živela z nekom, ki jo je tudi zapustil. Razočaranja je podzavestno, deloma pa tudi zavestno obešala tudi name (če npr. vidi poroko, reče: “spet si je nekdo uničil življenje”). Ne krivim je za nič, samo razloge iščem. Kajti če najdem razlog za nekaj, v kar podzavestno verjamem, lahko ugotovim, da to nima nič z mano in v zadevo neham verjeti… Upam, da razumete, kaj hočem povedati.
Z očetom sem v dobrih odnosih. Sicer se o osebnih občutkih ne pogovarjava, ampak mi je na voljo, da se mu zjokam na rami. Z mamo sta prijatelja že od takrat, ko sta se ločila (pri mojih 5ih letih). Zaradi ločitve nikoli nisem imela problemov.
Tako. Tole dolgo (kot ste želeli) in precej zmedeno pisanje je pri kraju. Kot vidite, je nekoliko bolj optimistično, saj mi Lexaurin zelo pomaga – izključi vsaj fizične znake – pospešeno bitje srca, oteženo dihanje, pritisk v želodcu – pa tudi nekoliko umiri misli. To mi omogoči, da grem na zrak (npr. na sprehod s psom). Fizične dejavnosti pa mi gotovo koristijo (drugače sem precej športna oseba).
Lep pozdrav!

Lepo te prosim “zapuščena”, zaradi enega moškega, pri teh letih?????? Ne daj se, pusti ga pri miru in začni na novo. Ozri se okrog sebe, boš videla koliko dobrih fantov je. Poberi se s tal in ne dopusti, da te še bolj uničujejo takšne reve kot je bil ta fant. Tudi jaz sem mislila podobno kot ti, ampak mi je bilo škoda svojega življenja, da bi ga končala zaradi enega bedaka, kateri se potem sploh ne bi pomislil name. Verjamem vate in stoodstona sem, da boš spoznala fant kot ga zaslužiš. Kaj hočemo, življenje je pač takšno, sprejeti ga je potrebno takšnega kot je. Glavo pokonci, napiši kaj na moj mail [email protected], pa se lahko tudi do tebe pripeljem in grema na kakšno kavo in umirjen pogovor. Si za?

Čestitam za optimistične poglede, nadaljujte z njimi!

Zapuščena!
Vidim, da napreduješ in to mi je ušeč. Verjetno ti zdaj pomagajo tablete, če pa boš še naprej optimistična, še teh kmalu ne boš potrebovala. Glede približanja ljudem je pa takole, menim, da boš morala “prebiti led” in se preprosto z nekom malce bliže spoznati, sicer nikoli ne boš vedela, kako je to. Sama sem izredno komunikativna in znam poslušati, zato se mi verjetno vse skupaj zdi zelo preprosto. svetujem ti, da vsaj poskušaš premagati ta nekakšen strah pred ljudmi in morda komu le pustiš mlce bližje sebe. meni osebno pogovor zelo koristi, saj ni nujno, da se pa zdaj kar naenkrat nekomu v polni meri zaupaš, morda le potrebuješ družbo….pa tudi če se pogovarjaš o čisto drugih stvareh. Vsaj občutek v tebi bo lažji, ………..Če pa se ukvarjaš z s športom, je to samo še dodaten plus, …………piši prosim, da bom vsaj vedela kako ti gre……..
Lepo pozdravljena,
Kaja
P:S: Glede mojega e-maila……še vedno mi lahko pišeš!!!!

Draga Zapuščena,

ko sem bral tvoji pismi sem v tebi v veliki meri opažal podobnost z menoj. Kot bi na nek način opisovala moj primer … in na svetu je verjetno ogromno ljudi, ki bi lahko rekli isto. Tudi mene je nedavno zapustila ženska za katero sem bil prepričan, da je končno prava,… ki sem jo iskal vse življenje…, s katero sem si hotel ustvariti družino… Podrl se mi je svet… Prijateljev nimam… vsaj takih s katerimi bi se lahko pogovoril in bi me razumeli ne. Ona mi je bila vse. Ljubica, prijateljica in zaupnica….in …in sedaj nič več. Samozavest? Že prej sem imel probleme z njo, sedaj čista ničla. Ne vidim nobene prihodnosti in po glavi se mi začnejo poditi misli na samomor…za trenutek…včasih….Toda …. KAJ HUDIČA POČNEŠ !!!!??? SMILIŠ SE SAMEMU SEBI !!!!! NI VREDNO….ZARADI MENE NE !!!!
Poglej, Zapuščena, vem, kako se počutiš. Vem, da je težko. Tesnoba…bolečina, ki ti leži v želodcu, ki te hromi… misli begajo…spomini, ki se stalno vračajo…občutek brezizhodnosti… Toda smrt, Zapuščena, ni rešitev. Je samo NIČ. Odsotnost vsega. Tudi vsega lepega, kar te ,brez dvoma, še čaka v življenju. Veliko lepega.
Pa ne govori, da samo zaradi svoje mame še ne končaš vsega. Živi zaradi sebe in ne zaradi svoje mame ali kogarkoli drugega. Zaradi sebe !!! Ker si v redu takšna kot si. Moč imaš, to vidim iz tvojega pisanja, lahko spremeniš stvari in se spraviš iz stanja v katerem si. Potreben pa je čas. Včasih veliko časa (npr. pri meni 🙂 ). Če hočeš, mi lahko pišeš na [email protected], da mi poveš kako ti gre. Bom vesel, res.

lp,
Jan

Sem, samo tvoj mail naslov ne obstaja. Lahko mi pišeš na mojega – [email protected]. Lp!

Petra, ce bi ti vedela kaj vse sem jaz ze pretrpela, bi te kap. Alkohol, prepiri, teževna razmerja, ampak veš kaj ….!? Danes, pri tridesetih imam super tipa, čudovito hčerkico in veliko optimizma, da me sigurno še veliko lepega čaka. Vsaj glede na to da mora biti v življenju en ravnovesje. Pa še nekej: zaradi vsega hudega imam danes slonjo kožo in se nikomur ne pustim. Boš videla, kako te težave utrdijo – pa preč s tabletam – minico gor, pa v dir po frajerje!

Hvala vsem! Ko je bila moja vera v ljudi že čisto na tleh, se je našlo ogromno ljudi na forumu in v “resničnem življenju”, ki ste si vzeli čas in mi napisali ali rekli kaj spodbudnega. Ko ugotoviš, da nisi sam na svetu in da drugim ni vseeno, tudi če te sploh ne poznajo, kar naenkrat zagledaš izhod iz prej na videz brezizhodne situacije. No, pa da ne bom preveč nakladala, HVALA!
Lp!

Jasno, da tudi drugim ni vseeno, ker se marsikdo, tudi jaz, vsaj malo prepozna v tvoji zgodbi in tvojih občutkih. Ampak potem ko si slišala nekaj spodbudnih misli, je spet tako kot prej (oziroma je bilo prej tako kot zdaj): zanesti se moraš sama nase, vedeti, da to “prebijanje ledu” ni nekaj, kar se zgodi v nekaj dneh (je bolj kot kopanje predora skozi hrib). Če si boš vsak dan upala malo več, prav eno neznatno malenkost, boš vedela, da gre, in gotovo si boš našla prijateljice, potem pa še prijatelje. Ali pa boš odkrila, da jih sploh že imaš.

Naj še jaz napišem svoje izkušnje. mogoče bodo komu pomagale, predvsem pa tebi Zapuščena.
Že odkar pomenim nimam s starši normalnega odnosa otrok-starš, vse gre na silo, tudi pogovri ne grejo od rok, mama je vedno živčna, midva s fotrom to nekak prenašama. Včasih mam tud jaz vsega dovol, samozavest mam na nuli ali še manj. Imam sicer enega pravega kolega s katerim se o tem lahko pogovorim in to mi je včasih res v tolažbo. Vendar pa kolega težav ne more rešit. Imam tud probleme v zvezi s šolo.
V življenju sem si zastavil že dosti ciljev a redko kateri se je uresničil. Vedno je prišlo nekaj vmes, pa tud ko ressnično nebi rablo – s tem imam v mislih ne-podporo v družini. To me je v določenih trenutkih čisto ohromilo, kar se je odražalo na vseh drugih področjih v življenju.
Pred dvema letom sem zašel v grozno psihično stanje zarad tega, ker mi je umrla mačka. V tistem trenutku je bla to kaplja cez rob, zbolel sem in šel v bolnico, težave pa so se po prihodu domov še povecale. Obiskoval sem vse žive zdravnike, psihologe, jedo tablete itd. Brezveze da naštevam:)
Vse kar ti lahako rečem je – daj času čas – čeprav boš rekla,saj to sem pa naredila že 1000x. Verjamem. Nikoli ni dovol, človek se očitno celo življenje uči, eni se imajo lepše, drugi manj. A verjemi, tud za tebe bo se posijalo sonce sreče!
Našel sem si krasno punco, take bi si želel vsak:) Čez 8 mescov sma šla narazn in še zdaj mi je hudo ko se spomnim na vsa lepa doživetja, slabih sploh ni blo (razlog je bla predvsem njena druzina, ki me ni sprejela) a sedaj sem ponosen, ko vidim da sem premagal bolečino oz. jo omejil tako, da mi ne uničuje vsakdanjega živlenja. Upam in VEM, da boš uspela rešit svoj problem.

rad bi vam povedau tudi jaz svojo zgodbo vendar moja mladost je drugčana od zapuščene.Jaz sem imeu probleme že kot otrok star 5 let z starši imam tudi še sestro.Da nadaljujem ko sem imeu 5 let sem doživjaj visok nivo traum saj sta se oče in mati vedno prerekala živel sem v zelo stari hiši kjer ni bilo higienskega minimuma.Še huje pa je bilo ko sta se starša vedno prerekala tako se je nadaljevalo do prve razreda osnovne šole .Ko sta se starša začela malo bolj razumeti sem začeu obiskovati 1 razred osnovne šole .Takrat so se začeli spet problemi vedno sem bil tazadnji v družini vedno so vse nudili hčerki jaz sem vedno ostau sam .V osnovni šoli so se vedno norčevali z mene noben sošolec me ni hotel za prijatelja do osmega razreda osnovne šole sem bil vedno tarča.Poniževanje pa ni bilo samo med sošolci in mano temveč tudi z učitelji nisem imeu dobrega odnosa saj so se vedno psihično spravljali name predvsem je bilo Žaljenje pred sošolci zato so se me sošolci izogibali in smejali za hrbtom.Zaradi teh težav tudi nisem končau osnovne šole.Ker so mi učitelji ponudili dodatno leto ponavlanja 7 razreda sem se odločil da zapustim osnovno šolo in odiddem na skrajšani program 3 letne lesarske šole .Ko sem končau ta program brez kakšnih žaljivk ali posmeha sošolcev.Sem imeu končano osnovno šolo in sem se upisau na Srednjo frizersko šolo v ljublajni.Ker sem obiskovau nogomet v enem od klubov sem imeu zelo natrapan urnik saj me je trener hoteu obvezno v klubu saj sem biu eden najboljših čene najboljši .Ker so vedno doma kričali na mene ,da sem nekoristen , da naj se ubijem da naj zginem od doma itd . Tako me tudi starši niso nikoli podpirali npr (pomoč pri učenju itd..)sem se odločil pustiti šolo.Sedaj se mi je use podrlo saj starša ne dobivata visoke plače saj imamo le za minimalno preživetje v družini sedaj vso podporo ponujata sestri .Ker pa ona še v srednji šoli ji nudita vse glede prevoza in use kar potrebuje.Zato bom morau jaz tudi pustiti nogomet .Ker sem doživel vse to si ne želim nobenega prijatelja saj mislim da sem nekoristen ,zguba… Ker je v dneva v dan slabše sem se odločil da zapustim ta svet in naredim samomor.

http://vimeo.com/19664641

poglej! Life changing.. 😉

Pozdravljeni!

Mislim, da objavljeni video pove vse! Dobro bi bilo, da bi si ga vsi pogledali!

Od vašega pisanja je že dolgo…takrat mene še ni bilo na forumu, zato vam odgovarjam šele sedaj….Prejšnje pismo, ki je naslovljeno kot “nekoristen” – nogometaš…Bi rada sporočila, tako kot drugim, da nikoli ni prepozno za uresničevanje sebe in svojih želja. Potrebno je iz svojega življenja potegniti najboljše, kljub slabim izkušnjam in spodbuditi svoje potenciale.

Kadar imaste občutek, da ni nikomur mar za vas ali pa če gre za bližnje in pomislite na najtežje…se raje obrnite po kakšen pogovor k psihoterapevtu ali poiščete kakšen telefon, ki funkcionira 24 ur in nam pomaga vnajhujši stiski.

Vse lepo vam želim,

Barbara Sarić

“Umreti v grehu in se ponovno roditi Kristusu.” Nasvet Svetega Pavla Apostola.
In priceti novo zivljenje v Jezusu Kristusu.

Pozdravljeni!

Napredujemo in prihajamo do rešitev, ko spoznamo, da mora naš star način funkcioniranja “umreti”, se popolnoma preobraziti, preroditi. Iz vseh napak in težkih trenutkov rastemo in postajamo boljši človek, če to seveda želimo. V življenju šteje pot.

Vse lepo,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

Sam sem se spravil brati temo z namenom, da bi dobil tudi sam kak namig oz. pomoč.

Spoštovana Barbara Sarić, psihoterapevtka
če to seveda želimo. Pa saj v tem je verjetno največji problem ko človek ne ve kaj bi rad, v kaj oz. kako se spremeniti, Če si sploh še kaj želim če pa me nič ne razveseli.
Napisal bi še kaj a ne gre, ne forum ne gre. Nisem še nikoli obiskal psihoterapevta/tke a si nikoli nebi želel takšne/ga. Žal.

Ne mama, ampak hči in partnerica sta ob meni. Sam pa pred njima – jok, jok in jok, težave in problemi, smiljenje samemu sebi,..vse skrivam. (res pa, da včasih tudi ne prav dobro) Ko se zdi bolje pa spet udari. Kaj in kako bi bilo če bi vedeli, da sem vpisal v googla naslov te teme…Nimam ju pravice obremenjevati. Moram, pač moram zdržati. Vem da me imata radi. Jok.

Več kot pol napisanega sem pa tako pobrisal.

Spoštovani,

Ga. Barbara Sarić ni več moderatorka tega foruma, če želite, ji lahko zastavite vprašanje na sosednjem forumu Psihoterapija.

Jaz pa vam lahko rečem samo toliko, da pomoč obstaja tudi takrat ko ne veste točno kaj si želite. Morda trenutno razmišljate samo o tem da si želite umreti, ampak si očitno želite tudi živeti, če ne, ne bi pisal na tem forumu. Je pa res, da živeti ni dovolj, želimo si tudi, da bi to življenje bilo kvalitetno, da bi čutili tudi zadovoljstvo, veselje, srečo… Ok, ne ves čas, saj to ni realno, ampak vsaj občasno, sem pa tja, začutiti da smo živi, in da je življenje vredno živeti.
Ne vem, kaj ste dosedaj naredil, da bi bilo boljše, ampak, tukaj sem tudi zato, da vam pomagam poiskati pot. Moč ni v tem da (neuspešno) skrivate vaše probleme, moč je v tem da najdete rešitev, če ob tem rabite malo pomoči, sprejmite jo.

Želim vam vse dobro,